Jedro

Sodišče se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena ZUP.

Po presoji sodišča obrazložitev ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, zakaj (po katerih merilih) so nekatere nagrade in priznanja pomemben dosežek na kulturnem področju in druge ne, medtem ko predpis ne določa, da so pomembna priznanja zgolj tista, ki so primerljiva z nagrado Prešernovega sklada. Toženka oziroma komisija mora podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu.

Izrek

I. Tožbi ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-18/2019/6 z dne 12. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala strokovna komisija za področje vizualne umetnosti, ki je ugotovila, da je tožnik s svojim minulim delovanjem prispeval k slovenski kulturi, vendar njegovo ustvarjalno delo ni prepoznavno po izjemnem prispevku in ne izpolnjuje pogojev za dodelitev priznavalnine. Tožnik je za svoje delo sicer prejel Študentsko Prešernovo nagrado leta ..., nagrado portoroških hotelov, ex tempore Obalne galerije Piran ..., srebrno Prešernovo plaketo ... in bronasto plaketo Brestanica .... Delovanje v letih od 1981 do 2018 je izkazal s preko 150 samostojnimi in skupinskimi razstavami v Sloveniji. Ni pa prejemnik pomembnejših domačih in tujih nagrad oziroma priznanj za dosežke na kulturnem področju, na katere bi se nanašali tudi dokumentirani kritični odmevi strokovne javnosti. Tožnik je po tem, ko je bil seznanjen z negativnim mnenjem komisije, vztrajal, da izpolnjuje pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in se skliceval na predložena strokovna mnenja ter ožji izbor katalogov. Strokovna komisija je po ponovnem pregledu vloge navedla, da vsekakor priznava prejem študentske Prešernove nagrade, a kljub temu izpostavlja, da ta po pomenu ni primerljiva npr. z nagrado Prešernovega sklada in zato ne predlaga dodelitve republiške priznavalnine za posebne dosežke na področju kulture. Zato je minister na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 6. člena Uredbe odločil, da se tožniku republiška priznavalnina ne dodeli.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so v izpodbijani odločbi navedena napačna dejstva in da so bila merila za dodelitev republiške priznavalnine, kot jih določa Uredba nepravilno uporabljena. Komisija svoje odločitve tudi ni razumno in preverljivo obrazložila, pri svojem odločanju pa je bila pristranska in nepravična ter se je zgolj površno seznanila z njegovim delom. Obširna dokumentacija, ki jo je priložil k vlogi in ki jo je še dopolnil po prejemu obvestila komisije z dne 12. 9. 2019, ni bila pregledana, kot tudi ne mnenja, ki so jih podali verodostojni predstavniki strokovne javnosti. Komisija se tudi ni opredelila do širšega področja njegovega delovanja, ki izhaja iz dokumentacije. Bil je namreč mentor na številnih ex temporih, mentor otrokom in odraslim na številnih likovnih delavnicah, z darovanimi slikami je sodeloval na številnih dobrodelnih akcijah, kot predavatelja so ga gostili na organiziranih srečanjih društev in organizacij, bil pa je tudi udeleženec številnih likovnih kolonij. Nesebično je prispeval k dobremu v lokalni skupnosti, med drugim z oblikovanjem številnih plakatov, plaket, priznanj, knjižnih platnic, odrskih in razstavnih postavitev. Poleg tega je toženka napačno ugotovila, da so bile razstave zgolj v Sloveniji, saj je razstavljal tudi v tujini.

3. Toženka je napačno uporabila določbe Uredbe, ko navaja, da v tožnikovi vlogi niso izkazane pomembnejše domače in tuje nagrade za dosežke na kulturnem področju, na katere bi se nanašali tudi dokumentirani kritični odmevi strokovne javnosti. Tožnik je predložil tako dokazila o prejemu nagrad kot tudi dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti, ki so zajeti v spremnih besedilih katalogov, v medijskih objavah, v člankih, objavljenih v strokovnih revijah, na spletnih portalih, tudi v arhivu RTV SLO. Prirejanje besedila Uredbe vpliva na nepravilnosti pri odločanju, saj Uredba dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti ne veže neposredno na prejete nagrade, četudi bi jih, pa dokumentiran odmev strokovne javnosti predstavljata že kataloga iz leta 1983, ki ju je izdala Mestna galerija Ljubljana. Nadalje se toženka v odločbi izreče le o neprimerljivosti študentske Prešernove nagrade z npr. nagrado Prešernovega sklada, ne pojasni pa, katere so pomembne domače ali tuje nagrade, ki se upoštevajo pri odločanju. Pri tem Ministrstvo za kulturo študentski Prešernovi nagradi pripisuje vrednost v Uredbi o samozaposlenih v kulturi, ki se nanaša na pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, po kateri se ta nagrada vrednoti kot najvišja nacionalna oziroma primerljiva mednarodna nagrada.

