Jedro

V primeru, ko delodajalec zamuja z izplačilom plače, prične subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in po poteku osmih dni.

Izredna odpoved delavca je pravica, ki jo ima delavec na podlagi kršitev delovnopravne zakonodaje delodajalca. Gre za enostranski akt delavca, ki ga delodajalec ne more izpodbijati v sodnem postopku, tudi če je nezakonit, zato ni pravne podlage, ki bi utemeljevala priznanje teh stroškov delodajalcu, tudi če si je le-ta po prejemu izredne odpovedi o zakonitosti odpovedi pridobil mnenje odvetnika o njeni zakonitosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v 34. alineji prvega odstavka točke IV izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova zamude pri izplačilu plač in stroškov v zvezi z delom zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 650,25 EUR od dne 19. 12. 2010 do 20. 12. 2010. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki odpravnino v višini 652,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati iz naslova plače za december 2010 znesek 194,07 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2011 dalje do plačila ter v skladu z zakonom obračunati in plačati vse prispevke za socialno varnost in davke iz delovnega razmerja (prvi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki za čas od 19. 1. 2011 do 11. 7. 2011 zakonske zamudne obresti od zneska 521,73 EUR (drugi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je tudi dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 104,04 EUR, ki tečejo od 19. 1. 2011 do 11. 7. 2011 (prvi odstavek III. točke izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova stroškov v zvezi z delom za december 2010 znesek 30,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 30,28 EUR za čas od 19. 1. 2011 do 11. 7. 2011 (drugi odstavek III. točke izreka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova zamude pri izplačilu plač in stroškov v zvezi z delom zakonske zamudne obresti, ki tečejo od posameznih zneskov od dneva zamude (19. v mesecu za pretekli mesec) do dne, ko so bili plača in stroški v zvezi z delom dejansko izplačani, kot je to razvidno iz izreka sodbe (skupaj 34 alinej, vse prvi odstavek IV. točke izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova zamude pri izplačilu plač in stroškov v zvezi z delom zakonske zamudne obresti, ki tečejo od posameznih zneskov, glede katerih je tožena stranka prišla v zamudo v obdobju od 19. 2007 do 19. 2. 2008, od zamude (vsakega 19. meseca za pretekli mesec) do dne, ko je bila plača oziroma stroški v zvezi z delom dejansko plačna, kot je to razvidno iz izreka sodbe (drugi odstavek IV. točke izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 318,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek V. točke izreka) in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 318,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2011 dalje do plačila (drugi odstavek V. točke izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki iz naslova stroškov odvetniškega zastopanja, ki so ji nastali pred vložitvijo tožbe, znesek 318,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2011 dalje do plačila (tretji odstavek V. točke izreka). V presežku, za plačilo 289,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2011 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek V. točke izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati neupravičeno izplačane plače in sicer za april 2009 v znesku 798,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila, za maj 2009 v znesku 900,47 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila, za junij 2009 v znesku 820,24 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila in za julij 2009 v znesku 799,26 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama (VII. točka izreka sodbe).

