Jedro

Tožnik po lastni volji ne uporablja nepremičnine in od toženke ni zahteval dopustitve uporabe. Ker je torej privolil v svoje prikrajšanje, ni upravičen do vtoževane uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v višini 6.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.800,00 EUR od 21. 4. 2015 naprej, od 1.360,00 EUR od 6. 10. 2016 naprej in od 160,00 EUR od 1. 12. 2016 naprej (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.104,40 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej (točka III izreka). Zahtevek tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov je zavrnilo (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija v točkah II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Uveljavlja pritožbene stroške. Zmoten je zaključek, da je tožnik prostovoljno opustil uporabo nepremičnine in ni zahteval souporabe. Dejansko stanje je zmotno ocenjeno. Souporaba hiše ni mogoča zaradi napetih odnosov med pravdnima strankama. Tožnik ni privolil v svoje prikrajšanje, s tem ko se ni poskušal vrniti v stanovanjsko hišo in ni zahteval izročitve ključev oziroma souporabe. Tudi druge okoliščine kažejo, da se ni prostovoljno izselil iz hiše. Obstajajo okoliščine, ki kažejo, da upravičeno ni mogel uporabljati solastne stvari. Iz uporabe je bil izključen zaradi konfliktne situacije med razvezanima zakoncema, ki jih je zakrivila toženka. Sodišče ni upoštevalo njegovih interesov in koristi v luči historičnih dogodkov, na katere je opozarjal (toženka mu je preprečila uporabo objekta, ker ga je izključila iz električnega omrežja in zamenjala ključavnico; ker je vložila tožbo za izpraznitev hiše in z zanikanjem tožnikove lastninske pravice). Sodišče minimalizira težo teh dogodkov. Navedene okoliščine očitno kažejo na nevzdržne razmere med razvezanima zakoncema, zaradi katerih skupno bivanje razvezanih zakoncev objektivno ni bilo mogoče. Podobno dejansko stanje je bilo obravnavo v postopku VSL II Cp 3243/2015. Sodišče nekritično povzema izpoved toženke. V postopku se je pokazala velika mera nestrpnosti in sovražnosti med pravdnima strankama. Toženka ne izraža pripravljenosti za bivanje pod skupno streho oziroma souporabo stanovanjskih prostorov. Tožniku ni dovolila vstopa v objekt ob ogledu z izvedencem. Tako je izrazila svoje stališče, da tožnik v objektu nima nobene pravice. Napačna je ocena, da tožnik ni izkazal vročitve dopisa z dne 9. 3. 2015 toženki, prejela ga je vsaj s tožbo, a se nanj ni odzvala z izraženo pripravljenostjo za souporabo nepremičnine. Zatrjevanje nesprejema pisanja, je le njen priročen izgovor, ki mu sodišče neupravičeno in nekritično sledi. Zmotna je ocena, da tožnik ni izkazal slabega psihofizičnega stanja. Pretirano kritično je ocenjena tožnikova izpovedba glede podpisa pooblastila in izbrisnega dovoljenja. Tožnik stanovanja po odpustu iz bolnišnice ni mogel in ni smel uporabljati. Lastninski pravici in pravici prebivanja se ni nikoli odrekel. Lastninsko pravna razmerja je skušal urediti dogovorno. S tem je izrazil pravico do posesti in uporabe sporne nepremičnine. V postopku delitve solastnine je izrazil interes delitve v naravi, čemur toženka nasprotuje. Sodišče je zmotno uporabilo 198. člen OZ2. Ker višina tožbenega zahtevka ni sporna, tožnik meni, da je upravičen do vtoževane uporabnine. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni bilo sporno, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, da je bila njuna zakonska zveza razvezana v letu 2004, skupno premoženje pa ugotovljeno v sodnem postopku P 42/2014, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo VSL I Cp 2594/2014 z dne 17. 12. 2014. Z njo je bilo ugotovljeno, da sodi obravnavana nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank z deleži 25 % proti 75 % v korist tožene stranke. Tožeča stranka po zaključenem postopku za ugotovitev skupnega premoženja in po vloženem predlogu za delitev solastnega premoženja od tožene stranke v tej pravdi vtožuje plačilo uporabnine za uporabo 1/4 četrtine solastnega dela stanovanjskega objekta na naslovu R., in sicer za čas od 20. 4. 2004 do vložitve tožbe (v skupnem znesku 4.008,00 EUR). Med pravdo je tožbeni zahtevek zvišala še za obdobje od vložitve tožbe do konca glavne obravnave.

6. Sodišče je pri obravnavi spornega razmerja pravilno izhajalo iz materialno pravnih določb 198. in 190. člena OZ. Če solastnik krši pravico uporabe drugemu solastniku, je namreč slednji upravičen do obligacijsko pravnega varstva pa navedenih pravnih določilih. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je treba za zahtevek za uporabnino zaradi neupravičene uporabe tuje stvari izkazati korist na strani tistega, ki stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki je ne uporablja. Ne zadošča dejstvo neuporabe nepremičnine. Za uspeh v pravdi mora tožnik dokazati še, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari3. Svojo voljo mora uporabniku stvari določno izjaviti in ga z njo seznaniti4. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da tožnik ni izkazal potrebnih zakonskih pogojev za plačilo uporabnine, ker je v svoje prikrajšanje privolil. 7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bil proti svoji volji izključen iz uporabe stvari.

