Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnici utemeljeno naložena odstranitev predmetnih oglaševalnih objektov, postavljenih v varovalnem pasu občinske ceste, ker tožnica ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega upravnega organa. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da iz evidence izdanih dovoljenj za poseg na zemljišču v varovalnem pasu občinske ceste za postavitev oglaševalnih objektov ni razvidno, da bi tožnica pridobila soglasje pristojnega občinskega organa za predmetne oglaševalne objekte na obravnavanih lokacijah, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK. Zato je zaključek inšpekcijskega organa, da tožnica nima soglasja pristojnega organa za postavitev predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinski inšpektorat Mestne občine Koper (v nadaljevanju inšpekcijski organ) po uradni dolžnosti tožnici odredil, da mora v roku 10 dni od prejema te odločbe iz drogov javne razsvetljave, ki se nahajajo na v izreku navedenih zemljiščih, odstraniti oglaševalne objekte „obešanke“, postavljene v varovalnem pasu občinskih in državnih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa (1. točka izreka). Če tožnica v odrejenem roku ne bo izpolnila obveznosti iz točke 1. izreka te odločbe, bo opravljena upravna izvršba (2. točka izreka). O stroških postopka v zvezi s to izvršbo inšpekcijskega nadzorststva in oglaševanja v teku tega inšpekcijskega postopka bo tožnici izdan poseben sklep. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je inšpekcijski organ pri tožnici po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek in opravil ogled. Ugotovil je, da se na drogovih javne razsvetljave, ki so del infrastrukture Mestne občine Koper (v nadaljevanju MOK) nahaja 108 „obešank“ dimenzij 150 cm x 100 cm in 15 „obešank“ dimenzij 100 cm x 70 cm, ki so navedene v seznamu, ki je priloga zapisnika ogleda, ki ga je tožnica tudi prejela. Tožnica je v postopku podala izjavo in se v njej sklicevala na Pogodbo o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov, sklenjeno med naročnikom, A. d.o.o. in uporabnikom B. d.o.o. z dne 30. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba). Iz 2. člena Pogodbe izhaja, da uporabnik ne potrebuje soglasja za postavitev oglaševalskih objektov in tudi ne drugih dovoljenj. V varovalnem pasu občinskih cest pa se brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, po sprejetju in uveljavitvi Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 22/2016 z dne 25. 3. 2016) taki posegi v prostor ne morejo opraviti. Poseg v občinsko cesto ali javno površino je dovoljen le v okviru urejanja upravnih dovoljenj za poseg v prostor. Dovoljenje izda pristojni občinski organ v upravnem postopku, v skladu s 56. členom Odloka o občinskih cestah in javnih površinah. Sklicuje se na prvi odstavek 22. člena Odloka o oglaševanju in usmerjevalnem sistemu. Navaja peti odstavek 33. člen Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (v nadaljevanju Odlok) glede varovalnega pasu ob občinski cesti in glede obveščanja in oglaševanja ob občinski cesti.

2. Pristojni urad (Urad za gospodarske javne službe in promet MOK) izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje le pod pogoji, kot so določeni v Odloku. Z uveljavitvijo sprememb Odloka je postala odločba Urada za gospodarske javne službe in promet 354-78/2008 z dne 20. 6. 2011 o vpisu lokacij predmetnih oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov neskladna s prvim odstavkom 33.a člena Odloka, zato je Urad za gospodarske javne službe in promet po uradni dolžnosti 14. 4. 2016 izdal odločbo 354-87/2008 o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, skladno z veljavnimi predpisi, tako da je iz katastra izbrisal lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnih pasovih javnih cest na območju MOK. Veljavnost vpisa v kataster oglaševalnih objektov, ki je bila po Pogodbi (5. člen) z dne 30. 1. 2008 sklenjena za dobo 8 let, je potekla 31. 1. 2016. A. je uporabnike lokacij, med katerimi je bila tudi tožnica, o tem obvestila in določila rok za odstranitev oglaševalnih objektov iz navedenih lokacij. Inšpekcijski organ ugotavlja, da po poteku pogodbenega roka tožnica ni pridobila dovoljenja pristojnega občinskega upravnega organa za postavitev objektov, zato ji je na podlagi 81. člena v povezavi s petim odstavkom 33. člena Odloka naložil izpodbijani ukrep. V nasprotnem bo izvedena izvršba na podlagi 296. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Inšpekcijski organ navaja določbo 112. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), po kateri inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o cestah in na njegovi podlagi izdanih predpisov na državnih cestah izvaja Prometni inšpektorat RS, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar v obrazložitvi svoje odločbe navaja razloge.

4. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo, saj meni, da je nezakonita, ker nima ustrezne obrazložitve in je tudi ni možno preizkusiti, saj vsebuje zgolj navajanje zakonskih določb. Odločitev izpodbija iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi povzema ugotovljeno dejansko stanje v zadevi in odločitev ter obrazložitev izpodbijane odločbe. Iz slednje pa ne izhajajo navedbe, kako naj bi sporni oglaševalni objekti dejansko lahko prizadeli interese varovanja državne ceste in prometa na njej. Sklicuje se na Pogodbo z dne 30. 1. 2008. Tožnica ne potrebuje drugih soglasij, saj že razpolaga z vsemi potrebnimi soglasji. Toženka se sklicuje na spremembo in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah, s katerimi je bil dodan 33.a člen. Na njegovi podlagi je Urad za gospodarske javne službe in promet po uradni dolžnosti 14. 4. 2016 povsem nezakonito izdal odločbo 354-87/2008 o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov. Ugovarja kršitev 155. člena Ustave RS, saj gre za retroaktivno uporabo predpisov.

5. Tožnica je ves čas redno plačevala občinske takse za predmetne oglaševalske objekte, za kar navaja dokaze. Predmetni oglaševalni objekti so bili postavljeni v skladu z Javnim zbiranjem ponudb PL-35/8 z dne 1. 10. 2007 in spremembo z dne 5. 10. 2007 ter na podlagi Pogodbe z dne 30. 1. 2008. Navaja Dogovor z dne 12. 10. 2007 med tožnico, družbo C. d.o.o., D. d.o.o. in B. d.o.o., na podlagi katerega je B. d.o.o., oddal ponudbo za vse lokacije oglaševalnih objektov. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZCest-1 so bile za vse lokacije pridobljene lokacijske informacije in vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Sklicuje se na drugi odstavek 3. člena Pogodbe z dne 30. 1. 2008. Tožnica je v času postavitve imela vsa potrebna dovoljenja in soglasja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov. Ta dovoljenja in soglasja so še naprej veljavna. Leta 2012 pa je tožnica na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 29. 6. 2012 postala tudi neposredni plačnik pristojbine za predmetne oglaševalne objekte v MOK.

6. Izpodbijane odločbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti in je zato nezakonita in nepravilna. Navedeno velja tudi za odločbo pritožbenega organa. Slednji tudi ni uporabil materialne predpise v skladu z namenom oz. relevantnih določb ni uporabil in tudi ni spoštoval splošnih pravnih načel, s čimer je bila kršena tožničina pravica do pravnega varstva. Pritožbeni organ je odločal le na podlagi navedb prvostopenjskega organa, s čimer so podane kršitve določb postopka.

7. V danem primeru je podan tudi retroaktivni poseg v pridobljene pravice tožnice, saj je slednja imela vsa potrebna soglasja in dovoljenja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov. Navaja določbo 155. člena Ustave RS. Na podlagi Pogodbe z dne 30. 1. 2008 je tožnico namreč pridobila vsa potrebna dovoljenja in soglasja za postavitev objektov za oglaševanje in obveščanje v varovalnem pasu občinskih cest MOK. Toženka pa samovoljno in arbitrarno širi nabor pogojev in omejitev za postavitev oglasnih površin, za kar nima nobenega zakonskega pooblastila. Zaradi kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ji tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

