Predmet tega postopka je zgolj presoja sklepa o delni ustavitvi izvršbe, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslovi so bili izdani v okviru drugih postopkov in zanje zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka pa je (le) <em>izvršba</em> z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti.
I.Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijanim sklepom zaradi odpisa terjatev delno ustavila postopek davčne izvršbe, ki je bila zoper tožnico začeta s sklepom z dne 11. 7. 2016, in sicer za skupaj 93,81 EUR in v tem delu razveljavila že opravljena izvršena dejanja (1. točka izreka). Postopek davčne izvršbe se nadaljuje za preostali dolg v skupnem znesku glavnice in obresti v višini 413,66 EUR, in sicer na podlagi šestih izvršilnih naslovov, navedenih v preglednici v izreku, to je: sklepov o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2016 in 19. 9. 2014, sklepa o stroških z dne 19. 9. 2014 in odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, in sicer z dne 10. 4. 2012 in (dveh) z dne 6. 10. 2014 (2. točka izreka). V izpodbijanem sklepu je bilo odločeno tudi o stroški postopka (3. točka izreka).
2.Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) z odločbo, št. DT-499-29-525/2022-2 z dne 31. 1. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da se zoper tožnico vodi postopek davčne izvršbe, in sicer na podlagi sklepa DT 4934-98782/2016-1 z dne 11. 7. 2016. Izvršba je bila na podlagi sklepov davčnega organa že nekajkrat, iz različnih razlogov, delno ustavljena. Tudi tokrat, ko je bil tožnici njena davčna obveznost iz naslova plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2012 odpisana zaradi absolutnega zastaranja (za glavnico v višini 50,45 EUR in obresti v višini 43,27 EUR). Ker je v zadevi davčne izvršbe zaradi navedenega prišlo do delnega odpisa terjatev, je davčni organ na podlagi 155. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti s sklepom pravilno (delno) ustavil davčno izvršbo in razveljavil že izvršena dejanja. Glede na to, da je predmet pritožbenega postopka le presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi postopka davčne izvršbe, po presoji tožene stranke ne morejo biti upoštevane pritožbene navedbe, ki se smiselno nanašajo na izpodbijanje izvršilnih naslovov.
3.Tožnica v tožbi nasprotuje odločitvi davčnega organa. V bistvenem trdi, da ni ničesar dolžna in da je zato davčni organ nima pravice terjati. Dodaja, da je očitno, da si je davčni organ sam izmislil davčni dolg, tožena stranka pa je tem navedbam nekritično sledila in tudi sama v postopku s pritožbo ni presojala, ali je to, kar se trdi v izpodbijanem sklepu, res. Tožnica zahteva, da jo davčni organ preneha terjati in da se ji povrne vse, kar je neupravičeno plačala, vključno z obrestmi, bančnimi stroški ter njenimi stroški, ki znašajo 520,00 EUR.
4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve svojih aktov ter ponovno pojasnjuje, da so tožbene navedbe splošne in nekonkretizirane. Nedvomno davčni dolg tožnice izkazujejo podatki knjigovodske evidence, tožnica pa ima možnost tudi spremljati svoje knjigovodsko stanje prek eDavkov ter tudi vpogledati v svoje knjigovodsko stanje. Zato ne drži, da bi bili njeni dolgovi izmišljeni. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
5.Tožba ni utemeljena.
6.Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ocenjuje, da sta izpodbijani sklep in odločba tožene stranka izdana skladno z zakonom in kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje.
7.Ob tem sodišče dodaja, da so tožbene navedbe splošne, po vsebini pa merijo na izpodbijanje šestih izvršilnih naslovov, navedenih v preglednici v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa - sklepov o davčni izvršbi z dne 11. 7. 2016 in 19. 9. 2014, sklepa o stroških z dne 19. 9. 2014 in odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leti 2012 in 2014, izdanih dne 10. 4. 2012 in 6. 10. 2014. Tožnica s tem, ko trdi, da jo organ neupravičeno terja in da plačil ne dolguje, dejansko izpodbija pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov. Sodišče zato tožnici ponovno pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj presoja sklepa o delni ustavitvi izvršbe, zoper katerega, enako kot s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), ni več mogoče uveljavljati ugovorov, ki izpodbijajo izvršilni naslov. Izvršilni naslovi so bili izdani v okviru drugih postopkov in zanje zakon predvideva posebna pravna sredstva. Predmet izvršilnega postopka pa je (le) <em>izvršba</em> z izvršilnim naslovom že ugotovljene in neplačane obveznosti.
8.Glede na povedano je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
9.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama nesporno.
10.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.