Tožena stranka se je pritožila zoper I., II., prvi odstavek III. točke izreka, 34. alinejo prvega odstavka IV. točke izreka ter zoper prvi, drugi in tretji odstavek V. točke izreka, VI. ter VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede odločitve po nasprotni tožbi navaja, da se v spisu nahajajo dokazi, s katerimi je tožnik potrdil prejeme plač v gotovini s svojim podpisom. Razvidno je, da plač ni prejel vnaprej, ampak je prejel plače zaradi zamud pri izplačilu plač na TRR delavcev. Prejel je gotovino kot premestitev zaradi zamude z izplačilom plač. Obenem je bilo ustno dogovorjeno z A.A., da bo tožnik ob prejemu plač na TRR in po vzpostavitvi dogovorjenih plačilnih rokov, to pomeni, ko plače ne bodo več zamujale, dvakrat izplačane plače vrnil toženi stranki. O tem dogovoru je prepričljivo izpovedala A.A. (stran 3 zapisnika glavne obravnave z dne 22. 1. 2013), da sta se s tožnikom dogovorila, da bo prvič izročil gotovino za plačo april in maj 2009 dne 23. 7. 2009. Čeprav je tožena stranka tožniku z aneksom k pogodbi o zaposlitvi v mesecu 2009 znižala plačo na znesek minimalne plače, pa se ni nikoli zavezala, da bo tožnik prejemal tudi od sklenitve aneksa dalje plačo v višini 800,00 EUR neto, saj tožnik ni bil nikoli upravičen prejeti takšne plače, niti v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ko je plača tožnika znašala 749,52 EUR bruto. Zaradi zaostrenih razmer na trgu, zamud pri izplačilu plač vsem zaposlenih pri toženi stranki in z namenom saniranja poslovanja podjetja, je tožena stranka vsem zaposlenim znižala plače na podlagi aneksov k pogodbi o zaposlitvi. Aneks je podpisala tudi tožeča stranka in zato ni pravne podlage za izplačilo višje plače, kot je določena z aneksom, prav tako pa ni obstajal dogovor med strankama, saj sta dogovor tako B.B. kot A.A. zanikala. Namen izročitve gotovine tožniku s strani A.A. za plače torej v nobenem primeru ni bil dogovor med A.A. in tožnikom o izplačilu plač med plačo po aneksu in neto plačo v višini 800,00 EUR, saj takšne plače tožnik ni nikoli prejemal in tudi ni bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem ni mogoče, da bi tožnik kot asistent vodje projektov prejemal plačo v višini 800,00 EUR neto, direktorica pa istočasno minimalno plačo, saj je bila v aneksu z dne 2. 3. 2009 določena tožniku bruto plača 597,43 EUR, po pogodbi pa je pred tem znašala 749,52 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da tožnik in A.A. nista sklenila dogovora o tem, da mora tožnik gotovino vrniti. Sodišče je v točki 35 obrazložitve sodbe ugotovitev oprlo na to, da evidenca izplačil delavcem tožene stranke ni bila jasna, zlasti pri izplačevanju gotovine na roko, zgolj iz razloga, ker tožena stranka ni našla podpisanega listka o prejemu gotovine za mesec julij 2009. Pri tem pa je sodišče zavrnilo zaslišanje prič, ki jih je predlagala tožena stranka, zlasti zaslišanje C.C.. Navedena ni bila predlagana samo, kot zaključuje sodišče prve stopnje, ker naj bi poznala računovodske standarde, ampak bi izpovedala glede zakonitosti in vsebine gotovinskih izplačil tožniku glede sklepanja aneksa, odpovedi delovnega razmerja in tako naprej. Za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja je izvedba dokaza z zaslišanjem te priče ključna in zavrnitev izvedbe dokaznega predloga tožene stranke predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in poseg v pravico tožene stranke do enakega varstva pravic. Tožena stranka meni, da je evidenca izplačil tožniku popolnoma transparentna ter opozarja, da je izplačila potrdil tožnik. Da je tožnik sporne plače prejel na svoj TRR, pa izhaja tudi iz pisnega opomina tožnika z dne 22. 12. 2010 in tožbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke odločitev neutemeljeno oprlo na predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kjer v zapisu ne gre za napako, kot trdi tožnik, ampak gre za dogovor, po katerem bo tožnik vrnil zneske plač, ki so mu bile izplačane na roko v trenutku, ko bo tožena stranka izplačala plače, s katerimi zamuja. Ni jasno, na podlagi katerih dejstev je sodišče zaključilo v 37. točki obrazložitve, da je izpoved A.A. glede vsebine sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi neprepričljiva, pri tem pa je v celoti verjelo tožniku, ki je na listino napisal, da je šlo za pomoto v drugi alineji. Takšne odločitve sodišče ni utemeljilo oziroma obrazložilo. Tudi listina elektronsko sporočilo z dne 10. 6. 2010, ki jo je v spis vložil tožnik, še dodatno potrjuje navedbe tožene stranke, da je plače tožnik za iste mesece v letu 2010 najprej prejel v gotovini, nato še na TRR, da je za te zneske obogaten in jih je v posledici dolžan vrniti. Kot je izpovedala A.A. na strani 4 zapisnika z dne 22. 1. 2013, lahko tožena stranka preko TRR izplača plače in prispevke le za vse zaposlene naenkrat in istočasno in ne more opraviti izplačila preko TRR le za posameznega delavca. Ker je šlo za družinsko podjetje, ki je bilo v krizi, se je A.A. odločila, da bo plače izplačala, ko bo na TRR tožene stranke dovolj denarja. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je bil tožnik obogaten in mora neupravičeno prejeto vrniti.

V zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter odpravnino tožena stranka navaja, da je tožnik že 22. 11. 2010 ob 15. uri podal toženi stranki ustno odpoved s prošnjo, če je mogoče, da ga podjetje odpusti kot tehnološki višek. Zaslišanje predlaganih prič, ki so bile takrat prisotne in sicer C.C., D.D. in E.E., pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je 24. 11. 2010 podal še pisno odpoved po elektronski pošti v vednost vodji projektov. Izjava tožnika, da želi, da mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki, je izjava volje tožnika in pomeni potrditev tožnikove ustne izjave z dne 22. 11. 2010 o odpovedi delovnega razmerja, tako da bi tožniku 3 mesečni odpovedni rok potekel 24. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ignoriralo, saj je tožnik šele potem, ko ni uspel z grožnjami in izsiljevanjem tožene stranke, dne 31. 12. 2010 podal še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter je dejansko zlorabil inštitut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravočasna. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 110. člena ZDR, po kateri je potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. S tem 8-dnevni rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR na tek 30 dnevnega prekluzivnega roka nima vpliva. Tožena stranka sicer ni pravočasno izplačevala plač, tožnik pa se je za izredno odpoved odločil, kot trdi, iz razloga, ker tudi plače za november 2010 ni prejel pravočasno. Bistveno je, da je za zadnjo kršitev zvedel na plačilni dan 18. 11. 2010, torej je zadnja zamuda plače nastala 19. 11. 2010, saj plača za november 2010 ni zamujala. Meni tudi, da v tožnikovem primeru ne gre za take okoliščine, ki bi omogočale nadaljevanje delovnega razmerja, čeprav bi moral biti tudi ta pogoj izpolnjen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede plače za december 2010 navaja, da je tožnik delal 113,5 ur ter opravil 17 delovnih dni. V dneh, ko je bil prisoten na delu, ni izpolnil 8-urne dnevne delovne obveznosti, koristil je 5 dni dopusta, en dan je koristil kot ure za prost dan, tako je opravil le 94 delovnih ur, moral pa bi opraviti 136 ur. V skladu s 50. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma ter kot izhaja iz delovodnika ur za december 2010, znaša odsotnost z dela brez nadomestila plače 70,5 ur, kar je seštevek – 21,5 ur iz novembra in – 49 ur iz decembra 2010. V primeru odsotnosti z dela brez nadomestila plače delavec ne prejme neto plače, pač pa delodajalec le obračuna prispevke, kot je to storila tožena stranka od osnove 297,46 EUR za 70,50 ur in kot je razvidno iz plačilnega listka za december 2010. Tožnik zato ni upravičen do plačila celotne dogovorjene mesečne neto plače, kot je to v točki 15 zaključilo sodišče prve stopnje. Glede izplačila plače z zamikom oziroma z zamudo navaja, da je za november 2010 plača zapadla 20. 12. 2010, ko je bila tožniku tudi izplačana, zato zamuda ni nastala.

Ne strinja se tudi z odločitvijo glede priznanja stroškov predsodnega postopka, saj meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo pooblaščencu tožnika nagrado po tar. št. 2200 Tarife iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) oziroma po 14. členu ZOdvT. Moralo pa bi uporabiti drugi odstavek 30. člena ZOdvT. Meni, da dejansko stanje ni v zadostni meri razčiščeno, hkrati pa je tudi neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo ter je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med samimi temi dejstvi. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Prerekala je navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede prisojenega zneska zakonskih zamudnih obresti od zneska 650,25 EUR od 19. 12. 2010 do 20. 12. 2010 je zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo jasno, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve zaključilo, da je izpoved A.A. glede vsebine sporazumne prekinitve pogodbe o zaposlitvi neprepričljiva ter da je podano neskladje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se A.A. s tožnikom ni pogovarjala o tožnikovem predlogu za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zato je v tem kontekstu zaključilo, da gre v zapisu v 2. alineji predloga, v katerem je tožnik navedel, da delavec povrne delodajalcu finančni dolg, za pomoto, kar je obrazloženo tudi v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ter jo je v celoti mogoče preizkusiti. Svojo odločitev glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, prav tako pa tudi glede sklepanja, da ni bistveno za razsodbo, ali je tožnik že 22. 11. 2010 oziroma 24. 11. 2010 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je tudi ustrezno obrazložilo. Zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tudi ni jasno, v čem naj bi bila podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s katero pritožba navaja, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe in med samimi temi dejstvi, saj v sodbi ni zatrjevanih nasprotij, temveč se očitno tožena stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker je sodba ustrezno obrazložena, tudi ni mogoče govoriti o kršitvi ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 331/1991, s spremembami; URS).

