Jedro

Tožnik, zaslišan v prvostopenjskem inšpekcijskem postopku, ki ni bil opravljen na kraju samem, je sicer res potrdil dimenzije predmetnega objekta, ki jih je ugotovila inšpektorica pri ogledu na kraju samem (ki ga je inšpektorica, kot že navedeno, izvedla v tožnikovi odsotnosti oziroma ne da bi na ogled tožnika sploh povabila), vendar pa je v pritožbi (torej takoj po tem, ko je bil seznanjen z dejstvi, na katera je organ oprl izpodbijano prvostopenjsko odločbo) podal relevantne ugovore in za svoje trditve predlagal izvedbo dokazov, do katerih se pritožbeni organ ni opredelil z navedbo, da gre za nedopustne pritožbene novote. Ob tem pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve ne izhaja, da bi pritožbeni organ tožnika opozoril oziroma ga pozval k navedbi, zakaj dejstev in dokazov, ki jih je navedel v pritožbi, ni podal tekom prvostopenjskega upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 06122-1159/2019-4 s 5. 6. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo razglednega stolpa tlorisnih dimenzij 1,80 m x 1,80 m, višine 6,00 m, lesene konstrukcije, ki ima opazovalnico na višini 3,50 m in je prekrita z dvokapno streho, na zemljišču parc. št. 1232/1 k.o. ..., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); da mora na svoje stroške do 30. 12. 2019 predmetni razgledni stolp odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka) ter odločil, da kolikor odrejene obveznosti ne bo izvršil na navedeni način in v tem roku, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); da so za to nedovoljeno gradnjo prepovedana naslednja dejanja: - izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, - vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, - uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, - promet z njimi ali zemljišči, na katerih so, - overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov (4. točka izreka); da se predmetni razgledni stolp po vročitvi odločbe označi s tablo (5. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da se predmetni razgledni stolp klasificira kot CC-Si 24122 - drugi gradbeni inženirski objekti za šport, rekreacijo in prosti čas in je uvrščen med nezahtevne objekte. Sklicuje se na določbe 17. in 18. točke prvega odstavka 3. člena, prvi in drugi odstavek 4. člena, 5. člen ter na prvi odstavek 8. člena Gradbenega zakona (GZ). Ker tožnik za gradnjo predmetnega razglednega stolpa ni pridobil gradbenega dovoljenja, kar je bilo potrebno tudi v času gradnje, zaključuje, da ta gradnja skladno z navedenimi določbami GZ predstavlja nelegalen objekt. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je organ dejansko stanje ugotovil napačno in objekt nepravilno kategoriziral kot objekt, za katerega naj bi potreboval gradbeno dovoljenje. Poudarja, da ne gre za razgledni stolp, ampak za lovsko prežo oziroma opazovalnico. Tožnik je namreč, kot član lovske družine, leta 2017 na svojem zemljišču postavil lovsko prežo oziroma opazovalnico, ki je lovski objekt v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) v priporočeni velikosti ter v skladu s predpisi in smernicami za postavitev lovskih prež. Organ tudi zmotno navaja, da naj bi bila lovska preža visoka 6,00 m. V višino namreč skupaj meri zgolj 5,10 m. V izjavi 20. 5. 2019 je sicer res navedel, da meri cca 6 m, vendar točnih izmer takrat „iz glave“ ni vedel, zato je ocenil približno višino. Meni, da bi organ moral predmetni lovski objekt natančno izmeriti, ne pa se opreti na približne višine. Prav tako je nepravilna navedba, da je stojišče na višini 3,50 m. Dejansko je namreč na višini 2,50 m, kar je vidno tudi iz fotografij, ki jih je priložil k pritožbi. Izpostavlja tudi, da je bila lovska preža zgrajena konec leta 2017. Njena otvoritev je bila namreč 14. 10. 2017, kar je v postopku izkazal. V dokaz teh trditev predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje prič.

5. V zvezi z drugostopenjsko odločbo v tožbi navaja, da pri njegovih pritožbenih navedbah ni šlo za pritožbeno novoto, ampak za popravek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja s strani organa prve stopnje, ki je napačno ugotovil tako izmere lovske preže, kot tudi čas njenega dokončanja, ki ga sploh ni ugotavljal. Bistvenega pomena za odločitev je namreč, ali je bila lovska preža dokončana pred 2. 6. 2018. Izpostavlja, da se do vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno odločitev v tem primeru, sploh ni mogel izjaviti, saj pri ogledu lovske preže ni bil prisoten. Na zaslišanju pa na vsa vprašanja organa tudi ni bil pripravljen in s seboj ni imel dokazov, zato je organu podal le približne izmere in letnice, kar je na zaslišanju poudaril z navedbo „cca“. Organ pa ga tudi ni pozval k točnejšim navedbam, izmeram in dokazom glede odločilnih dejstev, ki se jih tožnik, kot nepoučeni laik, niti ni zavedal in ni bil poučen o tem, da ima točnost navedb v izjavi kakšno posebno težo, saj bi sicer organu naknadno zagotovil točnejše podatke in dokaze o relevantnih dejstvih.

