Up-112/94

6. marec 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe E.V. iz M., ki jo zastopa N.G., odvetnik v M. na seji senata dne 6. marca 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba E.V. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/93 z dne 15.9.1994 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica z ustavno pritožbo, vloženo dne 14.12.1994, izpodbija v izreku navedeni sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo njeno revizijo, ki jo je vložila kot toženka v pravdnem postopku. Ugotovilo je, da v tožbi ni bila navedena vrednost spornega predmeta, kar naj bi bil prvi pogoj za dovoljenost revizije. Pritožnica meni, da je v sporih o obstoju najemnih in zakupnih razmerij vrednost spornega predmeta določena že v zakonu (pri tem se sklicuje na 38. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) in sploh ni prepuščena presoji tožnika. Napačno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da revizija ni dovoljena, ker tožnik v tožbi tega ni navedel. Z izpodbijanim sklepom naj bi bil zato kršen zakon in pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

2.Po sklepu Vrhovnega sodišča je pravica do revizije pravica tožnika. V premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, naj bi si pravico vložiti revizijo zagotovil z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Če tožnik vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede, naj bi pravice ne imel. Le v primeru, da bi tožnik v tožbi vrednost spornega predmeta navedel, pa bi bila ta po sodbi sodišča očitno previsoka ali prenizka, bi bilo sodišče pravilnost navedene vrednosti dolžno preveriti samo. Ker naj bi tožnik med postopkom ne navedel vrednosti spornega predmeta, naj bi revizija ne bila dovoljena.

3.Bistvo pritožničinih navedb je, da bi moralo Vrhovno sodišče pri presoji dovoljenosti revizije samo po uradni dolžnosti ugotavljati vrednost spornega predmeta. V tem naj bi bila kršitev zakona - sklicuje se na 38. člen ZPP in 5. točko 22. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91) - in Ustave - navaja pravice iz 22., 23. in 25. člena.

4.O tem, ali je bil z izpodbijanim sklepom kršen zakon, Ustavno sodišče ni odločalo. Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri odločanju o ustavni pritožbi je zato vprašanje pravilne uporabe zakona predmet presoje le, kolikor je neposredno povezano s kršitvijo ustavne pravice.

5.Predmet presoje Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi je bilo vprašanje, ali je sodišče s tem, ko je pritožnici odreklo pravico do vložitve revizije, storilo kakšno od zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

6.Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavna določba zagotavlja, da imata nasprotni stranki v postopku enakovredne možnosti za uveljavljanje svojih pravic: če je v nekem civilnem sporu dana možnost vložiti pravno sredstvo eni stranki, mora biti taka možnost dana tudi drugi. V obravnavani zadevi bi bila pritožnici pravica iz 22. člena Ustave kršena v dveh primerih: če bi kot toženka sploh ne imela možnosti, da zahteva ugotovitev vrednosti spornega predmeta, ali če bi v postopku to svojo pravico uveljavljala, pa bi ji jo sodišče odreklo.

7.V postopku je pritožnica imela možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Po določbah ZPP je sicer navedba oziroma ugotovitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika in sodišča. Tako je po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP v tistih zadevah, v katerih je od tega odvisna pravica do revizije, vrednost spornega predmeta obvezna sestavina tožbe. Če tožnik te vrednosti ne navede, ga je sodišče po prvem odstavku 109. člena ZPP dolžno pozvati, da tožbo dopolni. Če pa sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. ZPP izrecne določbe o tem sicer nima, vendar pa tožencu take možnosti tudi ne jemlje. Še več, 22. člen Ustave terja tako njegovo razlago, ki tako možnost tožencu mora dajati.

8.Da bi se prepričalo, ali je pritožnica med postopkom svojo pravico uveljavila in zahtevala ugotovitev vrednosti spornega predmeta, jo je Ustavno sodišče pozvalo, naj to izkaže.

9.Pritožnica v odgovoru na dopis ni niti zatrjevala, da bi zahtevala ugotovitev vrednosti spornega predmeta, niti ni predložila listin, iz katerih bi to izhajalo. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnica med postopkom ni storila tistega, kar bi lahko, da bi si zagotovila pravico do revizije. Pravica iz 22. člena Ustave ji torej očitno ni bila kršena.

10.V čem naj bi bila kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pritožnica ni navedla. Zgolj zatrjevanje napačne uporabe zakona - kot je že bilo navedeno - kršitve ne utemeljuje. Ustavno sodišče zato ta očitek zavrača kot neutemeljen.

11.Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča več od pritožbe ne zagotavlja. To je pritožnica imela možnost vložiti in jo - kot izhaja iz izpodbijane sodbe - tudi je vložila. Tudi pravica do pravnega sredstva ji torej očitno ni bila kršena.

12.Ker nobena od zatrjevanih kršitev očitno ne obstaja, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata mag. Janez Snoj