K odločitvi o tožbenem zahtevku tožnika: Po določbi 4. alineje 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Glede vprašanja pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2010 (priloga A4) je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno. Svojo odločitev je pravilno utemeljilo s tem, da v primeru, ko delodajalec zamuja z izplačilom plače, prične subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila plač ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter opozoril inšpektorja za delo in po poteku osmih dni. Zato niso bistvene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prišla v zamudo z izplačilom plače za november 2010 ter da je zato potekel 30 dnevni rok za podajo odpovedi, ki naj bi pričel teči 19. 11. 2010, ko se je tožnik seznanil z zamudo pri izplačilu plače za oktober 2010. Če delodajalec delavcu ne izplačuje plače oz. mu jo izplačuje z zamudo, je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožena stranka navajala, da je tožnik že dne 22. 11. 2010 (ustno) in 24. 11. 2010 (pisno po elektronski pošti) podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka sama navedla v pritožbi, da je tožnik predlagal prenehanje delovnega razmerja po poteku odpovednega roka dne 24. 2. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se lahko tudi v času teka odpovednega roka izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Zato tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, saj tudi če bi tožnik že prej odpovedal pogodbo o zaposlitvi z upoštevanjem odpovednega roka, bi lahko kadarkoli v času odpovednega roka izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če bi bili podani zakonski pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Navsezadnje pa je bila takšna kršitev v sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena, saj je tožena stranka kršila rok za izplačilo plače iz drugega odstavka 134. člena ZDR, ki določa, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnik zlorabil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker naj bi že pred podajo izredne odpovedi podal odpoved z odpovednim rokom do 24. 2. 2011. Ker je bila izredna odpoved dana v skladu z veljavnimi predpisi, ima to za posledico, da je delodajalec dolžan delavcu, ki je dal izredno odpoved, izplačati odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (drugi odstavek 112. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 2. 7. 2005 dalje, to je več kot 5 let. Zato mu v skladu z določbo 2. alineje drugega odstavka 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, osnova za izračun odpravnine pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek 112. člena ZDR). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino tožnikov plače v znesku 521,73 EUR, mu je iz tega naslova pravilno in zakonito prisodilo odpravnino v višini 652,16 EUR. V tem delu višina odpravnine niti ni bila sporna, tožena stranka je le navajala, da naj bi bila izredna odpoved tožnika nezakonita ter mu iz tega razloga ne pripadajo pravice iz naslova podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni utemeljeno, kot je že pojasnjeno zgoraj.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni pravočasno plačala plače za december 2010 oziroma jo je izplačala z zamudo dne 11. 7. 2011 v znesku 327,66 EUR neto, čeprav mu pripada za mesec december 2010 plača v znesku 521,73 EUR. Zaradi navedenega je tožniku prisodilo razliko do tega zneska v višini 194,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011 dalje. Svojo odločitev glede prisojene razlike v plači za december 2010 je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s podatki o tožnikovi prisotnosti na delu, kot izhajajo iz plačilne liste (priloga B21). Zato utemeljeno ni upoštevalo naknadnih dopisov o neutemeljeni odsotnosti tožnika z dela iz delovodnika za december 2010 (priloga B20), na podlagi katerih mu je tožena stranka izplačala manjši znesek plače za december 2010. Tudi po stališču pritožbenega sodišča daje plačilna lista, iz katere je razvidno, da tožniku pripada plača za 174 ur, najbolj verodostojno podlago za sklepanje o tožnikovi prisotnosti na delu v decembru 2010. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo naknadnih vpisov v delovodnik, ki jih je vnesla A.A.. V kolikor je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela, bi lahko tožena stranka to ustrezno sankcionirala, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka ni tako postopala niti ni v plačilno listo vnesla takšnih podatkov, ki bi po njenem prepričanju prikazovali pravo število ur tožnikove prisotnosti na delu v mesecu decembru 2010. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka obveznost plačila stroškov prehrane na delu (glavnico) v višini 104,04 EUR že izpolnila, vendar dne 11. 7. 2011, je tožniku od navedenega zneska prisodilo zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude, to je 19. 1. 2011 do plačila.

