Jedro

SPZ ne pozna več posesti pravice. Kadar je motena "posest pravice", je možno varstvo soposesti parcele, soposest pa se je izvrševala npr. z vožnjami, ali drugimi dejanji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

O pritožbenih stroških obeh strank bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče odredilo odstranitev kovinskih vrat iz dovozne ceste in je prepovedalo nadaljnje motenjske posege s postavitvijo kakršnihkoli ovir na cesti.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka. V pritožbi zatrjuje, da sta bila investitorja vrat toženec in njegova žena Z. A., ki je tudi solastnica. Restitucijski zahtevek je neizvršljiv, saj tožena ni bila tudi žena kot soposestnica. Za postavitev vrat ni potrebno lokacijski dovoljenje. IZ sklepa ni razvidno, da gre za varstvo soposesti. Sodišče je protispisno priznalo vožnje v vsemi avtomobili, čeprav vožnje s kombiji in tovornjaki niti niso bile dokazane. Predlaga razveljavitev.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Za razveljavitev izpodbijanega sklepa obstojijo trije razlogi in sicer en razlog procesne narave in dva razloga materialnopravne narava.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po čl. 339, tč. 14 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s čl. 21 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je izrek sklepa v točkah 2 in 3 nerazumljiv in zato neizvršljiv. V točkah 2 in 3 se uporablja nedoločen izraz "avtomobili vseh vrst". Že tožeča stranka bi morala v tožbi navesti vrsto avtomobilov bolj konkretno, npr. osebni avtomobili, dostavni avtomobili do določene nosilnosti, tovorni avtomobili do določene nosilnosti in podobno. Namreč v slovenskem jeziku pomeni izraz "avtomobil" avtomobile vseh vrst (slovar slovenskega knjižnega jezika stran 27).

Izrek odločbe postane pravnomočen in je zato zelo pomembno, na katere vrste avtomobilov se nanaša pravnomočna odločba (npr. novi spori).

Tožeča stranka je sicer v točki 1 omenjala manjša tovorna vozila, vendar tudi brez navedbe nosilnosti. Točka 1 pa je v motitvenih pravdah nepotrebna in tudi nedopustna, saj čl. 33 Stvarnopravnega zakonika ne predvideva ugotovitve motenja kot dejstva, sodišče pa lahko po čl. 34 SPZ odloča le o vrnitvi v prejšnje stanje in o prepovedi nadaljnjih motenj. Za ugotovitveno tožbo v motenjskih pravdah pa tudi ni pogojev v čl. 181 Zakona o pravdnem postopku.

Drugi razlog za razveljavitev sklepa je materialnopravne narave. Zatrjuje se motenje dne 30.11.2003, ko je že veljal Strvarnopravni zakonik (SPZ). Ta novi zakon pa v čl. 24 ne pozna več posesti pravice, ampak samo posest stvari (primerjaj čl. 70 ZTLR, ki pozna posest stvari in posest pravice).

Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali je tožeča stranka v tožbi upoštevala novo definicijo posesti. Ker v novem zakonu varstvo pravice posesti ni več predvideno, je treba zatrjevati soposest določene parcele, to soposest pa se lahko izvršuje npr. z vožnjami, s košnjo itd. Po čl. 25 SPZ je možno v takem primeru zahtevati varstvo soposesti parcele. Tudi sodišče je glede tega dvoumno, saj na strani 5 sklepa govori o soposesti dovozne poti, na strani 6 pa o zadnji posesti voženj.

Sodišče bo torej moralo ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek postavljen v skladu z novim zakonom.

Tudi tretji razlog za razveljavitev je materialnopravne narave.

Že v odgovoru na tožbo se je zatrjevalo, da sta bila motilca oba zakonca in ne samo toženi Z. A.. Tožeča stranka na takšno trditev ni reagirala. Vrata kot predmet motilnega dejanja so bila torej postavljena pri izvrševanju soposesti toženca in njegove žene, ki pa ni bila tožena. V skladu s čl. 25 SPZ se je zatrjevala soposest tudi na pasivni toženi strani. To pomeni, da sta toženec in njegova žena po materialnem pravu nujna sospornika (enako kot solastniki pri služnosti), zato je restitucijski zahtevek nedeljiv in ga lahko izpolnita le oba nujna sospornika. Ni mogoče odstraniti ograje le delno proti enemu soposestniku. Ni pa mogoče naložiti enemu soposestniku, da bi z restitucijo posegel v soposest drugega soposestnika, ki ni bil tožen. Pravnomočna odločba veže samo stranke, ki so sodelovale v pravdi in zato ne more nalagati dolžnosti toženčevi ženi kot soposestnici. Če pa pri nujnem sosporništvu niso toženi vsi nujni sosporniki, ni tožena prava stranka in je zato potrebno zahtevek zavrniti.

V novem sojenju bo sodišče odpravilo opisane pomanjkljivosti in bo odločilo na osnovi postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s cit. materialnim pravom.

Ne glede na razveljavitev sklepa je treba poudariti pravilnost prvostopne ocene, da tožena stranka ni imela upravnega dovoljenja. Tožena stranka se je sklicevala na soglasja lokalnih skupnosti (občina, mestna skupnost), čeprav so za graditev objektov pristojni upravni organi države (upravna enota). Tožena stranka pa ni predložila nobenega akta upravne enote. Če bi upravna enota dovolila postavitev vrat in bi bila vrata postavljena v skladu z upravnim aktom, potem bi bila izključena protipravnost motilnega dejanja.

Glede na razveljavitev, bo o pritožbenih stroških odločilo prvostopno sodišče.