4. Ne strinja se z neobrazloženo oceno komisije, ki v njegovem delu ni prepoznala izjemnega prispevka in z njenim mnenjem, da njegovi dosežki ne pomenijo trajne obogatitve slovenskega kulturnega prostora. Tudi v tem delu bi morala komisija slediti Uredbi, ki določa, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev. Navaja dejstva in priloge, iz katerih po njegovem mnenju izhaja tako trajna obogatitev slovenskega kulturnega prostora kot njegova profesionalnost, uvajanje novih pristopov v procesu ustvarjanja in razstavljanja ter izjemni dosežki. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, pri čemer naj toženko pozove k razrešitvi obstoječih članov komisije in sestavi nove. Uveljavlja pa tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe. Glede tožnikovega sklicevanja na Uredbo o samozaposlenih v kulturi dodaja, da so kriteriji za dodelitev republiške priznavalnine drugačni kot kriteriji za dodelitev pravice do plačila prispevkov. Usmerjeni so v presojo pomembnega življenjskega prispevka k slovenski kulturi, ki je izraženo z nagradami in pomenom celotnega ustvarjalnega opusa, medtem ko gre pri pravici do plačila prispevkov za presojo izjemnega kulturnega prispevka, pri katerem je upoštevno le ustvarjalčevo delovanje v določenem obdobju, v smislu spodbude za nadaljnje ustvarjanje. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po prvem odstavku 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada.

8. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je vlada sprejela Uredbo o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba), ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

9. ZUJIK torej določa temeljne pogoje za dodelitev republiške priznavalnine (posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi; pokojnina, ki ni ustrezna danemu prispevku), podzakonski akt pa še podrobnejše kriterije za ugotavljanje izpolnjenosti teh pogojev. Tako kljub temu, da iz zakonskega besedila izhaja, da ZUJIK zgolj dopušča dodelitev priznavalnine (minister „lahko“ dodeli priznavalnino), ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč za vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 90. člena ZUJIK, torej za pravno vezano odločanje.

10. Vendar pa je odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi strokovno vprašanje, kar ZUJIK še poudarja s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo.

11. V takih primerih je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejemnik več nagrad, ki pa jih toženka ne ovrednoti. Posebej „ovrednoti“ zgolj študentsko Prešernovo nagrado in tako, da jo vsekakor pripoznava, vendar izpostavlja, da ni primerljiva z npr. nagrado Prešernovega sklada. Po presoji sodišča taka obrazložitev pomembnosti oziroma irelevantnosti prejetih nagrad ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, zakaj (po katerih merilih) so nekatere nagrade in priznanja pomemben dosežek na kulturnem področju in druge ne, medtem ko predpis ne določa, da so pomembna priznanja zgolj tista, ki so primerljiva z nagrado Prešernovega sklada.

13. Poleg tega tožnik utemeljeno opozarja, da toženka zmotno razlaga predpis, zaradi česar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz 3. člena Uredbe namreč ne izhaja, da je posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi izkazan zgolj v primeru, če je predlagatelj prejemnik pomembnih domačih in tujih priznanj in so bile te, pomembne nagrade oziroma priznanja, deležne kritiških odmevov strokovne javnosti. Gre za dva ločena kriterija, s pomočjo katerih se ocenjuje prepoznavnost po izjemnem prispevku oziroma profesionalnosti intelektualnih storitev. Toženka oziroma komisija mora zato podati oceno prejetih priznanj oziroma nagrad kot tudi oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe te ocene sploh ni, čeprav se tožnik tako v vlogi, kot v njeni dopolnitvi in tudi v tožbi sklicuje na vrsto strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče ponovno poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, meni pa, da bi to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče – kot že večkrat v tej sodbi – poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima toženka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju1. 15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej I U 1334/2014 z dne 29. 1. 2015