Pravilno so prisojeni stroški odvetniškega zastopanja tožnika v predsodnem postopku po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, s spremembami, ZOdvT), ko je moral tožnik s pomočjo odvetnika izvesti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, torej toženo stranko pisno obvestiti o kršitvi pogodbenih obveznosti zaradi zamud pri izplačilih plač, to obvestilo tudi ustrezno obrazložiti in o tem obvestiti tudi inšpektorja za delo. Zatem je moral tožnik še obrazloženo izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Svojo odločitev o višini nagrade, ki gre tožniku iz tega naslova, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z 2. delom Tarife - izvensodne storitve. Ker je nagrada po tar. št. 2200 Tarife (nagrada za posel) določena v razponu od 0,5 do 2,5, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, določilo srednjo vrednost nagrade, količnik 1,5, v skladu s 14. členom ZOdvT, ki določa, da se v povprečnem primeru določi srednja vrednost nagrade v razponu. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno težavnosti opravil, ki jih je v predsodnem postopku za tožnika opravil pooblaščenec odvetnik in ki upravičujejo nagrado v količniku 1,5. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pri odmeri nagrade upoštevati drugi odstavek 30. člena ZOdvT. Le-ta določa, da za ustno ali pisno svetovanje, ki ni povezano z nadaljnjo dejavnostjo, za katero je določena nagrada in za dejavnost mediatorja, si mora odvetnik prizadevati za sklenitev dogovora o višini nagrad, razen za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva (tarifni številki 2100 in 2101), ki se v vsakem primeru nagrajuje po Tarifi. Če dogovor ni dosežen, se nagrada določi z uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja, vendar za svetovanje ali za izdelavo pisnega mnenja največ v višini 250,00 EUR, za prvi nasvet pa največ v višini 190,00 EUR. V konkretnem primeru ni šlo zgolj za svetovanje, ki ne bi bilo povezano z nadaljnjo dejavnostjo. Nasprotno, pooblaščenec tožnika je izvedel celoten postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče utemeljeno uporabilo določbe drugega dela Tarife in določilo nagrado za posel po tar. št. 2200 in ne po drugem odstavku 30. člena ZOdvT.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do stroškov odvetnika, ki jih uveljavlja v pobot. Izredna odpoved delavca je pravica, ki jo ima delavec na podlagi kršitev delovnopravne zakonodaje delodajalca. Gre za enostranski akt delavca, ki je delodajalec ne more izpodbijati v sodnem postopku, tudi če je nezakonita, ni pravne podlage, ki bi utemeljevala priznanje teh stroškov delodajalcu, tudi če si je le-ta po prejemu izredne odpovedi o zakonitosti odpovedi pridobil mnenje odvetnika o njeni zakonitosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da tožena stranka ni upravičena do teh stroškov ob upoštevanju uspeha, ker je izredna odpoved tožnika zakonita, ter tudi ob analogni uporabi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1), ki določa, da delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ne glede na navedeno je bistveno, da ni pravne podlage, po kateri bi bil delodajalec upravičen do povračila odvetniških stroškov v predsodnem postopku zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Zato je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje v prvem, drugem in tretjem odstavku točke V izreka sodbe.

