Jedro

Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da znaša mesečna preživnina, ki jo mora plačevati toženec od 28. 2. 2014 do 30. 4. 2014 namesto 280,00 EUR sedaj 330,00 EUR, od 1. 5. 2014 do 1. 10. 2014 namesto 170,00 EUR sedaj 220,00 EUR, od 1. 10. 2014 dalje pa 300,00 EUR ter v III. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 239,85 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 159,08 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v višini 280,00 EUR od 28. 2. 2014 do 30. 4. 2014, od 1. 5. 2014 dalje pa v višini 170,00 EUR. V preostanku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Vsaki pravdni stranki je naložilo, naj krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je preživninske stroške ocenilo prenizko. Stroški bivanja v času od 1. 10. 2013 do 30. 6. 2014 so znašali 197,00 EUR, zato jih sodišče ne more priznati v drugačnem znesku. Tožeča stranka si je prizadevala zmanjšati ceno bivanja in je to tudi storila, vendar šele v začetku naslednjega šolskega leta. Sodišče je prenizko ocenilo stroške za prehrano. Tožnica je izpovedala, da jé malo in nezdravo, ker nima denarja. Prehranjuje se na študentske bone, ostalo hrano pa si mora kupovati sproti, saj nima možnosti priprave hrane v dijaškem domu. Ko je bivala v najemniškem stanovanju, je imela tudi kuhinjo in hladilnik in si je lahko kuhala. Sedaj te možnosti nima več. Nerealen je strošek za študij v višini 5,00 EUR mesečno. Tožnica je izpovedala, da vseh potrebnih knjig in učbenikov v letošnjem študijskem letu ni kupila, saj ni imela denarja. Sodišče je napačno upoštevalo, da naj bi tožnica prejemala štipendijo v višini 180,00 EUR. Tožeča strank je imela tako štipendijo le v šolskem letu 2013/14. Na naroku je izpovedala, da ji štipendija v šolskem letu 2014/15 še ni bila dodeljena. Pritožbi prilaga dokaz, s katerim pred koncem glavne obravnave ni razpolagala, saj je bila odločba Centra za socialno delo X izdana 4. 12. 2014. S to odločbo je bila tožeči stranki za leto 2014/15 dodeljena štipendija v višini 100,00 EUR. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da ima tožeča stranka od 1. 10. 2014 dalje štipendijo v višini 100,00 EUR mesečno.

Strinja se s porazdelitvijo preživninskega bremena, po kateri toženec krije 60 % delež. Ne strinja pa se z zaključki sodišča o preživninskih sposobnostih toženca. Toženec je izpovedal, da ima poleg kredita za stanovanje v višini 416,00 EUR mesečno, še kredit za avtomobil v znesku 110,00 EUR mesečno ter da mesečno porabi 300,00 do 400,00 EUR za preživljanje svoje partnerke. Matematični izračun njegovih izdatkov presega njegovo zatrjevano plačo 1.200,00 EUR, kar dodatno dokazuje, da je najemnina v višini 50,00 EUR (kakršno zatrjuje toženec) neresnična in prirejena za potrebe postopka.

Sodišče je višino plače tožničine matere upoštevalo skupaj s prevozom in malico, toženčevo pa brez prevoza in malice. Ni pa upoštevalo, da tožničina mati nima možnosti za ustvarjanje dodatnega dohodka z oddajanjem stanovanja, saj je stanovanje v slabem stanju.

Sodišče je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških. Tožnica je tožbo delno umaknila in nato uspela z večjim delom zahtevka, zato bi bila upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe tožeče stranke 470,00 EUR mesečno in da je tožnica upravičena od 1. 5. 2014 dalje do državne štipendije, ki znaša za študijsko leto 2013/14 180,00 EUR mesečno. Ugotovljene preživninske potrebe je znižalo za štipendijo, ki jo prejema tožnica in štelo, da znašajo nepokrite potrebe tožnice od 1. 5. 2014 dalje 290,00 EUR mesečno. Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja z višino ugotovljenih preživninskih potreb in z dokazom izkazuje, da ji je bila s 1. 10. 2014 dodeljena štipendija v višini 100,00 EUR. Zatrjuje tudi, da so preživninske potrebe ocenjene prenizko, saj so znašali stroški bivanja več, kot je ocenilo sodišče. Višji so tudi stroški prehrane in šolanja, vendar si jih tožnica ne more privoščiti v obsegu, kot bi bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča o višini mesečnih potreb tožnice. Tožničine potrebe so ocenjene realno in skladno z možnostmi preživninskih zavezancev. Utemeljeno pa pritožba izpodbija ugotovitev sodišča o višini mesečne štipendije, ki naj bi znašala od 1. 5. 2014 dalje 180,00 EUR. Kot izhaja iz odločbe Centra za socialno delo s 4. 12. 2014, znaša mesečna štipendija od 1. 10. 2014 dalje 100,00 EUR. Dejstvo, da bo tožnica prejemala štipendijo v višini 180,00 EUR le do 1. 9. 2014 je tožeča stranka zatrjevala ves čas postopka na prvi stopnji. Tudi iz odločbe CSD, s katero je bila tožnici dodeljena štipendija v višini 180,00 EUR mesečno, je razvidno, da gre za štipendijo, ki je dodeljena za šolsko leto 2013/2014. Tožeči stranki je bila z novo odločbo še pred koncem glavne obravnave dodeljena nižja štipendija od 1. 10. 2014 dalje, vendar je bila odločba izdana šele po koncu glavne obravnave, zato tožeča stranka tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej (337. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi napada tudi ugotovljene preživninske zmožnosti preživninskih zavezancev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je znašala povprečna neto plača toženca od februarja do julija 2014 1.200,00 EUR. Tožničina mati je prejemala 470,00 EUR mesečno ter 212,00 EUR iz naslova invalidskega zavarovanja. Mesečni prejemki tožničine matere so tako skoraj za polovico nižji od prejemkov toženca. Toženec prejema tudi najemnino z oddajanjem stanovanja, tožničina mati (ki ima sicer tudi možnost oddajati stanovanja), pa nima najemnikov. Preživninsko breme je nato sodišče razporedilo med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.

Preživninske zmožnosti toženca so precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in preživninsko obveznost toženca zvišalo za 50,00 EUR za obdobje od vložitve tožbe do 1. 10. 2014, ko je prišlo do znižanja štipendije. Od 1. 10. 2014 dalje pa za 130,00 EUR, saj je upoštevalo, da je štipendija od takrat dalje za 80,00 EUR nižja (358. člen Zakona o pravdnem postopku)(1).

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno napada odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom (po delnem umiku tožbe je tožeča stranka zahtevala še 360,00 EUR preživnine) v pretežnem delu uspela, prav tako s pritožbo. Sodišče je zato odločilo, naj tožena stranka povrne stroške tožeče stranke (tretji odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Stroške sestavljajo stroški nagrade za postopek in narok, materialni stroški ter DDV in so podrobneje razvidni iz stroškovnikov v spisu.

Op. št. (1): Ur. l. RS št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP