Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti.

Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se v prekinjenem delu (glede ukinitve preživninske obveznosti s 1. 1. 2019 za A. A.) nadaljuje od 4. julija 2024.

II. Pritožbi tožene stranke glede ukinitve preživninske obveznosti tožeče stranke do A. A. v VI. točki izreka in glede odločitve o stroških v VII. točki izreka se ugodi in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o obveznosti plačevanja preživnine tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke, v nadaljevanju tožnik) za mld. B. A. (I., II. in III. točka izreka) in o plačilu preživnine za A. A. za čas od 31. 1. 2018 do 31. 12. 2018 (IV. in V. točka izreka). V VI. točki izreka je razsodilo, da se preživninska obveznost tožnika do A. A., določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P .../2017 z dne 16. 8. 2019 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 50/2019 z dne 10. 4. 2019, ukine s 1. 1. 2019 (VI. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje (VII. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče v Ljubljani je z delno sodbo z dne 14. 1. 2021 pritožbi tožnika delno ugodilo v I., II. In IV. točki izreka, kot izhaja iz sodbe z dne 14. 1. 2021, v ostalem delu je pritožbo tožnika ter pritožbo toženke glede preživnine za mld. B. A. in glede preživnine za A. A. za čas do 31. 12. 2018 kot neutemeljeni zavrnilo in v teh izpodbijanih ter nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Glede preživnine za A. A., ki jo je sodišče prve stopnje ukinilo s 1. 1. 2019, je sodišče druge stopnje postopek prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI). Pri Ustavnem sodišču RS je nato vložilo zahtevek za oceno ustavnosti ZSVI.

3.Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-65/21-12 z dne 4. 7. 2024 odločilo v postopku za oceno ustavnosti, ki ga je začelo s prej navedeno zahtevo tega sodišča za presojo ustavnosti. Postopek, ki je bil prekinjen na podlagi 156. člena URS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUStS), se nadaljuje od odločitve Ustavnega sodišča RS.

4.V predmetni zadevi je sporna samo še preživninska obveznost tožnika do A. A. za čas od 1. 1. 2019, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo s tem dnem ukinilo (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je kot podlago za ukinitev preživninske obveznosti navedlo 27. člen ZSVI, ki določa: Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati preživninska obveznost staršev, ki jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Do 31. 12. 2018 je bila namreč preživninska obveznost staršev do A. A. določena v 123. členu ZZZDR, veljavnem pred spremembo ZZZDR-C v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007, in je glede na 27. člen ZSVI trajala do 31. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je v skladu s 27. členom ZSVI zaključilo, da obveznost plačevanja preživnine za A. A. od 1. 1. 2019 ne obstaja več in je preživninsko obveznost s tem dnem ukinilo.

5.V tem delu se je zoper sodbo pritožila toženka. Navaja, da sta odločitev in stališče sodišča, ki temeljita na določilu 27. člena ZSVI, da je preživninska obveznost staršev do A. A., ki je obstajala na podlagi določila 123. člena ZZZDR, prenehala, protiustavni in nepravilni. V zvezi s tem podaja obširne pritožbene navedbe ter navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-11/07-45 jasno zapisalo, da je bil zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeti breme preživljanja ter jim na ta način zagotoviti enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. Za ukinitev preživninske obveznosti staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti je imel torej zakonodajalec razumen razlog in takšna sprememba ureditve tudi ni bila nepričakovana. Vendar pa je protiustavna ureditev na način, da se staršem breme preživljanja odvzame, država pa ne vzpostavi pravilnega mehanizma, po katerem to breme preživljanja v celoti prevzame nase. Ureditev, da se ukine preživninska obveznost po polnoletnosti, kljub temu, da se otrok še vedno šola, država pa ne zagotovi vseh potrebnih finančnih sredstev, ki jih takšna oseba potrebuje, ni ustavna. Sedaj so v neenakopravnem položaju zdravi, kjer je vzpostavljena preživninska obveznost staršev ter otroci invalidi. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da so potrebe A. A. v mesečnem znesku najmanj 1.900,00 EUR. Potrebe otroka, ki je polnoleten in nima statusa invalida ter se še vedno šola, krijejo starši, potrebe otroka, ki ima status invalida in je polnoleten ter se še vedno šola, pa do določenega zneska krije država, v presežku pa je v celoti prepuščen dobri volji staršev. V takih primerih bi morala biti vzpostavljena subsidiarna preživninska obveznost staršev ali pa bi morala država kriti celotno breme. Dodatno toženka izpostavlja, da je bila pred uveljavitvijo zakona preživninska obveznost že pravnomočno določena. Pravica do invalidnine in dodatek za pomoč in postrežbo za osebe s statusom invalida sta bila v veljavi že v okviru ZDVDTP, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Enako bi moralo sodišče ugotoviti tudi za stanje po 1. 1. 2019. Z novim ZSVI bi bile namreč navedene pravice za A. A. višje zgolj za 132,00 EUR. Država osebam s priznanim statusom invalida po 1. 1. 2019 še vedno ni zagotovila nadomestnih sredstev socialne pomoči. V A. A. primeru gre ob taki odločitvi sodišča za nesorazmeren ukrep in A. A. potrebe po 1. 1. 2019 ostajajo nepokrite v približno enaki višini, kot so bile do 31. 12. 2018.

