Jedro

Razlaga pravnega standarda "ocenjena vrednost poslovnega deleža" kot cene, po kateri bi bil investitor pripravljen kupiti poslovni delež tožeče stranke, kaže na pravni standard tržne vrednosti poslovnega deleža. Slednji je bil kot merilo za vračilo določen v besedilu ZGD pred uveljavitvijo novele ZGD-F, to je pred 22. 6. 2001, z novelo ZGD-F pa je bilo merilo "tržne vrednosti poslovnega deleža" nadomeščeno z merilom "ocenjene vrednosti poslovnega deleža". Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo ocenjeno vrednost poslovnega deleža. V obravnavanem primeru je najzanesljivejša metoda za oceno vrednosti poslovnega deleža metoda ocene sredstev in obveznosti.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi zoper 3. točko izreka se deloma ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka deloma spremeni, tako da se sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 3.860,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila."

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 561,82 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 32.692,00 EUR skupaj z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestuje bančni denarni depozit na vpogled od 24. 1. 2002 do 23. 1. 2005, od 24. 1. 2005 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 67.458,23 EUR skupaj z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestuje bančni denarni depozit na vpogled od 24. 1. 2002 do 23. 1. 2005, od 24. 1. 2005 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi po primarnem tožbenem zahtevku, kot tudi tožbeni zahtevek za plačilo istega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila po podrednemu tožbenemu zahtevku je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 3.860,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2007 do plačila.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka. Prvo točko izreka izpodbijane sodbe izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tretjo točko izreka pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih tožeča stranka priglaša. Pritožba zoper 1. točko izreka ni utemeljena, zoper 3. točko izreka pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper 1. točko izreka Pritožnica uvodoma zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne razlage določbe 5. odstavka 437. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki določa pravico družbenika, ki je izstopil iz družbe, do izplačila ocenjene vrednosti njegovega poslovnega deleža, zmotno ocenilo vrednost tožnikovega poslovnega deleža. Po pritožničinem pravnem naziranju pravni standard "ocenjena vrednost poslovnega deleža" predstavlja "ceno (kar ne gre mešati z vrednostjo), po kateri bi bil investitor, ki ravna s skrbnostjo dobrega finančnega strokovnjaka, na dan tožnikovega izstopa, to je 23. 1. 2002, pripravljen povpraševati oziroma kupiti poslovni delež tožeče stranke." Pri tem pritožnica opozarja, da organizirani trg poslovnih deležev in s tem tržna vrednost poslovnih deležev ne obstaja. Pritožbeno sodišče se s pritožničino razlago pravnega standarda "ocenjena vrednost poslovnega deleža" ne strinja. Razlaga spornega pravnega standarda kot cene, po kateri bi bil investitor pripravljen kupiti poslovni delež tožeče stranke, kaže na pravni standard tržne vrednosti poslovnega deleža. Slednji je bil kot merilo za vračilo določen v besedilu ZGD pred uveljavitvijo novele ZGD-F, to je pred 22. 6. 2001, z novelo ZGD-F pa je bilo merilo "tržne vrednosti poslovnega deleža" nadomeščeno z merilom "ocenjene vrednosti poslovnega deleža". Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo ocenjeno vrednost poslovnega deleža. To materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, po katerem za ugotavljanje vrednosti poslovnega deleža izstopajočega družbenika ni relevantna cena, ki bi jo bil za poslovni delež pripravljen plačati investitor, izključuje relevantnost pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na dinamično metodo vrednotenja, kakor jo razume pritožnica. Na te pritožbene navedbe zato pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da je postopalo nezakonito, s tem ko nobene njene vloge - ne vloge z dne 8. 11. 2006, s katero je tožena stranka ugovarjala izvedenskemu mnenju in pripombam tožeče stranke na izvedensko mnenje, in ne vloge z dne 21. 12. 2006, s katero je tožena stranka ugovarjala vsebini dopolnitve izvedenskega mnenja - ni vročilo izvedencu. Tožena stranka zatrjuje, da ji s tem ni bila dana možnost nepristranskega obravnavanja pred sodiščem, postopanje sodišča pa predstavlja tudi kršitev določbe 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS) o enakosti pred zakonom in 22. člena URS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem. Pritožnica navaja, da z ugovori zoper izvedensko mnenje ne more biti prekludirana, saj ji sodišče za to ni dalo nikakršnega roka. Slednja pritožbena navedba pa ne drži v celoti. Iz podatkov v spisu (list. št. 116) namreč izhaja, da je prvostopno sodišče pravdnima strankama posredovalo izvedensko mnenje v izjavo in za posredovanje pripomb določilo 15-dnevni rok, ki ga tožena stranka sicer ni spoštovala. Drži pa pritožbena navedba, da tožena stranka s pripombami na izvedensko mnenje, ki predstavljajo nove dokazne argumente in dokazne ugovore, ne more biti prekludirana, kot je lahko prekludirana z navajanji novih dejstev in dokazov (Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, stran 499). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje v pripombah tožene stranke na izvedensko mnenje ni videlo razloga za dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri toženčevih navedb, iz istega razloga pa se tudi ni odločilo za zaslišanje izvedenca. Posledično tudi ni bilo potrebe, da bi vloge tožene stranke vročilo izvedencu. Pritožbena navedba, ki sodišču prve stopnje očita pristransko obravnavanje, je zato neutemeljena.

