Jedro

V predmetni zadevi je že bila predhodno izdana zavrnilna odločba na podlagi 24. člena ZBPP, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 8. 11. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in sicer zaradi vložitve tožbe ter za nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje zoper Občino A.A., ker se z občinske ceste na prosilčeve nepremičnine zlivajo meteorne vode in mu s tem povzročajo škodo. Po pregledu zadeve je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je tožnik že 23. 12. 2009 vložil prošnjo, naj se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe zoper navedeno občino ter za nadaljnje zastopanje v tem postopku, ta prošnja pa je bila z odločbo št. BPP 820/2009-4 z dne 31. 3. 2010 kot neutemeljena zavrnjena, ker tožnik ni izpolnjeval vsebinskega pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj je o zadevi že bilo pravnomočno razsojeno. Po vpogledu v spis št. BPP 287/2010 je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je tožnik tudi 19. 4. 2010 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za isto zadevo, ta pa je bila s sklepom z dne 21. 4. 2010 zavržena. Ta odločitev je bila potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 182/2010-5. Še eno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za isto zadevo je tožnik vložil 23. 6. 2010, ta pa je bila zavržena s sklepom z dne 28. 7. 2010. Glede na to, da je tožnik ponovno zaprosil za odobritev iste oblike brezplačne pravne pomoči za isti postopek in gre tako v konkretnem primeru za isto upravno zadevo, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, je organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi ugotovil, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči kot nedovoljeno zavrgel. Tožnik v laični tožbi smiselno izpodbija takšno odločitev. Prosi, da sodišče zadevo ponovno preuči, saj meni, da je upravičen do odobritve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisov, je tožnik v obravnavani zadevi vložil že četrto prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe ter za nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje v zadevi, ki jo želi sprožiti zoper Občino A.A. zaradi zlivanja meteorne vode z občinske ceste na njegovo zemljišče. Prvič je tožnik takšno vlogo vložil dne 23. 12. 2009, njegova vloga pa je bila z odločbo št. BPP 820/2009-4 z dne 31. 3. 2010 zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP zavrnjena. Organ za brezplačno pravno pomoč je namreč ugotovil, da tožnikova zadeva ne izpolnjuje pogoja očitne razumnosti v smislu 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj je zadeva že pravnomočno razsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. P 122/2008-21 z dne 29. 10. 2009, ki je postala pravnomočna dne 18. 11. 2009. Po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP se namreč brezplačna pravna pomoč odobri, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Z zgoraj navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni je bilo že pravnomočno odločeno, da se zahtevek tožnika in drugotožnice B.B:, naj se toženi stranki Občini A.A. naloži ureditev občinske ceste, ki meji na nepremičnine tožečih strank tako, da uredi odvodnjavanje meteornih voda, ki se zlivajo po občinski cesti in od tam naprej na nepremičnine tožečih strank ter slednjima povzročajo škodo, zavrne. Sodišče je prav tako zavrnilo zahtevek za povračilo premoženjske škode v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroškov postopka. Ker zaradi pravnomočne sodbe v predmetni zadevi tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi neizpolnjevanja pogojev po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP, zavrnil. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Ta v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da pristojni organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek nista spremenila.

Po presoji sodišča so bila navedena določila v predmetni zadevi pravilno upoštevana. O utemeljenosti tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper Občino A.A. ter za pravno svetovanje in zastopanje zaradi ureditve občinske ceste in plačilo odškodnine za škodo, za katero tožnik zatrjuje, da mu nastaja zaradi meteornih vod, ki se z občinske ceste stekajo na njegovo zemljišče, je organ za brezplačno pravno pomoč že pravnomočno odločil z odločbo št. BPP 820/2009-4 z dne 31. 3. 2010, s katero je tožnikovo vlogo zavrnil. V predmetni zadevi je torej bila izdana zavrnilna odločba na podlagi 24. člena ZBPP, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novo – torej že četrto tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. Tožnik tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more ovreči. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakon utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).