6. Tako sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi; podrejeno ugotovi, da je gradnja oziroma postavitev lovske preže oziroma opazovalnice na nepremičnini parc. št. 1232/1 k.o. ... zakonita; še podrejeno naj zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

8. Sodišče je na seji 2. 9. 2021 sprejelo sklep I U 1703/2019-9, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da je v obravnavani zadevi sporna pravilnost izvedbe upravnega postopka in (ne) izvedba s strani tožnika predlaganih dokazov, v zvezi s čimer je uveljavljena obširna sodna praksa. Sporno je tudi dejansko stanje, ki pa po presoji senata ni zapleteno. Tako je sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

9. Tožnik je na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 odgovoril, da se z odločanjem po sodnici posameznici strinja. Toženka pa se, kljub pravilnemu vabljenju, naroka ni udeležila.

**Datum odločitve sodišča**

10. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožniku vročen 19. 10. 2021, toženka se, kot rečeno, naroka za glavno obravnavo ni udeležila. To pomeni, da je, ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa2, sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 26. 10. 2021. **Dokazni sklep**

11. Na naroku za glavno obravnavo 12. 10. 2021 je sodišče vpogledalo vse listine upravnega spisa zadeve in listine, ki jih je v sodni spis vložil tožnik (priloge A1 do A4).

12. Kot nepotrebne pa je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnika in prič ..., saj ocenjuje, da izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi, kot bo podrobneje ponazorjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe3. **K I. točki izreka**

13. Tožba je utemeljena.

14. Sporen inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta, ki ga je organ poimenoval razgledni stolp in leži na parc. št. 1232/1 k.o. ..., temelji na 82. členu Gradbenega zakona (GZ), ki v prvem odstavku določa, da gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor v primeru nelegalnega objekta odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Skladno z 18. točko prvega odstavka 3. člena GZ je med drugim nelegalen tisti objekt, ki se gradi, ali ki je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pa tudi objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine.

15. Med strankama ni spora o tem, da tožnik za predmetni objekt nima gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali bi za njegovo postavitev gradbeno dovoljenje moral imeti.

16. Tožnik prvenstveno ugovarja zakonitosti izvedbe upravnega postopka v tej zadevi in neizvedbi z njegove strani v pritožbenem postopku predlaganih dokazov. Posledično ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, in sicer nepravilni opredelitvi (oziroma kot navaja tožnik: kategorizaciji) objekta, v zvezi s čimer zatrjuje, da ne gre za „razgledni stolp“, temveč za lovsko prežo oziroma opazovalnico. Ugovarja tudi izmeri in višini predmetnega objekta ter datumu njegove gradnje.

17. Iz upravnega spisa izhaja, da ob inšpekcijskem pregledu 23. 4. 2019, ki ga je opravila gradbena inšpektorica na kraju samem, ni bil prisoten nihče, je pa bil tožniku 6. 5. 2019 poslan poziv št. 06122-1159/2019-2, naslovljen „Zahteva za pisno pojasnilo in izjavo“, v katerem ga je gradbena inšpektorica seznanila, da je uvedla inšpekcijski postopek v zvezi z zgrajenim objektom za občasno bivanje na zemljišču parc. št. 1232/1 k.o. ... katerega lastnik je tožnik, ter da je ogled objekta opravila 23. 4. 2019 v tožnikovi odsotnosti. Hkrati ga je pozvala, da pisno odgovori, kdaj je bil objekt zgrajen, kdo je lastnik in njegov uporabnik ter v istem roku posreduje pravnomočno gradbeno dovoljenje. Iz navedenega poziva pa ne izhaja, da bi bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu s 23. 4. 2019 s prilogami (fotografijami) poslan tožniku. Sodišče dalje na podlagi podatkov v upravnem spisu zadeve ugotavlja, da je bilo 20. 5. 2019 v prostorih prvostopenjskega organa opravljeno zaslišanje tožnika, ki je v zvezi s predmetnim objektom, v zapisniku navedenim kot opazovalnica, navedel, da je bil zgrajen leta 2018 v tlorisnih dimenzijah 1,80 m x 1, 80 m in višine cca 6 m, da je lesene konstrukcije ter da ima večnamensko opazovalnico na višini 3,50 m. Zapisnik je tožnik brez pripomb podpisal. 18. V pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa je tožnik navedel, da ne gre za razgledni stolp, ampak za lovsko prežo oziroma opazovalnico, ki ga je organ napačno kategoriziral, da je bil ta objekt postavljen leta 2017 (otvoritev je bila 14. 10. 2017, kar lahko potrdita predlagani priči), predlagal pa je tudi svoje zaslišanje in fotografijo objekta iz otvoritve leta 2017. 19. Tožnik v tožbi izpostavlja, da se do vseh dejstev, ki so pomembna za pravilno odločitev v tej zadevi, sploh ni mogel izjaviti, saj pri ogledu lovske preže ni bil prisoten. Na zaslišanju pa na vsa vprašanja organa tudi ni bil pripravljen in s seboj ni imel dokazov, zato je organu podal le približne izmere in letnice, kar je na zaslišanju poudaril z navedbo „cca“. Organ pa ga tudi ni pozval k točnejšim navedbam, izmeram in dokazom glede odločilnih dejstev, ki se jih tožnik, kot nepoučeni laik, niti ni zavedal in ni bil poučen o tem, da ima točnost navedb v izjavi kakšno posebno težo, saj bi sicer organu naknadno zagotovil točnejše podatke in dokaze o relevantnih dejstvih.

