Jedro

Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog.

Petindvajset mesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrže. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgel zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da je tožnik navedeno zahtevo oddal priporočeno na pošto dne 13. 3. 2019, kar je po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da ga je toženka z izpodbijanim sklepom – s tem, ko je v pravni pouk zapisala, da pritožba ni dovoljena – prikrajšala za pravico do pritožbe, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 129. člena ZUP in 25. členom Ustave Republike Slovenije. Prav tako je bil tožnik – v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić – z izpodbijanim sklepom oziroma na podlagi 11. člena ZNISESČP kot bosanski varčevalec A. d.d. neenakopravno obravnavan v primerjavi z drugimi varčevalci A. d.d. iz Slovenije. Z rokom iz 11. člena ZNISESČP je bil namreč dan tožniku in ostalim bosanskim varčevalcem zgolj dvoletni rok za uveljavljanje njihovih terjatev, medtem ko je za slovenske varčevalce veljal splošni petletni zastaralni rok, določen v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Tudi sicer je bil rok iz 11. člena ZNISESČP – glede na vse okoliščine primera – določen prekratko, s čimer je bilo nesorazmerno poseženo v pravico tožnika do učinkovite izjave ter premoženje tožnika (33. člen Ustave Republike Slovenije).

Tožnik ima pravico do svojega premoženja, to je stare devizne vloge na podlagi citirane sodbe ESČP in 33. člena Ustave. Varčevalcem starih deviznih vlog iz Bosne in Hercegovine je bilo tako na formalni zakonski podlagi onemogočeno vračilo denarja, Republika Slovenija pa se je na ta način poskušala izogniti izpolnitvi obveznosti, ki ji jo je Evropsko sodišče za človekove pravice naložilo s sodbo v zadevi Ališić. V prid dejstvu, da ima tožnik pravico do svojega premoženja tudi po poteku roka iz 11. člena ZNISESČP, pa kažejo tudi določbe OZ o neupravičeni obogatitvi, saj je bila tožena stranka obogatena na njegov račun.

3. Tožnik vlaga tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da je zamudil rok za vložitev zahteve za verifikacijo ali tožbe. Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da zaradi starosti ni bil seznanjen z rokom iz 11. člena ZNISESČP. Tudi sicer so bila pisanja toženke tožniku vročana na neprimeren način. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z ZNISESČP, ZUP, Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja še, da ni mogoče slediti niti tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj rok za vložitev zahteve za verifikacijo iz ZNISESČP predstavlja zakoniti materialni rok. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka

5. Tožnik je s tožbo podredno podal tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je zamudil rok za vložitev verifikacije ali tožbe.

6. Glede na to, da sodišče ni ugotovilo, da bi bila predmetna tožba nepravočasna, se do predloga za vrnitev prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo tožbe ni opredeljevalo, saj je tožba, kot rečeno, vložena pravočasno. Tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, vezanega na vložitev zahteve za verifikacijo, pa sodišče ni vsebinsko obravnavalo iz razloga nepristojnosti, saj za to naslovno sodišče ni pristojno, pač pa se po prvem odstavku 106. člena ZUP predlog za vrnitev v prejšnje stanje vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, tj. Skladu Republike Slovenije za nasledstvo. Iz tega razloga je sodišče predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z vložitvijo zahteve za verifikacijo zavrglo (smiselno 1. točka prvega odstavka 36. člena v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1). Tudi sicer bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča le v primeru zamude procesnih rokov, ne pa v primeru zamude materialnega prekluzivnega roka, za kar gre v konkretnem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.1 K II. točki izreka

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožnikove zahteve za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ... (v nadaljevanju zahteva).

9. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 10. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne prereka ugotovitve toženke, da zahteve ni vložil v roku, določenem v citiranem prvem odstavku 11. člena ZNISESČP2. Prereka pa pravno naziranje toženke v zvezi z razumevanjem prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. V zvezi s tem namreč navaja, da po določbah OZ o neupravičeni obogatitvi niti ni vezan na omenjeni rok; z neupoštevanjem navedenih določb OZ in v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić pa je bil kot bosanski varčevalec proti slovenskim varčevalcem A. d.d. tudi neenakopravno obravnavan. Prav tako pa naj bi bil rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP prekratek, s čimer je bilo nesorazmerno poseženo v tožnikovo pravico do premoženja in pravico do izjave.

11. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je bil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08 z dne 16. julija 20143 vzpostavljen s sprejetjem ZNISESČP. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Sam razlog sprejetja ZNISESČP je bil v odpravi neenakopravnosti, ki so je bili deležni imetniki deviznih vlog v podružnicah Banke v Sarajevu in Zagrebu.