6.Toženka nadalje poudarja, da A. A. niti do 31. 12. 2018 niti po 1. 1. 2019 nima odločbe o statusu invalida. Sodišče je A. A. v ugotavljanju preživninskih potreb odštevalo tki. neprejete pravice iz ZDVDTP. Če bi imel A. A. status invalida, toženka ne bi mogla več uveljavljati nadomestila za nego ožjega družinskega člana, na ta način pa bi bilo onemogočeno izvajanje terapevtskih obravnav. Tožnica ne zasleduje svojih ciljev, temveč gre za zdravstvene koristi sina A. A. Pravica po ZSVI, ki jo lahko pridobi, ga takoj postavi v slabši zdravstveni položaj, kot ga je imel pred tem. Toženki gre za ohranjanje oziroma izboljšanje zdravstvenega stanja sina A. A. Preživninska odgovornost do meje 26. leta starosti oziroma dokler je A. A. vključen v izobraževalni program je gotovo podana.

Toženka zatrjuje napačno ugotovitev A. A. potreb ter izpodbija zaključke glede premoženjskega stanja pravdnih strank. Navaja še, da lahko sodišče ukine pravico do preživninske obveznosti kvečjemu od datuma vložitve nasprotne tožbe. Smiselno se pritožuje tudi zoper stroške postopka ter se sklicuje na 154. člen ZPP.

6. Pritožba toženke zoper VI. in VII. točko izreka sodišča prve stopnje je utemeljena.

7.Kot je bilo že navedeno, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Na pritožbene navedbe, s katerimi toženka uveljavlja takšno neustavnost, zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati. Ustavno sodišče je nadalje odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti.

8.Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo. Sodišče druge stopnje je zato odločitev v VI. točki izreka ter posledično odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana 5. 5. 2020, potrebe A. A. in preživninske zmožnosti staršev so bile ugotovljene ob stanju v času odločanja sodišča prve stopnje. Od takrat so potekla več kot štiri leta, zato je situacija specifična in bo treba dopolniti dokazni postopek. Sodišče prve stopnje bo tako moralo ponovno ugotavljati potrebe A. A. v času odločanja ter tudi preživninske zmožnosti staršev (eventualno tudi spremembe v času od predhodnega sojenja) ter nato ponovno odločiti o preživnini, ki jo je za A. A. dolžan plačevati tožnik. Ob pravilni uporabi materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati celoten sklop dejstev in na novo oceniti dejansko stanje o preživninskih zmožnostih pravdnih strank ter o A. A. potrebah. Glede na obseg na novo ugotavljanih dejstev in ob tem, ko je sodišče prve stopnje dokaze predhodno že izvajalo, ne pride v poštev dopolnjevanje postopka na drugi stopnji. Sodišče druge stopnje bi namreč potrebe in zmožnosti za daljše časovno obdobje prvič ugotavljalo samo, s čimer bi bila strankam odvzeta tudi pravica do pritožbe. Dopolnitev postopka na prvi stopnji bo, ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek že izvajalo, tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem odločanju naj sodišče prve stopnje o preživninski obveznosti tožnika do A. A. odloči v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, torej naj upošteva, da se osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ob upoštevanju prej veljavnega 123. člena ZZZDR. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 355. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9.Razveljavitev odločitve o stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Zakon o socialnem vključevanju invalidov (2018) - ZSVI - člen 1, 27

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 123

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.