Seveda pa mora sodišče prve stopnje v sodbi obrazložiti, zakaj strankine pripombe na izvedensko mnenje niso relevantne. V obravnavani sodbi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pripombe tožene stranke, da izvedenec svoje naloge očitno ni razumel, ni upoštevalo zato, ker iz izvedenskega mnenja na več mestih izhaja, da je izvedenec izračunal vrednost poslovnega deleža tožeče stranke v višini tržne vrednosti. To je izvedenec sicer res zapisal na straneh 6 in 7 izvedenskega mnenja, vendar pa je v nadaljevanju tudi pojasnil, da je glede na okoliščine (nerazpoložljivost podatkov o prodajah poslovnih deležev na trgu, nestabilni in nizki donosi v preteklosti) v obravnavanem primeru najzanesljivejša metoda za oceno vrednosti poslovnega deleža metoda ocene sredstev in obveznosti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v svoji sodbi. Tako je izvedenec ocenil med drugim tudi vrednost nepremičnine, ki predstavlja najvišjo postavko sredstev. V tem kontekstu je zato potrebno razumeti tudi navedbo sodišča prve stopnje, da je glede cene kvadratnega metra nepremičnine izvedensko mnenje popolno in izčrpno. Pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje torej niso relevantne zato, ker je izvedenec tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj navedene okoliščine primera izbral primerno metodo ocenjevanja in na podlagi te metode ocenil vrednost poslovnega deleža tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da si je tožena stranka pri svojih izvajanjih v pripombah na izvedensko mnenje napačno razlagala vsebino pravnega standarda "vrednost poslovnega deleža".

V nadaljevanju pritožnica zatrjuje, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da znaša odbitek zaradi nelikvidnosti poslovnega deleža 15 %, kontradiktorna, saj iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da znaša ta premija na razvitejših trgih povprečno 34 %. Po pritožničinem mnenju bi morala ta premija na našem trgu krepko presegati 34 % in ne le dosegati 15 %. Ta pritožničina izvajanja pa nimajo opore v izvedenskem mnenju, kjer je izvedenec pojasnil, da je višino odbitka zaradi nelikvidnosti poslovnega deleža določil ne samo glede na slovenske razmere, kjer je trg plitev, malo likviden in je vzpostavljen relativno krajši čas, temveč tudi upoštevajoč okoliščino, da je bila zaradi možnosti pridobitve kontrole in relativno nizke vrednosti vstopa likvidnost deleža dokaj visoka. To pritožbeno navedbo je zato sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ugotovilo je, da glede sodbe uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ta ugotovitev je narekovala zavrnitev pritožbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, in v tem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper 3. točko izreka Končno tožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških, ki naj bi imel pomanjkljivosti, zaradi katerih naj ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o stroških izhaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na načelo uspeha, pri čemer je ocenilo tudi uspeh obeh pravdnih strank. Prav tako je sodišče prve stopnje na specificiranem stroškovniku obeh pravdnih strank označilo, katere stroške je pravdnima strankama priznalo, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbena navedba, da izreka o stroških ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena.

Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava po 2. odstavku 350. člena ZPP pa je pokazal, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zamudnih obresti od zneska pravdnih stroškov ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 13. 12. 2006. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2007, to je od dneva izdaje sodbe. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi moralo priznati zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov šele od izteka paricijskega roka za izpolnitev tovrstne obveznosti. Sodišče druge stopnje je zato moralo v tem delu izpodbijano 3. točko izreka na podlagi 4. točke 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena in 366. člena ZPP deloma spremeniti, tako da je odločilo, da mora tožena stranka v primeru zamude s plačilom plačati zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost, pri tem pa je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 32.692,00 EUR, glede katerega je med pravdnima strankama v pritožbi še obstajala spor. Stroški odgovora na pritožbo tako zajemajo 1.000 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 550,80 EUR, materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 11,02 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov plačila sodne takse, saj ni izkazala, da bi sodno takso plačala. Prav tako ji ni priznalo nagrade odvetniku za poročilo stranki, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 561,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.