8. V obsežnem odgovoru na tožbo toženka dodatno pojasnjuje svojo odločitev in odgovarja na tožbene ugovore. Navaja določbo 33.a člena Odloka. Za postavitev oglaševalskih objektov s strani tožnice ni bilo pridobljeno soglasje pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju z Odlokom. Med drugim navaja prvi in drugi odstavek 81. člena in 6. točko prvega odstavka 83. člena Odloka ter 2. člen ZCes-1 (41. odstavek, 75. odstavek in 76. odstavek). Sklicuje se na določbe Odloka o občinskih taksah in Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (v nadaljevanju ZIN, 18. člen in 19. člen) ter Odloka o občinskem nadzoru. Po slednjem imajo občinski inšpektorji enaka pooblastila pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, kot jih imajo inšpektorji po ZIN (prvi odstavek 9. člena ZIN). V konkretnem primeru gre za odreditev odstranitve objektov za oglaševanje, ki je glede na 6. točko 118. člena ZCes-1 v pristojnosti inšpektorja in ne občinskih redarjev, za kar navede razloge. Spremenjen Odlok je pričel veljati 26. 3. 2016, to pa je po prenehanju veljavnosti Pogodbe, zaradi česar v konkretnem primeru ne gre za pravo retroaktivnost. Pogodba, sklenjena 30. 1. 2008 po svoji naravi predstavlja trajno obligacijsko razmerje, sklenjeno za določen čas, ki je prenehala s potekom 8 let od začetka uporabe (1. 2. 2016). Tožnica pa za predmetne oglaševalne objekte ni pridobila soglasja pristojnega organa. Določba 33.a člena Odloka je bila sprejeta z namenom izboljšanja prometne varnosti. Po navedeni določbi Odloka je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano. Pogodbeno razmerje je prenehalo, oglaševalni objekti, skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki so bili postavljeni na podlagi Pogodbe z dne 30. 1. 2008, pa še vedno stojijo, čeprav bi morali biti odstranjeni. Tožnica nima prav, ko pavšalno navaja, da ima pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov in da na podlagi 33.a člena Odloka ni bila dolžna pridobiti soglasja, ter da bi tovrstna obveznost nastala le v primeru, kolikor bi šlo za postavitev novih oglaševalskih objektov, kar obrazloži. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka.

9. V pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri svojih razlogih in jih dodatno utemeljuje. Pojasnjuje pojem pravnomočne in dokončne upravne odločbe. Ugovarja, da toženka ni pravilno ugotovila, da tožnica za predmetne oglaševalne panoje ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega organa, kot to določa prvi in drugi odstavek 33.a člena Odloka. Tožnica je vsa potrebna soglasja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov imela, kar obrazloži. Navaja prvi odstavek 3. člena Pogodbe z dne 30. 1. 2008, ter da je do podaljšanja te pogodbe prišlo s konkludentnim ravnanjem obeh pogodbenih strank. Iz navedene Pogodbe namreč ne izhaja obveznost izrecnega podaljševanja, kar tožnica prav tako obširno obrazloži. Napačna je navedba toženke, da je do spremembe Odloka prišlo po prenehanju veljavnosti Pogodbe, saj je bila veljavnost Pogodbe s konkludentnimi dejanji obeh pogodbenih strank podaljšana 30. 1. 2016 za nadaljnjih 8 let, torej do 30. 1. 2024 in gre tako v zadevi za pravo retroaktivnost, saj je sprememba Odloka začela veljati 26. 3. 2016. Po povedanem je podana nedopustna retroaktivna veljava Odloka v nasprotju z določbo 155. člena Ustave RS, kar obrazloži. Tožnici na podlagi 33.a člena Odloka ni bilo potrebno pridobiti novih soglasij. Tovrstna obveznost bi nastala le v primeru, kolikor bi šlo za postavitev novih oglaševalnih objektov.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je ukrep občinskega inšpektorja za cesto, s katerim je odredil odstranitev obravnavanih oglaševalnih objektov („obešank“ nameščenih na infrastrukturi MOK - na drogovih za javno razsvetljavo) na lokacijah v MOK, kot so navedene v točki 1 izreka izpodbijane odločbe, skupaj z nosilno kovinsko konstrukcijo in so postavljeni v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest brez soglasja pristojnega upravnega organa.

13. Inšpekcijski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil inšpekcijski ukrep odstranitve oglaševalnih objektov, kot so navedeni, v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest. Inšpekcijski organ je pri tožnici opravil ogled in ugotovil, da se na drogovih javne razsvetljave, ki so del infrastrukture MOK nahaja 108 „obešank“ dimenzij 150 cm x 100 cm in 15 „obešank“ dimenzij 100 cm x 70 cm. Po mnenju sodišča se v obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpekcijski organ pravilno sklicuje na pooblastilo iz 112. člena ZCes-1, po katerem inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opravlja občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Po 95. členu ZCes-1 je upravljavec občinskih cest občinska uprava. Način izvajanja nalog upravljanja določi pristojni organ občine s splošnim aktom. Na tej podlagi izdana Odredba v 83. členu določa, da občinski inšpektor z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo (med drugim) odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju občinske ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja (6. točka prvega odstavka 83. člena Odredbe).

