Jedro

Ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, zmožna pa je s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju štiri ure dnevno opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, ji ni mogoče priznati pravice do premestitve po določbi 91. člena ZPIZ-1, pač pa na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2011 dalje in se ji od tega dne dalje prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahka fizična dela, brez dvigovanja in premeščanja bremen do 5 kg, le psihično nezahtevna, enostavna in materialno manj odgovorna dela, brez večjih psihičnih pritiskov, hitre menjave dela, stresnih konfliktov ali permanentno manjših psihičnih obremenitev, brez vsiljenega ritma dela, brez dela na normo, le v zaprtih, klimatsko urejenih prostorih, kjer lahko delovne naloge opravi pretežno sede, z možnostjo krajše stoje ali hoje po ravnem, v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno in pravica do delne invalidske pokojnine.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 468,85 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 5. 3. 2012 in št. ... z dne 5. 10. 2011 (I. točka izreka) in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2011 dalje in ji od tedaj dalje priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lahka fizična dela, brez dvigovanja in premeščanja bremen do 5 kg, le psihično nezahtevna, enostavna in materialno manj odgovorna dela, brez večjih psihičnih pritiskov, hitre menjave dela, stresnih konfliktov ali permanentno manjših psihičnih obremenitev, brez vsiljenega ritma dela, brez dela na normo, le v zaprtih, klimatsko urejenih prostorih, kjer lahko delovne naloge opravi pretežno sede, z možnostjo krajše stoje ali hoje po ravnem, v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačilu delne invalidske pokojnine toženec odločil s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka) in da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 485,25 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti (IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Obširno povzema potek postopka v zvezi z izvajanjem dokazov z izvedenci. Meni, da je sodišče nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je nekritično sledilo zgolj izvedencu dr. A.A., pri čemer pa ni dokazno ocenilo nasprotujočih mnenj izvedenca psihiatra in ortopeda, prav tako pa v izpodbijani sodbi ni navedenih nobenih razlogov, zakaj niso upoštevane pripombe toženca. Toženec je tudi mnenja, da izvedenec ni zadostno pojasnil, zakaj je spremenil svojo oceno glede časovne razbremenitve, pri čemer mu je sodišče prav tako nekritično sledilo. Zaradi navedenega sodbe po mnenju toženca ni mogoče preizkusiti. Zaključek pisnega dela izvedenskega mnenja dr. A.A. je v neskladju z ustno podanim izvedenskim mnenjem. Sodni izvedenec tudi pri ustnem podajanju izvedenskega mnenja, kot glavni razlog potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu, navaja psihične motnje, pri čemer pa podrobno ne pojasni, za katero psihično motnjo gre, tudi sicer pa ni specialist s področja duševnega zdravja. Brez podrobne klinične ocene tudi izpolnjeni vprašalniki tožnice o psihičnem stanju ne morejo biti zadostni razlog za ugotavljanje psihične motnje tožnice, saj ne izključujejo morebitne agravacije, zlasti kadar so uporabljeni z namenom ocenjevanja preostale delazmožnosti. Tako pri tožnici še vedno ostaja nepojasnjen razlog, torej, katera naj bi bila tista psihična motnja, ki bi pri njej privedla do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bile potrebne trajne časovne in stvarne razbremenitve pri delu. Sama mešana anksiozno depresivna motnja ne more biti zadosten razlog za ugotavljanje potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu. Ta diagnoza s šifro po Mednarodni klasifikaciji bolezni - 10 revizija F 41.2 je bila ugotovljena že tudi na invalidski komisiji II. stopnje dne 29. 2. 2012. Vendar pa ta psihična motnja tudi glede na opis tožničinega psihičnega statusa bistveno ne vpliva na funkcioniranje posameznika in je večinoma časovno omejena in dostopna terapiji. Invalidska komisija je poleg te diagnoze, upoštevala še neopredeljene somatoformne motnje F 45.9, inzulinsko neodvisno sladkorno bolezen E 11.9 in arterijsko hipertenzijo, ki sta obe terapevtsko urejeni in ne predstavljata razloga za omejitve pri delu. Upoštevana je bila tudi diagnoza bolečine v vratu M 54.2, ki pa je prav tako terapevtsko dosegljiva, prehodna in zahteva terapevtske ukrepe in morebitno začasno dela nezmožnost. Vse navedene diagnoze so bile ocenjene v luči opisa delovnega mesta blagajnika z dne 28. 4. 2010, po katerem obremenitve ne presegajo tožničinih psihofizičnih zmožnosti in je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnica za to delo zmožna in da pri njej ni invalidnosti. Toženec dodatno navaja, da v kolikor bi bila razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti vendarle potrebna, bi sodišče moralo priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je namreč tožnici nepravilno priznalo pravico premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno, na podlagi 91. člena 3. alinea Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), namesto na podlagi 93. člena zakona pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Ker bi sodišče tožbeni zahtevek moralo v celoti zavrniti, je posledično glede načela uspeha v pravdi, nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo pavšalni znesek 20,00 EUR za stroške fotokopiranja. Po tarifni številki 6000 se namreč za stroške fotokopiranja lahko prizna za prvih petdeset zaračunanih strani vsako stran po 0,15 EUR in za vsako nadaljnjo stran nad petdeset zaračunanih strani po 0,10 EUR. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, koliko strani je bilo dejansko fotokopiranih. Prav tako obrazložitve glede stroškov postopka ni mogoče preizkusiti v delu, kjer sodišče prizna znesek 78,35 EUR za 22 % DDV in znesek potnih stroškov tožnice v višini 14,40 EUR. Ni namreč navedeno, za katero javno prevozno sredstvo gre, ni navedena relacija, niti cena javnega prevoza.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe toženca v pritožbi kot neutemeljene in vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca št. ... z dne 5. 3. 2012 in št. ... z dne 5. 10. 2011. S citirano odločbo je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pri delu naj sama določa ritem in tempo dela za doseganje polne delovne učinkovitosti s polnim delovnim časom od 3. 10. 2011 dalje. Hkrati je odločil, da je kontrolni pregled potreben oktobra 2016 in da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil s posebno odločbo. Z dokončno odločbo z dne 5. 3. 2012 pa je toženec pritožbo zavrnil in citirano prvostopno odločbo spremenil tako, da pri tožnici ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica se s tako odločitvijo ni strinjala in je zoper citirano dokončno odločbo vložila tožbo, s katero je uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom.

