Jedro

Neutemeljeno vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče ni v celoti rešilo predmeta obravnavanja, ko je v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi razhajanja med razlogi sodbe o izpovedbi žene oškodovanca L. K. glede posojenega zneska in zapisnika o zaslišanju L. K. kot priče ocenilo kot grajanje dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (s čimer je mišljeno dejanje opisano v obtožbi).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12. 2. 2015 spoznalo B. L. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Obsojencu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 405.000,00 EUR ter plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16. 12. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 900,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 15. 1. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona. Zahtevo je z vlogo z dne 27. 1. 2016 popravil. V zahtevi navaja, da je obramba že v pritožbi opravila preračun in seštevek zneskov znaša 347.500,00 EUR in ne 405.000,00 EUR kot izhaja iz krivdoreka; da seštevek zneskov iz razlogov sodbe ne da zneska iz krivdoreka. Kazenski zakon je prekršen v opisu kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno v sostorilstvu brez opredelitve vloge in povezave med obema storilcema, v opisu manjka zakonski znak namena storiti kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu, ker je oškodovanec denar izročal obtožencu za M. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 9. 8. 2016 meni, da zahteva ni utemeljena. Zatrjevanje o nasprotju med izrekom in razlogi glede višine protipravne premoženjske koristi se prepleta z zagovornikovo oceno dejstev, ki je drugačna od sodne in predstavlja nedopustno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena, ter se je zagovornik o odgovoru izjavil z vlogo z dne 30. 8. 2016. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je moč vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev zakona, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Po izrecni določbi zakona je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420.č lena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na podlagi katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče se pri obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).(1)

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da je kazenski zakon prekršen v opisu kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno v sostorilstvu brez opredelitve vloge in povezave med obema sostorilcema; da v opisu manjka zakonski znak namena storiti kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu in da manjka tudi protipravnost premoženjske koristi in da velika premoženjska korist ni dovolj zanesljivo ugotovljena; pri seštevanju posameznih zneskov je napravljena napaka, zato takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, ker niso jasni zneski, katere je prejel oškodovanec od svojih upnikov in jih izročil dalje. Zagovornik v zahtevi konkretno ne opredeli kršitve kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo storili. Kolikor pa zagovornik s temi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, temu ni moč pritrditi. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonite znake očitanega mu kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu v tretjem in prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in Vrhovno sodišče zato soglaša z presojo sodišča druge stopnje, ki je enake pritožbene navedbe obrambe obrazloženo zavrnilo (točka 9. in 12. sodbe sodišča druge stopnje). Vložnik, ki te presoje sodišča ne sprejema, pa s temi navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja z navedbami, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da manjka bistveni znak kaznivega dejanja, ker ni ugotovljeno, koliko znaša protipravna premoženjska korist, saj seštevek iz razlogov sodbe ne da zneska iz krivdoreka; sodba sodišča druge stopnje pa se „opira na razloge, ki so v nasprotju z listinami v spisu“. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe s katero je obsojenca (ki se je zagovarjal z molkom) spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu, povzelo vsebino izvedenih dokazov in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja (točka 5 do 10 sodbe sodišča prve stopnje), vključno z višino protipravne premoženjske koristi v višini 405.000,00 EUR, ki sta si jo obsojenec in sostorilka s kaznivim dejanjem na škodo oškodovanca pridobila. Veliko premoženjsko korist v višini 405.000,00 EUR, ki je opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče tudi natančno obrazložilo, opirajoč se na izpoved oškodovanca in izpovedbe prič, od katerih si je oškodovanec denar izposojal in ga izročal obsojencu. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in odgovorilo ter obrazloženo zavrnilo pritožbene navedbe glede v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene višine protipravne premoženjske koristi v znesku 405.000,00 EUR, ki sta si jo obsojenec in sostorilka pridobila (točka 5 in 13 sodbe sodišča druge stopnje) in ni moč pritrditi navedbam vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so „razlogi pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami in zapisniki o zaslišanju prič“. Vložnik, ki te presoje sodišč prve in druge stopnje o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi ne sprejema in v zahtevi zatrjuje, da si je oškodovanec od družinskih članov in znancev sposodil manj denarja kot mu je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s tem ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

8. Neutemeljeno vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče ni v celoti rešilo predmeta obravnavanja, ko je v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi razhajanja med razlogi sodbe o izpovedbi žene oškodovanca L. K. glede posojenega zneska in zapisnika o zaslišanju L. K. kot priče ocenilo kot grajanje dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (s čimer je mišljeno dejanje opisano v obtožbi(2)) in navedene določbe zakona nikakor ni moč razlagati na način kot navaja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Kolikor pa vložnik v zahtevi s trditvijo o razhajanju med razlogi sodbe o izpovedbi oškodovančeve žene L. K. glede posojenega zneska in zapisnikom o zaslišanju navedene kot priče, nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa v zahtevi te kršitve ne obrazloži tako, da bi bil mogoč preizkus njene neutemeljenosti. Zato tako posplošenih trditev o kršitvah zakona Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov spisa, skladno z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo 7.1. (1) Primerjaj sodbo VS RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(2) Primerjaj Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, str. 790.