14. V obravnavni zadevi gre za vprašanje, ali tožnica lahko v varovalnem pasu opravlja poseg v prostor tako, da v tem prostoru izvaja obveščanje in oglaševanje. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da gre za oglaševalne objekte nameščene na drogovih javne razsvetljave MOK, ki se nahajajo v varovalnem pasu ob občinski cesti. Na podlagi 97. člena ZCes-1 pa je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek). Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste oziroma občinske uprave (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 97. člena ZCes-1 upravljavec izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širine zaradi prihodnjega razvoja prometa. V četrtem odstavku 97. člena ZCes-1 pa je določeno, od kod se meri varovalni pas občinskih cest(1), s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov. Enako določbo glede širine varovalnih pasov vsebuje tudi Odlok v četrtem odstavku 33. člena. Na navedene določbe se pravilno sklicujeta tako inšpekcijski organ, kot tudi pritožbeni organ. V 33. členu Odloka je med drugim določeno, da je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena in da so posegi v prostor, gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojnega organa (drugi odstavek 33. člena Odloka). Novi 33.a člen Odloka, ki je začel veljati 26. 3. 2016, glede obveščanja in oglaševanja ob občinski cesti določa, da je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano (prvi odstavek) in je z namenom preprečitve škodljivih vplivov na občinske ceste in na varno odvijanje prometa na občinskih cestah postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano. Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena Odloka pa lahko pristojni upravni organ izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so opredeljeni kot enostavni objekti v primerih, kot so navedeni v drugem odstavku 33a. člena Odloka.(2) Po povedanem tudi po presoji sodišča v varovalni pas občinske ceste brez soglasja pristojnega občinskega organa ni mogoče posegati.

15. V zadevi je sporno ali je tožnici utemeljeno naložena odstranitev predmetnih oglaševalnih objektov, postavljenih v varovalnem pasu občinske ceste, ker tožnica ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega upravnega organa. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da iz evidence izdanih dovoljenj za poseg na zemljišču v varovalnem pasu občinske ceste za postavitev oglaševalnih objektov ni razvidno, da bi tožnica pridobila soglasje pristojnega občinskega organa za predmetne oglaševalne objekte na obravnavanih lokacijah, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK. Zato je zaključek inšpekcijskega organa, da tožnica nima soglasja pristojnega organa za postavitev predmetnih objektov za obveščanje in oglaševanje, pravilna. Dejansko stanje v zadevi je po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica temu nasprotuje in zatrjuje, da je za oglaševalne objekte, ki so bili postavljeni v letu 2008 na podlagi sklenjene Pogodbe z dne 30. 1. 2008(3), že imela pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja, ki so še vedno veljavna. Med drugim se sklicuje na 3. člen Pogodbe in na točko II Javnega zbiranja ponudb PL-35/8 z dne 1. 10. 2007 in spremembe z dne 5. 10. 2007 ter na odločbo Urada za gospodarske javne službe in promet 354-78/2008 z dne 20. 6. 2011 o vpisu lokacij predmetnih oglaševalnih objektov v kataster oglaševalskih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK. Takšno tožničino stališče pa po presoji sodišča ni pravilno. Sklicevanje tožnice na Pogodbo je v obravnavani zadevi brezpredmetno, saj tako kot pravilno ugotavljata že inšpekcijski in pritožbeni organ, izhaja pa tudi iz Pogodbe z dne 30. 1. 2008, ki je sestavni del upravnih spisov, so bile dodeljene lokacije oglaševalnih objektov uporabniku za dobo 8 let, z možnostjo podaljševanja, do česar pa ni prišlo(4). Pogodbeno razmerje je po povedanem nedvomno prenehalo 31. 1. 2016, kar je tudi pravilno navedel inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tej ugotovitvi tožnica v inšpekcijskem postopku tudi ni ugovarjala, marveč je šele v pripravljalni vlogi navajala, da je bila Pogodba podaljšana s konkludentnimi dejanji pogodbenih strank. Ker gre za nedopustno novoto (52. člen ZUS-1), se do teh navedb sodišče ne opredeljuje. Iz 3. člena Pogodbe pa je med drugim tudi razvidno, da je bil uporabnik dolžan po prenehanju uporabe infrastrukture MOK (drogov javne razsvetljave) oz. po prenehanju Pogodbe odstraniti predmetne oglaševalne objekte, česar pa tožnica v danem primeru ni storila.

16. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča izdana skladno z določbami ZCes-1, ZIN in Odloka. Nanje se pravilno sklicujeta tako inšpekcijski organ, kot tudi pritožbeni organ in jih tudi pravilno uporabita. Ugovor tožnice o napačni uporabi materialnega prava po presoji sodišča ni utemeljen. Na podlagi določbe 115. člena ZCes-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb izvede po določbah zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor (prvi odstavek). Po 18. členu ZIN inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem (in prekrškovnem) postopku. Po določbi 32. člena ZIN ima inšpektor pravico in dolžnost, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, da (med drugim) inšpektor odredi ukrepe v skladu z zakonom ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi in odredi druge ukrepe in opravi dejanja, za katera je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. V danem primeru kršitev postopka po mnenju sodišča ni bila podana.

17. Tožnica v tožbi tudi ugovarja, da je odločba Urada za gospodarske javne službe in promet 354-87/2008 z dne 14. 4. 2014 o izbrisu predmetnih lokacij iz katastra oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK, nepravilna in nezakonita. Predmet tega spora pa ni presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o izbrisu lokacije oglaševalnih objektov iz katastra oglaševalnih objektov z dne 14. 4. 2016. Z navedeno odločbo je Urad za gospodarske javne službe in promet na podlagi 33.a člena Odloka po uradni dolžnosti odločil o uskladitvi lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, tako da je iz katastra izbrisal lokacije oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnih pasovih javnih cest na območju MOK. Po povedanem je sklicevanje tožnice na odločbo Urada za gospodarske javne službe in promet z dne 20. 6. 2011, ki je bila podlaga za vpis lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, ki se nahajajo na javnih površinah in v varovalnem pasu javnih cest na območju MOK v tem postopku brezpredmetno. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe o izreku ukrepa izrečenega tožnici v inšpekcijskem postopku glede na konkretne ugotovitve občinskega inšpektorja, da tožnica nima ustreznega soglasja za obravnavani poseg v varovani pas občinske ceste (za postavitev „obešank“ na drogove javne razsvetljave MOK) in da takšnega soglasja tudi v teku predmetnega inšpekcijskega postopka ni pridobila.

18. Relevantna dejstva so v obravnavani zadevi v zadostni meri ugotovljena. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da tožnica za postavitev predmetnih oglaševalskih objektov v varovalnem pasu kategoriziranih občinskih cest ni pridobila ustreznega soglasja pristojnega občinskega upravnega organa, kar je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 33.a člena Odloka. Tožnica niti v pritožbi niti v tožbi tega tudi ne zatrjuje. V postopku pa tudi ni predložila drugih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da temu ni tako. Tožničino stališče, da je pridobila vsa potrebna soglasja za predmetni poseg v občinsko cesto že v času, ko je bila podana ponudba na Javno zbiranje ponudb PL -35/8 z dne 1. 10. 2007 in spremembo 5. 10. 2007 ter na podlagi Pogodbe z dne 30. 1. 2008, po povedanem ni pravilno.

19. Tožničini razlogi, da gre za nedovoljen retroaktiven poseg v pridobljene pravice tožnice, po presoji sodišča niso utemeljeni. Že glede dejstva, da je veljavnost Pogodbe, sklenjene 30. 1. 2008, potekla 31. 1. 2016, kateremu tožnica v pritožbi ni ugovarjala, torej pred uveljavitvijo sprememb Odloka (ki je začel veljati 26. 3. 2016), ni mogoče govoriti o pridobljenih pravicah. Pridobljene pravice so namreč tiste, ki so že individualizirane in določene v ustreznem posamičnem pravnem aktu, kot so pravnomočne sodbe in dokončne pravne odločbe, ki strankam priznavajo določene pravice, jim nalagajo določene obveznosti.(5) Prepoved retroaktivnosti in načelo varstva zaupanja v pravo namreč varujeta le pred posegi zakonodajalca v pravice in pravna razmerja, ki so že nastala pod veljavo prejšnjega prava in še vedno obstajajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tako je po presoji sodišča napačno stališče tožnice, da njena pravica do postavitve objektov za oglaševanje v varovalnem pasu občinske ceste predstavlja že pridobljeno pravico, v katero s spremembo Odloka v letu 2016 ni mogoče poseči. V času izdaje izpodbijane odločbe ta pravica ni več trajala. Ob takem stanju stvari, pa se tožnica nanjo tudi ne more več sklicevati. Navedena sprememba Odloka je učinkovala od 26. 3. 2016 dalje in to za naprej, za vse udeležence enako. Po povedanem je tako tožbeni ugovor kršitve določbe 155. člena Ustave RS neutemeljen. Po presoji sodišča je tožnica tudi imela vse možnosti, da bi ustrezno soglasje pristojnega organa za predmetne oglaševalne objekte pridobila, pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte, zato po presoji sodišča tudi načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) ni bilo kršeno.