8. Drži, da je sodišče na podlagi izpovedb obeh strank in po podatkih drugih pravd, na katere sta se sklicevali, ugotovilo, da sta do novembra 2005 navedeno nepremičnino uporabljali različno oziroma izmenično. Naprej je hišo zapustila toženka (1. 11. 2003 in se vrnila novembra 2005; v februarju 2004 je odšel v K. za šest mesecev toženec, po vrnitvi je bil od januarja 2005 v bolnišnici). Po oceni zbranega dokaznega gradiva (vključno glede odklopa elektrike) je ugotovilo, da sta morala oba za vstop v izpraznjeno hišo vlamljati. Ocenilo je, da sta oba, morda tudi drug pred drugim, menjala ključavnice. Vendar tožnik na prvi stopnji ni zatrjeval niti dokazoval, da skupno bivanje pravdnih strank objektivno ni bilo mogoče zaradi nevzdržnih, konfliktnih in napetih medsebojnih odnosov, zaradi katerih naj bi bil (le) tožnik izključen iz uporabe stanovanja. Gre za neopravičene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki so glede na ugotovitve sodišča o prostovoljni izselitvi posameznega zakonca in vračanje v (izpraznjeno) nepremičnino do novembra 2005 tudi neutemeljene.

9. Ne drži tudi pritožbena graja, da je sodišče prezrlo sodne postopke med pravdnima strankama (tožba toženke zoper toženca za izpraznitev nepremičnine v letu 2005, pravda tožnika zoper toženko zaradi ugotovitve skupnega premoženja, pravnomočno končana 7. 12. 2014, predlog tožnika za delitev solastnine, vložen v letu 2015). Pravilno je povedalo, da zgolj dejstvo uvedbe navedenih sodnih postopkov še ne utemeljujejo zaključka, da je toženka preprečevala tožniku uporabo obravnavane nepremičnine.

10. Po pravilni oceni celotnega zbranega dokaznega gradiva sodišče takega ravnanja toženke ni ugotovilo. Drži, da je toženka v letu 2005, zoper tukajšnjega tožnika (tam kot toženca) vložila tožbo zaradi izselitve in izpraznitve. Z njenim zaslišanjem se je sodišče zanesljivo prepričalo, da tega ni storila zato, ker je tožencu branila uporabo, pač pa zato, da bi nepremičnino zavarovala pred rubeži, ki so bili v teku zoper tožnika, in ker sta se dogovorila, da bosta nepremičnino skupaj prodala. Po ugotovitvah sodišča je toženka tožbo 7. 12. 2005 umaknila, ker je tožnik pristal, da se odjavi s tega naslova, se zavezal, da si bo uredil prijavo na novem naslovu (podpis pooblastila toženki za odjavo tožnika z naslova R. 70 z dne 7. 11. 2005; priloga B 4) in podal izbrisno dovoljenje (B 5) za izbris prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine vpisane v njegovo korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne nasprotnim pritožbenim trditvam, da toženki ni mogoče dokazati, da je izrabila tožnikovo slabo psihofizično stanje. Šlo je za prostovoljno in zavestno odločitev tožnika, ki jo je bil glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera sposoben veljavno izraziti. Obe izjavi je podpisal pred notarko in socialno delavko ob zdravnikovem soglasju, potem ko je njuno vsebino predhodno dogovoril in uskladil s toženko. Ker po prihodu iz bolnišnice podpisanih izjav nikoli ni izpodbijal, o njuni veljavnosti ne more biti nobenega dvoma.

11. Pritožnik ne izpodbija nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vse od 31. 12. 2005 neuradno, od leta 2008 pa tudi uradno, živel na (sedanjem) naslovu svoje nove partnerke. Z njegovim zaslišanjem se je prepričalo, da s toženko v tem času niti ni želel več živeti skupaj v solastni nepremičnini. Z njo ni komuniciral, razen v nadaljnjih sodnih postopkih, v katerih pa prepustitve uporabe solastne nepremičnine od nje ni zahteval. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, se izkaže, da tožnik ni dokazal že prve predpostavke za uporabnino: da mu je toženka branila souporabo. Nasprotne pritožbene trditve, da po prihodu iz bolnišnice zaradi toženkine tožbe oziroma pravde za izselitev in plačevanje uporabnine ni smel in mogel uporabljati nepremičnine, so bile v dokaznem postopku v celoti ovržene. Sprejete dokazne ocene pritožnik z ničemer ne omaje.

12. Pritožnik niti ne prereka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da od toženke vse od sporazumne izselitve iz obravnavane nepremičnine nikoli ni določno zahteval prepustitve souporabe. Pritožbeno sodišče jih sprejema. Pravilno je ocenjen tudi dopis, ki ga je tožnik naslovil na toženko pred to pravdo 9. 3. 2015. Dejstvo, da ni dokazal vročitve opomina toženki, niti ni odločilno. Bistvene so ugotovitve o njegovi vsebini: tožnik uveljavlja zahtevek za plačilo uporabnine z opozorilom na sodno reševanje zadeve, če v postavljenem roku ne bosta dosegla dogovora o ureditvi premoženjskih razmerij, souporabe nepremičnine pa ne zahteva. Tako zasnovani dopis, tudi če bi ga toženka prejela, ne daje podlage za sklep, da je tožnik toženki izrazil svojo voljo za uporabo solastne stvari. Ker po lastni volji ne uporablja nepremičnine in od toženke tudi ni zahteval dopustitve uporabe, je pravilna presoja, da je v svoje prikrajšanje privolil in zato ni upravičen do vtoževane uporabnine.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 s spremembami. 3 Odločba VSRS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in v opombi 2 navedene sodne prakse. 4 Primerjaj VSRS II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 in v točki 14. navedeno sodno prakso.