Jedro

Ker je bil toženec kljub prijetemu opominu več kot dva meseca v zamudi s plačilom najemnine, je bil izdani nalog za izpraznitev poslovnih prostorov utemeljen. Da bi prišlo do absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, mora imeti nezakonito ravnanje sodišča (zatrjevana nepravilna zavrnitev predloga za preložitev naroka) za posledico, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V tej povezavi pa so bile toženčeve trditve tako v pritožbi kot v reviziji pavšalne in le na abstraktni ravni.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka (izrek pod točko 1), s sodbo pa vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov I R 53/2004 z 28. 4. 2004 v delu, ki se nanaša na prvo tožnico in toženca (izrek pod točko 2). S sklepom je navedeni nalog razveljavilo v delu, ki se nanaša na drugega tožnika in toženca ter v tem delu postopek ustavilo (izrek pod točko 3). Odločilo je še o pravdnih stroških (izrek pod točko 4).

2. Toženec je v pritožbi izpodbijal odločitev prvostopenjske sodbe v izrekih pod točkama 2 in 4. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi le delno ugodilo in znižalo tožencu naloženo plačilo pravdnih stroškov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank.

3. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženčeva revizija v pretežnem delu predstavlja dobeseden prepis njegove pritožbe, zato bo revizijsko sodišče njegove revizijske trditve povzelo v nadaljevanju hkrati z odgovorom nanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz odločilnih dejanskih okoliščin, ki sta jih ugotovili obe sodišči in na katere so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v sedanji fazi postopka vezani revizijsko sodišče in stranke, izhaja, da je toženec z G. in M. Š. sklenil najemno pogodbo za sporne poslovne prostore za določen čas in mesečno najemnino po 3.300 DEM, od 1. 12. 2001 pa po 4.000 DEM v tolarski vrednosti, vendar je s plačili zamujal. Zato mu je pooblaščenka najemodajalcev in tožnice, ki je v vmesnem času pridobila solastninski delež na poslovnih prostorih, 4. 11. 2003 poslala opomin s prilogami, da dolguje najemnino od oktobra 2002 dalje. Po prejemu opomina je toženec z delnim plačilom plačal le dolžno najemnino za oktober in del novembra 2002. 7. Na podlagi teh dejstev sta sodišči presodili, da je bil 28. 4. 2004 izdani nalog za izpraznitev poslovnih prostorov utemeljen in skladen z 28. členom Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Toženec je bil takrat v zamudi s plačilom več kot dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec na to opomnil. S tako materialnopravno presojo se revizijsko sodišče strinja. Navedena zakonska določba za utemeljenost zahteve za izpraznitev poslovnega prostora zahteva zamudo najemnine za dva meseca od dneva, ko je najemnik prejel opomin, toženec pa je z delnim plačilom pokril dolg le za oktober 2002 in del novembra 2002, torej je bil kljub prejetemu opominu v zamudi še za dvanajstmesečno obdobje, ki je zajeto v opominu (in tudi za kasnejše mesece).

8. Toženec se je v postopku na prvi in drugi stopnji branil z več ugovori, s katerimi pa ni uspel. Tožnica je med postopkom pridobila celotno nepremičnino, zato je drugi tožnik tožbo umaknil (primerjaj sklep prvostopenjske odločbe v izreku pod točko 3). Toženec je v pritožbi ugovarjal pomanjkanje aktivne legitimacije, ker naj bi bila oba tožnika enotna in nujna sospornika, vendar mu je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da v takem primeru pridobitelj nepremičnine po obligacijskih predpisih vstopi v položaj prvotnega najemodajalca in da zato ne gre ne za nujno in tudi ne za enotno sosporništvo. Toženec v tem delu le prepisuje svojo pritožbo in ne omenja odgovora izpodbijane sodbe. K pravilnim razlogom pritožbenega sodišča revizijsko sodišče še dodaja, da je treba upoštevati razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, kakšen pa je položaj novega pridobitelja, poleg Obligacijskega zakonika enako določa že ZPSPP v svojem 31. členu.

9. Toženec je na svoj ugovor o zatrjevani nepravilnosti opomina in manjkajočih listinah dobil pravilen odgovor na četrti strani pritožbene sodbe. Ker v reviziji svoje pritožbene trditve le prepisuje, se revizijsko sodišče sklicuje na razloge pritožbenega sodišča in še pojasnjuje, da dejanske ugotovitve, da so bile opominu priložene vse v njem navedene listine, toženec zaradi že omenjene prepovedi v revizijski fazi postopka ne more izpodbijati.

