Jedro

Hvaležnost je moralna obveznost obdarjenca, saj je pravna podlaga darilne pogodbe v neodplačni naklonitvi premoženjske koristi obdarjencu. Z darilno pogodbo obdarjenec brezplačno sprejema, darovalec pa daje v breme svojega premoženja. Te hvaležnosti ni mogoče presojati tako strogo, da obdarjenec ne bi bil upravičen zahtevati sklenitve razpolagalnega pravnega posla, če darovalec le-tega ni pripravljen skleniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in brezpogojno dovoljujeta: – vsak pri svojem 1/3 deležu parc. št. 89/2 k.o. ... vknjižbo lastninske pravice za toženko do polovice; – vsak pri svojem 1/3 solastniškem deležu parc. št. 89/1 k.o. ... vknjižbo lastninske pravice za toženko do celote; sicer bo navedeno zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 3.736,42 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vztraja pri trditvi, da podpisana darilna pogodba odstopa od predhodnega dogovora. Med pogodbeniki je bilo doseženo soglasje glede darovanja dela vrta parc. št. 89/1 k.o. ... in majhnega dela parc. št. 89/2 k.o. ... Nikdar pa ni bilo govora o darovanju spodnjega dela hiše. Toženec je izpovedal, da je bil predmet darila dogovorjen pred odhodom k notarki. Tožnica pa je izpovedala, da pred obiskom notarja dokončnega dogovora o predmetu darila ni bilo. Tožnica je vseskozi imela zgolj interes, da dobi solastništvo dvorišča parc. št. 89/2 k.o. ... in vrta 89/1 k.o. ..., ne pa hiše. Tožnica je izpovedala, da je kasnejši nakup vrtov pogojevala z lastništvom dvorišča in vrta, spodnjega dela hiše ni omenjala. To je razvidno tudi iz njenega dopisa z dne 18.10.2010, ki ga je poslala sestri A. A. O takem tožničinem interesu je izpovedala tudi tožničina sestra A. A. Iz elektronskega sporočila z dne 18.10.2010 je razvidno, da je tožnica nakup vrtov pogojevala zgolj s solastništvom dvorišča in vrta ne pa z darovanjem spodnjega dela hiše. Tožnica je sama izpovedala, da je želela le vrt in dvorišče, ne tudi hiše. Tak interes je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v 13. in 14. točki obrazložitve. Kljub več kot 20 letnim prošnjam toženca tožnici nista želela omogočiti niti solastništva dvorišča in vrta, kaj šele lastništvo spodnjega dela hiše. Ni logično, da bi se toženca kar naenkrat premislila in tožnici podarila še spodnji del hiše, v katerem živita. Graja ugotovitev, da dogovor glede solastnine hiše ni bil v ospredju, ampak nekako njegova nujna posledica. Tak dogovor ni bil dosežen. Tožnica navaja, da je táko rešitev predlagala notarka, ki pa njene zgodbe ni potrdila. S pogodbo bi bilo mogoče podariti le določen del zemljišča, zato ni bilo potrebe po darovanju dela hiše. Solastništvo pritličja ni nujno povezano s solastništvom parc. št. 89/1 in 89/2, obe k.o. ... Toženec je izpovedal, da je tožnici večkrat ponudil možnost preureditve podstrešja hiše, z izjavo, da „o hiši ni bilo govora“, pa je želel povedati, da se o tem, da bi s sporno darilno pogodbo tožnica dobila del hiše, niso pogovarjali. Toženec je bil ob zaslišanju star 89 let, toženka pa takrat 91 let. V času podpisa pogodbe nista razumela, kaj pogodba vključuje. To sledi tudi iz toženčeve izpovedi. Toženca sta se z vsebino sklenjene pogodbe seznanila šele doma. Drugačna razlaga notarkine izpovedi ni sprejemljiva. Notarka je izpovedala, da se okoliščin sklepanja konkretne pogodbe ne spomni in je zgolj na splošno povedala, da se v njeni pisarni vsebina pogodbe strankam tudi laično predstavi. Drži, da A. A. pri sklepanju pogodbe ni bila prisotna, je pa potrdila, da sta ji toženca po sklenitvi pogodbe zatrjevala, da hiša ni bila predmet pogodbe. Sodba ne vsebuje dokazne ocene dopisa z dne 19.7.2016. Bistveno je, da v navedenem dopisu tožnica tožencev ni pozivala k overitvi podpisa. V tem dopisu tožnica toženca opozarja na odprte zadeve, overitve podpisa na darilni pogodbi pa ne zahteva. Bistveno je, da sta toženca mislila, da je pogodba razvezana, kot je tožnica obljubila. To dokazuje, da predmet darilne pogodbe ni bil dorečen in tožencema ni bil znan. Tudi pri obravnavi dogodka z dne 2.7.2016 je treba upoštevati, da je tožnica izjavila, da nujno potrebuje vrt in ne hiše. Tožnica dokaza, da vztraja pri darilni pogodbi, ni predložila. Tožencev k overitvi pogodbe ni pozivala. A. A. je izpovedala, da sta toženca vsa leta govorila, da je zadeva urejena in je pogodba razveljavljena. Sicer pa je zaradi preklica darilne pogodbe prenehala obveznost tožencev za overitev pogodbe. Ker je bila darilna pogodba razvezna, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Če tožeča stranka meni, da je bil preklic pogodbe pravno neučinkovit, bi morala s tožbo izpodbijati izjavo o preklicu darilne pogodbe. Z ugovorom tega ne more doseči. Ni res, da sta toženca z darilno pogodbo razpolagala s svojim premoženjem. Ker sta A. A. že podarila 1/3 hiše, bi morala A. A. pri pogodbi sodelovati. Tudi ona ima solastniški delež na skupnih prostorih. Očitno je, da sta toženca razpolagala z deležem, ki ni njuna last, saj vhod v hišo predstavlja skupni del, ki je v solasti A. A. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tudi predmet pogodbe je bistvena sestavina pogodbe. Da pogodba zaradi neusklajenosti volje pogodbenikov glede predmeta pogodbe ne bi bila sklenjena, tožena stranka ne uveljavlja. Pravdni stranki sta soglasni, da pogodba je sklenjena, vendar naj bi glede predmeta pogodbe na strani tožencev (darovalcev) obstajale napake volje, katerih pa s tožbo nista uveljavljala. Tožena stranka zatrjuje: da je predmet pogodbe (darila) samo del dvorišča in del vrta, ne pa tudi del hiše; da sta toženca zaradi tožničine velike nehvaležnosti darilno pogodbo odpovedala.