12. V nasprotju z navedbami v tožbi sodišče pri tem ugotavlja, da je razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Petindvajset mesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo. Slednje potrjujejo tudi številne zahteve za verifikacijo, ki so bile v tem roku vložene pri toženki. Navedeni rok pa niti ni predstavljal zahteve, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji). Glede na navedeno je tako neutemeljeno naziranje tožnika, da naj bi bil navedeni rok – za učinkovito varstvo njegovih pravic – prekratek. Upravičenci iz ZNISESČP pa tako z možnostjo učinkovitega varstva svojih pravic proti varčevalcem Banke iz Slovenije niso bili neenakopravno obravnavani.

13. V nasprotju z navedbami v tožbi pa se tudi varčevalcem (imetnikom deviznih vlog) Banke iz Slovenije poplačila deviznih vlog niso vršila po določbah o neupravičeni obogatitvi, ampak na zakonski podlagi, in sicer na podlagi 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in kasnejšega Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (ZPONDV). To je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj je morala Republika Slovenija sploh prevzeti izpolnitev obveznosti Banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog4, s čimer so bili upravičenci iz ZNISESČP tudi postavljeni v enak položaj kot so ga bili deležni varčevalci Banke iz Slovenije. Skladno s tem je Republika Slovenija po načelu teritorialnosti prevzela jamstvo za devizne vloge v bankah in podružnicah na svojem ozemlju, brez diskriminacije.

Iz tega razloga ne držijo naziranja tožnika, da so imeli slovenski varčevalci za uveljavljanje svojih terjatev proti Banki na voljo splošni petletni zastaralni rok. Tožnik pa se v zvezi z utemeljevanjem predmetne tožbe tudi sicer ne more sklicevati na določila OZ o neupravičeni obogatitvi, saj je Republika Slovenija zgolj prevzela izpolnitev obveznosti Banke ( v osnovi je prevzela obveznosti do bank), za kar je tudi vzpostavila shemo ukrepov – s sprejetjem ZNISESČP. Na strani Republike Slovenije ni prišlo do nikakršne obogatitve, zaradi česar ni podan že prvi pogoj za uporabo morebitnih določb neupravičene obogatitve. Nasprotno je na njej zgolj obveznost, da v skladu z ZNISESČP zagotovi poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog upravičencem iz tega zakona.

14. Glede na navedeno, tj. nemožnost uporabe določil o neupravičeni obogatitvi, je sodišče kot neutemeljeno presodilo tudi naziranje tožnika, da bi lahko svojo zahtevo uveljavljal v splošnem petletnem zastaralnem roku.

15. Nadalje sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da naj bi bil tožnik z izpodbijanim sklepom prikrajšan za pravico do pritožbe. Po tretjem odstavku 129. člena ZUP je zoper sklep, s katerim organ zavrže zahtevo, resda dovoljena pritožba, vendar pa pritožbe ZNISESČP kot specialnejši predpis (lex specialis) ne predvideva. Po 15. členu tega zakona pritožba zoper odločbo toženke celo ni dovoljena, dopusten pa je upravni spor5. S tem pa je zadoščeno tudi ustavni pravici tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj lahko tožnik zoper odločitev toženke – zaradi varstva svojih pravic – vloži tožbo v upravnem sporu. Takšna odločitev zakonodajalca je skladna tudi z veljavno ustavosodno prakso. 6 V skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, je v določenih primerih dopustno zagotoviti ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva zoper odločitev organov nosilcev javnih pooblastil na nekem področju, pod pogojem, da je zagotovljena enaka pravna učinkovitost pritožbe in drugega pravnega sredstva (upravnega spora) in če za to obstajajo posebej utemeljeni razlogi.

16. Glede na datum prejetja zahteve na strani toženke (14. 3. 2019) oziroma datum oddaje priporočene pošiljke (20. 2. 2018) tožnik torej ni izpolnil procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno s sklepom zavrgla njegovo zahtevo.

17. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. K III. točki izreka

19. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča, opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015. 2 Sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že toženka – zahtevo oddal priporočeno na pošto dne 13. 3. 2019. Toženka je tožnikovo zahtevo prejela 14. 3. 2019. 3 S to sodbo je bilo Sloveniji naloženo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare“ devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. 4 Z izjemo tistih, ki so bile že poravnane ali prenesene v skladu s predpisi držav naslednic SFRJ ali na kakršnikoli drugi podlagi. 5 Navedena določba po analogiji (argumentum a maiori ad minus) velja tudi za pritožbo zoper sklep, saj ZNISESČP posebnih določil o pritožbi zoper sklep ne vsebuje. 6 Glej odločbo U-I-219/03.