10. Tudi po mnenju revizijskega sodišča toženec ni mogel uspeti z ugovorom, da naj bi ga tožnica s svojim ravnanjem spravila v precep, ker naj ne bi vedel, komu naj plačuje najemnino. O tem vsebuje pritožbena sodba pravilne razloge na četrti strani.

11. Toženec ni uspel s svojim ugovorom, da njegovega dolga ni, ker naj bi se celotna njegova vlaganja do izteka najemnega razmerja pobotala z najemnino. Sklicevanje na 3. člen najemne pogodbe je zmotno, saj iz šestega odstavka tega člena izhaja dogovor z drugačno vsebino. Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da zaradi pomanjkljivosti oziroma nekonkretiziranih navedb, za katera investicijska vlaganja naj bi sploh šlo, tega ugovora niti ni bilo mogoče obravnavati. Pravilno je tudi pojasnilo, kakšen je pomen trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP ter da posplošeno sklicevanje na cenitveno poročilo, ki temelji celo na stanju več mesecev pred sklenitvijo same najemne pogodbe, ne more nadomestiti manjkajočih strankinih trditev, saj se v pravdnem postopku informativni dokazi ne izvajajo. Na te argumente revizija sploh ne odgovori, saj tudi v tem delu le prepisuje pritožbo. V njej je toženec opisno in smiselno uveljavljal nepravilnost razlogov prvostopenjskega sodišča glede manjkajoče trditvene podlage o zatrjevanih investicijskih vlaganjih, vendar je dobil pravilen odgovor pritožbenega sodišča. V reviziji zato sedaj neutemeljeno iz istih okoliščin izvaja relativno bistveno kršitev 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

12. Tako kot v pritožbi tudi v reviziji toženec vztraja pri absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče kljub njegovi zdravstveni zadržanosti ni preložilo zadnjega naroka. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča na tretji in četrti strani njegove sodbe, zakaj v obravnavani zadevi ni prišlo do zatrjevane procesne kršitve. Da bi do nje prišlo, mora imeti nezakonito ravnanje sodišča za posledico, da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. O tej povezavi pa je toženec v pritožbi navedel samo, da bi lahko na zadnjem naroku podal še kakšne dodatne dokazne predloge in navajal dejstva, pri tem pa pojasnil, zakaj tega ni mogel prej storiti, njegov odvetnik pa tega brez sodelovanja s stranko ni mogel storiti. Pritožbeno sodišče je te trditve označilo kot premalo konkretne oziroma zgolj pavšalne. V tem delu se revizija razlikuje od pritožbe, saj graja pravkar povzete razloge pritožbenega sodišča, češ da gre za nepomembne podatke in da se tudi toženčev odvetnik s svojo stranko zaradi njene bolezni ni mogel pogovoriti. Po presoji revizijskega sodišča je tako stališče zmotno. Če je treba izkazati zvezo med zatrjevano nezakonitim ravnanjem sodišča (nepravilna zavrnitev predloga za preložitev naroka) in stranki odvzeto možnostjo obravnavanja pred sodiščem, mora biti ta možnost konkretizirana, torej ne zadostuje le pavšalna trditev. Pritožbeno sodišče pa se je kljub grajani oceni ukvarjalo tudi z dogajanjem na zadnjem naroku. Poudarilo je, da je bil na njem tudi toženčev pooblaščenec, da je tožnica na tem naroku navedla le dejstvo, ki je razvidno iz izpisa kartice toženčevega bančnega računa za določeno obdobje, da je ta izpis toženčev pooblaščenec prejel že približno tri tedne pred narokom, ostalo tožničine trditve pa so le ponovitev trditev s prejšnjega naroka, toženčev odvetnik pa se je do vseh teh trditev opredelil. Zato je po pravilnem mnenju pritožbenega sodišča očitno, da nista bila kršena ne načelo kontradiktornosti, ne toženčeva pravica do izjave. Zaradi lažjega razumevanja revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče nameravalo zadevo zaključiti že na prejšnjem naroku in izdajo sodbe odložiti do pribave odgovora banke, vendar se toženčev pooblaščenec ni opredelil, ali se odpoveduje obravnavanju tega dokaza na naroku in je naknadno tudi sporočil, da želi neposredno obravnavanje. Tako so se stranke in sodišče na zadnjem naroku skoncentrirali predvsem na obravnavanje tega dokaza. Da bi bile in v čem naj bi bile ugotovitve sodišča (o izvršenih plačilih najemnine), ki temeljijo na tem dokazu, ki ga je predlagal sam toženec, nepravilne, pa toženec ni pojasnil niti v pritožbi niti v reviziji. Tako se izkaže, da je toženčeva trditev o nemožnosti obravnavanja pred sodiščem res le na povsem abstraktni ravni.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.