5. Zaradi napake volje je pogodba izpodbojna (94. čl. OZ). Napako volje bi toženca morala uveljaviti v za to predvidenem roku – izpodbijati veljavnost pogodbe. Neveljavnost pogodbe bi morala uveljavljati z zahtevkom na razveljavitev pogodbe. Nesporno je, da izpodbojnosti toženca nista uveljavljala, v bodoče pa je ne moreta, ker se je rok za izpodbijanje – subjektivni enoletni rok, ki začne teči od dne, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti in objektivni triletni rok od dne sklenitve pogodbe – iztekel. Ker morajo stranke v pogodbenih razmerjih nastopati skrbno, se tožena stranka s trditvijo, da toženca pogodbe pred podpisom nista prebrala, izpolnitvi ne moreta upirati. S sklicevanjem na zmoto, zaupljiv odnos do tožnice, svojo starost zato pritožnika drugačne odločitve ne moreta doseči. Enako velja za trditve o tem, da zaradi starosti nista razumela kaj pogodba vključuje in kdaj sta se s predmetom pogodbe seznanila. Ker veljavnosti dne 17.12.2010 (listina A4) sklenjene pogodbe tožena stranka – zaradi zmote, prevare, skratka napake volje – v za to predvidenem roku s tožbo ni izpodbijala, pogodba velja (94. do 99. čl. OZ). Zaradi pravno veljavno sklenjenega zavezovalnega pravnega posla sta toženca dolžna tožnici izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na osnovi katerega bo mogoče zavezovalni posel zemljiškoknjižno realizirati.

6. Dejstva, na katera opozarja pritožba – da je bil toženkin vitalni interes pridobiti zgolj zemljišče parc. št. 89/2 k.o. ..., ne pa hiše; da pogodbeniki čas izoblikovanja pogodbene volje glede predmeta pogodbe opisujejo različno (pred obiskom notarke ali šele pri notarki); da toženca kljub več kot 20 letnim pritiskom tožnici nista želela podariti solastnine na dvorišču in vrtu, kaj šele na spodnjem delu hiše – so pomembna pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov, vendar ne potrjujejo, da je bil skupni namen pogodbenikov drugačen od zapisanega; torej drugačen, kot izhaja iz jasnega zapisa pred notarko sklenjene in podpisane darilne pogodbe. Iz II. točke darilne pogodbe je razvidno, da je predmet pogodbe idealna polovica solastninskega deleža, ki ga ima vsak od darovalcev na parc. št. 89/2 k.o. ... Takó je predmet pogodbe na zaključku 9. točke sodbe opredelilo tudi prvostopenjsko sodišče: toženca sta razpolagala s pravico, ki jima gre (vsak z delom svojega solastninskega deleža na parc. št. 89/2 k.o. ...). Ta ugotovitev je podlaga za odločitev, da je zahtevek utemeljen; torej, da sta toženca dolžna izstaviti zahtevano zemljiškoknjižno dovolilo.