20. Glede na prej povzete podatke upravnega spisa zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnik, zaslišan v prvostopenjskem inšpekcijskem postopku, ki ni bil opravljen na kraju samem, sicer res potrdil dimenzije predmetnega objekta, ki jih je ugotovila inšpektorica pri ogledu na kraju samem (ki ga je inšpektorica, kot že navedeno, izvedla v tožnikovi odsotnosti oziroma ne da bi na ogled tožnika sploh povabila), vendar pa je v pritožbi (torej takoj po tem, ko je bil seznanjen z dejstvi, na katera je organ oprl izpodbijano prvostopenjsko odločbo) podal relevantne ugovore in za svoje trditve predlagal izvedbo dokazov, do katerih se pritožbeni organ ni opredelil z navedbo, da gre za nedopustne pritožbene novote. Ob tem pa sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve ne izhaja, da bi pritožbeni organ tožnika opozoril oziroma ga pozval k navedbi, zakaj dejstev in dokazov, ki jih je navedel v pritožbi, ni podal tekom prvostopenjskega upravnega postopka.

21. Prav tako iz upravnega spisa zadeve ne izhaja, da bi prvostopenjski inšpekcijski organ tožnika opozoril, da mora vsa dejstva in dokaze predlagati že tekom prvostopenjskega postopka. Pri tem sodišče poudarja, da je treba upoštevati položaj strank v upravnih postopkih. V obravnavanem inšpekcijskem postopku je tožnik nastopal sam, torej brez prava veščega pooblaščenca, kar izpostavlja tudi v tožbi, ko navaja, da se kot nepoučeni laik niti ni zavedal in ni bil poučen o tem, da ima točnost navedb v izjavi kakšno posebno težo, saj bi sicer organu naknadno zagotovil točnejše podatke in dokaze o relevantnih dejstvih.

22. Upravni organi morajo izhajati iz načela poštenosti postopka. To pomeni, da so dolžni stranke opozoriti na njihove pravice in jih pozvati k predložitvi dokazov za njihove navedbe oziroma k podaji ustreznih navedb. Upravne organe namreč pri vodenju upravnega postopka vodijo temeljna načela, med drugimi tudi načelo materialne resnice4 ter načelo zaslišanja stranke5. Kot rečeno je prvostopenjski organ sicer opravil zaslišanje tožnika, vendar konkreten poziv k navedbi potrebnih dejstev in predlaganju dokazov s tem v zvezi iz upravnega spisa zadeve ni razviden. Prav tako ni razvidno, da bi bil tožnik opozorjen, da v nadaljevanju postopka novih dejstev in dokazov ne bo mogel predlagati.

23. Tako sodišče zaključuje, da tožnik utemeljeno ugovarja, da je organ zagrešil bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj mu, kot stranki postopka, ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

24. Glede na povedano je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral organ presoditi vse navedbe, ki jih je tožnik podal v pritožbi in v predmetni tožbi ter izvesti s strani tožnika predlagane dokaze oziroma, kolikor posameznega dokaza ne bo izvedel, bo moral natančno obrazložiti, zakaj ne. Pri tem pa sodišče posebej opozarja, da organ ne sme napraviti vnaprejšnje dokazne ocene.

25. Zaradi učinkovitejše izvedbe ponovljenega postopka sodišče na tem mestu še pripominja, da se bo moral organ opredeliti tudi do tožnikove navedbe v zvezi z vprašanjem kategorizacije oziroma opredelitve predmetnega objekta in v zvezi z njegovimi navedbami o tem, da gre za lovsko prežo oziroma opazovalnico, ki kot taka ne potrebuje gradbenega dovoljenja ter ugotoviti tudi, kdaj je bil objekt dejansko postavljen, kar je pravno relevantno zaradi pravilne uporabe materialnega prava.

26. Sodišče še pojasnjuje, da glede na ugotovljeno kršitev pravil postopka, ki je takšne narave, da že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe, dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika in prič iz tega razloga ni izvedlo. Njihova izvedba v tem upravnem sporu, kot že rečeno, namreč ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve sodišča. Jih bo pa moral izvesti upravni organ v ponovljenem postopku.

**K II. točki izreka**

27. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

28. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, se mu po tretjem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 25,00 EUR.

29. Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

30. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: točka 26 obrazložitve. 4 Skladno s prvim odstavkom 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. 5 Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba dati, preden se izda odločba, stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Tretji odstavek tega člena pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.