Zaradi različnih mnenj, ki sta jih v predsodnem postopku podali invalidska komisija I. stopnje dne 3. 10. 2011, na katerem temelji prvostopna odločba, in dne 29. 2. 2012 invalidska komisija II. stopnje, ki je podlaga za dokončno odločbo, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedenci. Poleg mnenja specialista ortopeda in specialista psihiatra, je sodišče prve stopnje pridobilo še mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki ga je še zaslišalo. V ustni podaji mnenja je izvedenec spremenil svojo prvotno mnenje in ocenil, da je poleg razbremenitev pri delu, pri tožnici potrebna še časovna razbremenitev.

Izvedenec je kot bistveni razlog za takšno oceno štel tožničino psihično zdravstveno stanje. Po mnenju izvedenca je bila pri tožnici v času ocenjevanja na invalidskih komisijah najtežja bolezen anksiozna in depresivna motnja, ki je bila glede na opis kliničnega psihologa pri njej podana že 26. 5. 2011. Takšno stanje je izvedenec ugotovil ob osebnem pregledu dne 2. 7. 2013 in 14. 9. 2013 na delovnem mestu na podlagi vprašalnika indeksa delovnih zmožnosti ter upošteval diagnozo, ki jo je postavil v izvedenskem mnenju že psihiater. Izvedenec se je posebej skliceval na izvid psihiatra z dne 10. 6. 2011, v katerem je zapisal, da je pri tožnici simptomatika kronificirana, da so adaptacijski mehanizmi izčrpani in da je terapevtsko nedostopna. Ne more sprejemati novih situacij, ne more se prilagoditi obstoječim večjim zahtevam in kljub terapiji ni izboljšanja.