7. Ko sta toženca s pogodbo z dne 23.2.1994 hčeri A. A. darovala 1/3 solastninski delež parc. št. 89/2 k.o. ... (listina A9), sta predmet darila določila (tudi) v naravi in s tem vzpostavila dejansko etažno lastnino. Pogodbeniki darilne pogodbe z dne 17.12.2010 (pravdne stranke) dejansko etažno lastnino priznavajo, saj je v II. členu pogodbe opisano, kaj v naravi predstavlja 2/3 solastninski delež darovalcev (pritličje v hiši na naslovu ..., ter sorazmerni delež dvorišča in zemljišča). Obstaja torej le navidezna solastnina1, saj je bila nepremičnina – med A. A. na eni strani in tožencema na drugi strani – razdeljena (dejanska etažna lastnina). Z obravnavano pogodbo (II. člen) sta toženca tožnici darovala vsak polovico svojega tretjinskega solastninskega deleža parc. št. 89/2 k.o. ..., torej skupaj 1/3 solastninski delež, ki se vpiše v zemljiško knjigo; glede na vzpostavljeno dejansko etažno lastnino pa polovico tega, kar imata – zaradi ustanovljene dejanske etažne lastnine – v izključni lasti. Zaradi navidezne solastnine – v zemljiški knjigi je vpisana solastnina in ne etažna lastnina – so pogodbeniki, če so želeli skleniti zemljiškoknjižno izvedljivo pogodbo, morali prenašati solastninski delež. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je bil skupni namen pogodbenikov ta, da tožnica z darilno pogodbo pridobi 1/3 solastninski delež parc. št. 89/2 k.o. ... Tožnica torej utemeljeno zahteva izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na osnovi katerega bo ta svoj delež lahko vpisala v zemljiško knjigo. Toženec je sicer izpovedal. da je imel namen tožnici podariti zgolj del dvorišča, vendar je očitno, da je po tem, ko je notarka opozorila na dejansko etažno lastnino (da ima na dvorišču pravice tudi A. A.) in navidezno solastnino (da je darilo mogoče zemljiškoknjižno evidentirati samo s prenosom solastninskega deleža), pristal na pogodbo, kakor je zapisana. Ali so pogodbeniki med seboj nepremičnino tudi fizično delili oz. določali dele nepremičnine, ki jih imajo v izključni lasti (nadaljevali z vzpostavljanjem dejanske etažne lastnine), pa za odločitev ni bistveno.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neocenjenosti dopisa z dne 19.7.2016 (listina B6), ki naj bi dokazoval, da tožnica tožencev k overitvi podpisov ni pozvala. Dopis je datiran z datumom 19.7.2016, obravnavana tožba za izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila pa je bila vložena 22.7.2016. Ker je nepomembno, ali je tožnica par dni pred vložitvijo tožbe toženca tudi izven postopka pozivala k overitvi zemljiškoknjižnega dovolila, se sodišču prve stopnje do vsebine dopisa ni bilo treba opredeljevati. Sodišče se je dolžno opredeliti do dokazov, s katerimi se dokazujejo pravno odločilna dejstva; v navedenem dopisu je tožnica zgolj kronološko povzela medsebojne premoženjske odnose. Sicer pa je sodišče prve stopnje opravilo celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjenko in darovalcema, saj je le takó lahko zavrnilo trditve o tožničini veliki nehvaležnosti.

9. Toženca se namreč zahtevku upirata tudi s trditvijo, da je prišlo do preklica darilne pogodbe in obveznost overitve pogodbe oz. sklenitve pravno veljavnega razpolagalnega posla zavračata tudi s trditvijo o prenehanju te obveznosti. Pogodbo naj bi zaradi tožničine nehvaležnosti preklicala z enostransko izjavo, vsebovano v odgovoru na tožbo z dne 11.10.2016 in s posebno izjavo, poslano neposredno tožnici z dne 12.10.2016 (navedba v II. točki vloge z dne 10.4.2017, list. št. 40). Šele v teku tega pravdnega postopka, ki se je začel z vložitvijo tožbe 22.7.2016, naj bi torej pogodba prenehala veljati.