Pritožba tožene stranke je v tem delu utemeljena le glede odločitve sodišča prve stopnje o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od izplačane plače za mesec november 2010. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je plača za november 2010 zapadla v plačilo šele 20. decembra 2010, v skladu s tretjim odstavkom 134. člena ZDR, ki določa, da se plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan, če je plačilni dan dela prost dan. Dne 18. 12. 2010 je bila sobota, zato je plača zapadla v plačilo 20. 12. 2010. Tožena stranka torej ni prišla v zamudo, zato tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Ker je sodišče v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je v tem delu (34. alineja točke IV izreka) tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

K odločitvi po nasprotni tožbi: Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala vračilo tožniku neupravičeno izplačanih zneskov plač za mesece april (798,13 EUR), maj (900,47 EUR), junij (820,24 EUR) in julij 2009 (799,26 EUR) v skupnem znesku 3.228,10 EUR. Zatrjevala je, da je s tožnikom sklenila ustni dogovor, da so bili ti zneski tožniku izplačani kot predujmi, ker ni izplačala plač na TRR tožnika, saj naj ne bi imela dovolj sredstev za obračun in plačilo plač vsem zaposlenim, individualno, posebej za tožnika, pa naj ne bi mogla obračunavati in izplačevati plače. Ko pa bi bili zneski nakazani na TRR tožnika, naj bi tožnik te predujme vrnil. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo predvsem na izpoved tožnika in takratne direktorice tožene stranke A.A.. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi listinsko dokumentacijo v spisu in sicer plačilne liste za navedeno obdobje, aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 3. 2009 (priloga A7), ter osnutek sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z dne 20. 12 2010 (priloga B6). Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati sklenitve takšnega ustnega dogovora. Tožnik je sicer priznal prejem denarja, zanikal pa je sklenitev dogovora. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje tudi povzelo navedbe tožnika, da je šlo za predujem, s katerim bi se pokrivala razlika med dogovorjeno neto plačo v višini 800,00 EUR in plačo, kot je bila določena v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z 2. 3. 2009 v neto znesku 597,43 EUR. Ta predujem naj bi se po navedbah tožnika „porabil“ v marcu 2010. Zato utemeljeno ni upoštevalo izpovedbe A.A., takratne direktorice tožene stranke, ki ni prepričljivo izpovedala o obstoju takšnega ustnega dogovora, ki ga tudi ni mogel potrditi B.B., ko je bil zaslišan kot stranka.

S tem v zvezi tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 10. 6. 2010 (priloga B2 v spisu po nasprotni tožbi). Tožnik namreč ni zanikal prejema teh zneskov (4 x 800,00 EUR), ki so navedeni tudi v tem sporočilu, pojasnil pa je, kar tožena stranka spregleda, da je šlo za predujme za pokrivanje razlike med dogovorjeno plačo 800 EUR in tisto, ki se je izplačevala na TRR. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so izplačila v mesecih februar 2009 in prej znašala približno 800,00 EUR mesečno, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel po podpisu aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 3. 2009 prejemati takšne plače (800,00 EUR neto), ker je tudi takratna direktorica ni prejemala v tej višini. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožnik priznal prejem zneskov, saj to ne vpliva na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker tožena stranka ni sklenila s tožnikom pisnega sporazuma o vračilu denarja, je sodišče prve stopnje sprejelo edino možno dokazno oceno, da takšnega dogovora ni bilo in da ne gre za zatrjevano neupravičeno obogatitev tožnika. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na osnutek sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik v 3. alineji predvidel zavezo tožene stranke, da mu poplača dolg, kot bo dogovorjen dne 3. 1. 2011. Ugotovilo je, da gre v zapisu pri 2. alineji sporazuma za pomoto, v kateri je navedeno, da se bo delavec dogovoril o višini finančnega dolga, ki ga ima do delodajalca. Zato je pravilno razlogovalo, da na podlagi osnutka ni mogoče sklepati, da tožnik karkoli dolguje toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da izplačevanje plač tožniku na roke ni bilo povsem transparentno, pri čemer je pojasnilo razlike v zneskih, ki jih navajata tožnik in tožena stranka, prav tako pa tožena stranka ni evidentirala teh izplačil v računovodskih listinah, tudi pritožbeno sodišče nima prav nobenega dvoma v pravilnost takšne dokazne ocene, kot jo je sprejelo in ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje. Zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni zasliševalo predlagane priče C.C., saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila ta priča prisotna pri domnevnem sklepanju ustnega dogovora o vračilu zneskov plač. Njeno pričanje pa tudi ne more kakorkoli spremeniti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v računovodskih listinah ni evidentirala plačil na roke. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo o stroških postopka v skladu z ZOdvT. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter delno spremenilo odločitev v 34. alineji prvega odstavka IV. točke izreka, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Zaradi povsem minimalnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, niti ni toženi stranki priznalo stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.