Zaslišani izvedenec je, poleg navedenih strokovno medicinskih razlogov za takšno mnenje, na pripombe toženca res pojasnil, da je pri prejšnjem mnenju prišlo do lapsusa, ne da bi še dodatno pojasnil in navedel, zakaj je prišlo do spremembe mnenja oziroma po njegovem do lapsusa. Takšnega vprašanja ali drugih vprašanj, na podlagi katerih bi se z izvedencem razčistilo v pritožbi izraženi dvom v objektivnost podanega mnenja, toženec ni postavil, niti ni uveljavljal kršitve po 286.b členu ZPP. Po tej določbi mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov pa pritožba ne navaja.

Toženec tudi ni posebej izpostavil predhodno podanih mnenj specialista ortopeda in specialista psihiatra, za katero v pritožbi vztraja, da bi se sodišče prve stopnje do teh mnenj moralo opredeliti. Pritožba tudi ne pojasni, katerih pripomb toženca sodišče ni upoštevalo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedenec ni pojasnil, za katero psihično motnjo gre pri tožnici. Toženec takšnega vprašanja izvedencu ni postavil, niti ni postavil nobenega od vprašanj, ki jih posebej izpostavlja v pritožbi. To je, da sama mešana anksiozno depresivna motnja ne more biti zadosten razlog za ugotavljanje potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu.

Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo mnenje specialista medicine dela, prometa in športa in ga kot strokovno razumljivega sprejelo ter nanj oprlo svojo odločitev in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 3. 10. 2011 dalje. Pri tožnici je tako v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana III. kategorija invalidnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pravilno pa pritožba opozarja na pomanjkljivost v izreku in s tem posledično nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 91. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo s fizičnimi in časovnimi omejitvami, hkrati pa pravico do delne invalidske pokojnine na podlagi 1. alinee prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1. Invalid III. kategorije po 3. alinei prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do premestitve, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, pa v skladu s 93. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni več zmožna opravljati dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, zmožna pa je s krajšim delovnim časom od polnega v trajanju štiri ure dnevno opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, tožnici ni mogoče priznati pravice do premestitve po določbi 91. člena ZPIZ-1, pač pa na podlagi 93. člena ZPIZ-1 pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji od 3. 10. 2011 dalje priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahka fizična dela, brez dvigovanja in premeščanja bremen do 5 kg, le psihično nezahtevna, enostavna in materialno manj odgovorna dela, brez večjih psihičnih pritiskov, hitre menjave dela, stresnih konfliktov ali permanentno manjših psihičnih obremenitev, brez vsiljenega ritma dela, brez dela na normo, le v zaprtih, klimatsko urejenih prostorih, kjer lahko delovne naloge opravi pretežno sede, z možnostjo krajše stoje ali hoje po ravnem, v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine.

Delno je utemeljena tudi pritožba glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo tožnici pavšalni znesek 20,00 EUR za stroške fotokopiranja. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, koliko strani je bilo dejansko fotokopiranih in zato obrazložitve glede stroškov postopka ni mogoče v tem delu preizkusiti. Sodišče prve stopnje je delno nepravilno izračunalo tudi znesek za 22 % DDV. Ni pa utemeljena pritožba glede potnih stroškov v višini 14,40 EUR. Sodišče je obrazložilo, da gre za potne stroške za javni prevoz, in se znesek lahko preizkusi, za katero prevozno sredstvo gre, znana pa je tudi relacija, za katero je tožnica uveljavljala povrnitev potnih stroškov. Stroški postopka in sicer nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV v višini 81,95 EUR, skupaj s potnimi stroški v višini 14,40 EUR tako znašajo 468,85 EUR, namesto prvotno priznanih 485,25 EUR. Pritožbeno sodišče je temu ustrezno spremenilo izrek o stroških postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na II. in IV. točko izreka, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.