10. Hvaležnost je moralna obveznost obdarjenca, saj je pravna podlaga darilne pogodbe v neodplačni naklonitvi premoženjske koristi obdarjencu. Z darilno pogodbo namreč obdarjenec samó brezplačno sprejema, darovalec pa samó daje v breme svojega premoženja. Te hvaležnosti pa ni mogoče presojati tako strogo, da obdarjenec ne bi bil upravičen zahtevati sklenitve razpolagalnega pravnega posla, če darovalec le-tega ni pripravljen skleniti. Vložitev tožbe zaradi sklenitve razpolagalnega posla ni velika nehvaležnost, ampak legitimno in pričakovano dejanje po sklenitvi zavezovalnega pravnega posla. Skladno s sodno prakso je za veliko nehvaležnost mogoče šteti ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno opravičujejo preklic darila. Torej, če je obdarjenec zoper darovalca ali koga tretjega storil moralno zavržno dejanje ali ni storil dejanja, ki bi ga zaradi hvaležnosti moral storiti. Huda nehvaležnost je podana, če je moralno nepravično, da obdarjenec darilo obdrži. 11. Kot razlog za preklic pogodbe toženca navajata tožničino veliko nehvaležnost. Tožnica naj bi namreč po tem, ko sta jo soočila z dejstvom, da s prenosom (so)lastninske pravice na hiši oz. pritličnem delu hiše ne soglašata, ne bila pripravljena skleniti nove pogodbe oz. naj bi ju celo zavajala, da bo nova pogodba sklenjena, zaradi česar sta zamudila rok za izpodbijanje pogodbe. Tožničino ravnanje naj bi bilo nehvaležno, ker po tem, ko sta ji darovalca predočila, da njuna volja ni enaka izraženi, od realizacije pogodbe ni bila pripravljena odstopiti oz. skleniti pogodbe z drugim predmetom. Pritožbeno sodišče soglaša, da ravnanje toženke, ki vztraja pri skleniti zavezovalnega posla oz. overitvi pogodbe, ki ga vsebuje, ni moralno zavržno in torej njenega ravnanja ni mogoče opredeliti za veliko nehvaležnost. Tudi ni izkazano, da bi tožnica storila kaj drugega, kar je mogoče uvrstiti v pravni standard velike nehvaležnosti, ki je razlog za preklic darila (540. čl. OZ). Da je tožnica toženca z obljubami o spremembi oz. sklenitvi novega pravnega posla z drugačno vsebino načrtno zavajala do izteka roka za izpodbijanje sporne pogodbe, tožena stranka zgolj pavšalno in posplošeno zatrjuje z navedbo, da je sklenitev oz. spremembo pogodbe obljubila. Kdaj, v kakšnih okoliščinah naj bi to storila, kakšno vsebino naj bi imela nova pogodba in drugih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje. O tem dejstvu toženec ni izpovedoval; drugih dokazov, ki bi to potrjevali, pa tudi ni. Tožnica táko ravnanje zanika. Dejstvo, da je tožnica toženca zavajala z obljubami o sklenitvi nove, drugačne pogodbe, torej v dokaznem postopku ni potrjeno. V pritožbi toženca opozarjata, da je tožnica – s tem, da overitve dolgo ni zahtevala, da ni pozivala na overitev – kazala, da pri sklenjeni darilni pogodbi ne vztraja. To ni res, saj je po tem, ko je 29.3.2011 od notarke izvedela, da pogodba ni overjena, s tožencema v zvezi z overitvijo komunicirala. Izdajo zemljiškoknjižne listine ima možnost zahtevati do izteka zastaralnega roka. Pravilen je torej prvostopenjski zaključek, da prevara ali kakšno drugo nemoralno dejanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za hudo nehvaležnost, v dokaznem postopku ni bilo potrjeno. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožena stranka dokaznega bremena tožničine velike nehvaležnosti ni zmogla.

12. Z obravnavano darilno pogodbo sta toženca razpolagala s svojim premoženjem, katerega obseg sta v II. točki pogodbe opredelila tudi v naravi. Iz te opredelitve je razvidno, da A. A. z darilno pogodbo z dne 23.2.1994 to premoženje ni bilo podarjeno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi morala v postopku sodelovati tudi solastnica A. A. 13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 390/2009