20. Razlogi tožnice, da je bistveno, da je v času postavitve oglaševalnih objektov imela in pridobila vsa potrebna dovoljenja za postavitev predmetnih oglaševalnih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, po povedanem niso pravilni. Sklicevanje tožnice, da je bila na podlagi Pogodbe dne 20. 6. 2011 izdana odločba Urada za gospodarske javne službe in promet 354-78/2008 o vpisu lokacij predmetnih oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov in da je tožnica že s tem zadostila določbam takrat veljavnega Odloka, ki je od tožnice terjal pridobitev ustreznega občinskega dovoljenja za postavitev oglaševalnih objektov v varovalnem pasu občinske ceste, po povedanem na drugačno odločitev ne vpliva.

21. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnice, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in da je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča zadostuje zakonskim pogojem iz določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj obsega tako navedbo dejanske in pravne podlage za sprejeto odločitev. Izpodbijana odločba namreč obsega navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, kakor tudi navedbo pravnih predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. V skladu z določbo 214. člena ZUP obrazložitev v konkretnem primeru obsega navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb in predpisov, na katere je oprta odločba ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.

22. Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za retroaktivno uporabo Odloka in tudi ne gre za poseg v pridobljene pravice tožnice.

23. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, druga dejstva pa ne kažejo na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi, kot jih je presodil inšpekcijski organ (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnica je v postopku sodelovala in tudi imela možnost predložiti dokaze in se seznaniti z vsemi relevantnimi dejstvi. V tožbi predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice, E.E. pa je povsem nesubstancirano, zato sodišče ocenjuje, da ni potrebno, saj tožnica v tožbi v ničemer ne pojasni, kaj naj bi s tem izkazala in v čem naj bi izpovedba zakonitega zastopnika tožnice lahko vplivala na odločitev.

24. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Varovalni pas občinske ceste pa se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ: pri lokalnih cestah 10 metrov, pri javnih poteh 5 metrov, pri občinskih kolesarskih poteh pa 2 metra, s tem da občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov.

opomba (2) : „če so obvestila namenjena izboljšanju prometne varnosti, če se oglašuje gospodarski subjekt, ki dejavnost izvaja v stavbi zgrajeni v varovalnem pasu občinske ceste, če se objekt za obveščanje in oglaševanje postavlja na servisne prometne površine občinske ceste ali druge površine, ki so v lasti fizičnih ali pravnih oseb, pod pogojem, da vsebina obvestila oziroma oglasa ni vidna z občinske ceste“.

opomba (3) : Pogodba o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov, sklenjeni med naročnikom A. d.o.o. in uporabnikom B. d.o.o. z dne 30. 1. 2008. opomba (4) : 3. člen Pogodbe o dodelitvi lokacij oglaševalskih objektov določa: Naročnik dodeli vse lokacije oglaševalnih objektov po seznamu - preglednici lokacij oglaševalnih objektov - OBR-2 (v nadaljevanju Seznam lokacij) iz ponudbe, uporabniku iz te pogodbe pod pogoji in način skladno z Odlokom in dokumentacijo povabila k oddaji ponudbe za dobo 8 let šteto od dne začetka uporabe te pogodbe, z možnostjo podaljševanja. Uporabnik na podlagi te pogodbe lahko postavi oglaševalske objekte v skladu s Seznamom lokacij. Naročnik uporabniku zagotavlja, da v zvezi s postavljanjem oglaševalskih objektov po tej pogodbi - poleg te pogodbe - ne potrebuje nobenih drugih soglasij oziroma upravnih dovoljenj. Uporabnik na lokacije oglaševalnih objektov namesti oglaševalske objekte v svojem imenu in za svoj račun, jih uporablja za lastno oglaševanje in za oglaševanje po naročilu drugih, skrbi za vzdrževanje oglaševalskih objektov, jih po prenehanju roka uporabe oziroma pogodbe odstrani in izvaja druge aktivnosti, določene s to pogodbo. Stroški vzdrževanja in uporabe oglaševalskih objektov v celoti bremenijo uporabnika.

opomba (5) : npr. odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-159/95 z dne 11. 4. 1996