Jedro

Obveznost vrnitve prejetega nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Če je v primeru razveze pogodbe ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Med strankama sta sočasno obstajala tako civilnopravno pogodbeno razmerje kot delovno razmerje. Na podlagi ocene verodostojnosti izpovedbe prič, je sodišče pravilno ocenilo, da se izdani račun nanaša na storitve nepremičninskega posredovanja in ne za razna administrativna dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki v 15. dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.238,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.301,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. podredno razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je na temelju neupravičene obogatitve zahtevala plačilo vtoževanega zneska, ki ga je 20. 12. 2016 plačala toženi stranki na podlagi izdanega računa št. 161130 z dne 5. 12. 2016. Tožena stranka storitev v navedenem računu ni opravila, zaradi kasnejšega prenehanja poslovnega svetovanja pa je odpadla pravna podlaga za to plačilo. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnost tožbe, sicer pa, da se je sporni račun nanašal na provizijo za realizirane posle nepremičninskega posredovanja, kot je bila praksa med strankama.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka pri tožeči zaposlena kot nepremičninski posrednik, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2015, do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja dne 3. 1. 2017, za kar je prejemala minimalno plačo. Hkrati je med strankama obstajal ustni dogovor o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerega je tožena stranka tožeči stranki v tej zvezi izstavljala račune.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker ni opravila storitev, katere je tožeča že plačala, saj je pravna podlaga kasneje odpadla (prišlo je do prekinitve poslovnega sodelovanja med strankama, zaradi česar tožena stranka storitev zanjo ni več izvajala). Po trditvah tožeče stranke je toženi plačala dne 20. 12. 2016, ustna pogodba o poslovnem sodelovanju pa je prenehala 30. 12. 2016. Ker naj bi ustna pogodba prenehala sporazumno, za naprej (ex nunc), v času plačila pa je še veljala, ni podana že prva predpostavka neupravičene pridobitve – odsotnost pravne podlage.

8. Pritožba navaja, da je sodišče spregledalo tretji odstavek 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Navaja, da je vsako opravljeno storitev na podlagi ustnega dogovora o poslovnem sodelovanju treba presojati ločeno in ne drži, da naj bi stranki sporazumno prenehali sodelovati in da odpoved učinkuje za naprej (ex nunc).

9. Višje sodišče sicer meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in da ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje spregledalo oz. napačno tolmačilo tretji odstavek 190. člena OZ. Ta določa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V tej zvezi tudi drugi odstavek 111. člena določa, da če je v primeru razveze pogodbe ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Čeprav je bila trditvena podlaga tožeče stranke zelo skromna je vseeno navedla dovolj dejstev, da je še mogoča njihova subsumpcija pod zakonski dejanski stan navedenih določb. Tožeča stranka je tako smiselno navajala, da je imela s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka izstavila račun, katerega je tožeča stranka plačala, preden da je tožena storitve opravila. Ker je prišlo do razveze pogodbe, je s tem odpadla pravna podlaga za plačani znesek, s čimer je bila tožena stranka obogatena. V primeru pogodb, katerih predmet je enkratna izpolnitev in torej z izpolnitvijo prenehajo, razveza učinkuje ex tunc. V primeru trajnih pogodbenih razmerij pa razveza učinkuje ex nunc. Pritožba sicer v bistvu navaja, da je bil vsakokratni posel med strankama samostojna celota in zato nasprotuje zaključku sodišča, da razveza pogodba učinkuje ex nunc. Razlikovanje med učinkom ex nunc in ex tunc po presoji višjega sodišča v obravnavanem primeru niti ni bistveno, saj je tožeča stranka trdila, da je že plačala storitev, ki jih tožena stranka ni opravila, prišlo pa je do kasnejše razveze pogodbe. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 111. člena OZ in tretjega odstavka 190. člena OZ bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je tožba sklepčna. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju kljub temu ukvarjalo z vprašanjem vsebine pogodbe o sodelovanju in realizacije poslov, zaključki v zvezi s tem pa so tudi po presoji višjega sodišča pravilni, je višje sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se računi, ki jih je izdajala tožena stranka (vključno s spornim računom v tem postopku) nanašali na provizijo za nepremičninsko posredovanje v zvezi z realiziranimi posli. Na računih je sicer res navedeno, da gre za administrativna dela, vendar je sodišče sledilo toženi stranki, da so bili računi pripravljeni po navodilih zakonite zastopnice tožeče stranke in so se nanašali na provizije od nepremičninskih posredovanj. Zneski na računih so namreč znatno presegali minimalno plačo po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi dvomilo v verodostojnost izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke, saj se njena izpovedba ni skladala s preostalimi listinskimi dokazi v spisu, iz njene izpovedbe pa je razbralo, da jo predvsem teži dejstvo, da je tožena stranka nepričakovano odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ustanovila drugo konkurenčno družbo, skupaj s še dvema njenima zaposlenima.

11. V zvezi z vprašanjem realizacije poslov je sodišče prve stopnje tožeči stranki v skladu z 227. členom ZPP naložilo predložitev pogodb in primopredajnih zapisnikov glede prodaje nepremičnin, ki jih je zatrjevala tožena stranka. Tožena stranka je predložila pogodbo le za eno od šestih nepremičnin. Po izvedbi še ostalih dokazov je zaključilo, da so bili posli realizirani, zaradi česar je bila tožena stranka upravičen do plačila.

12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem pogledu celovita in prepričljiva ter jo v celoti sprejema tudi višje sodišče. 13. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na to, da sta v civilnopravnih razmerjih stranki svobodni pri določitvi cene, medtem ko ju na delovnopravnem področju vežejo zakonska določila o minimalni plači. Pritožba namreč vztraja, da je tožena stranka plačila vseh provizij prejela v okviru pogodbe o zaposlitvi, račun pa se nanaša na administrativna dela. Takšno navajanje je tudi po presoji višjega sodišča izjemno neprepričljivo in ga je ovrglo že sodišče prve stopnje.

14. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da ni jasno zakaj je sodišče prve stopnje za bolj prepričljivo štelo izpovedbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je to nazorno in ustrezno obrazložilo v 18., 19. in 25. točki obrazložitve. Dokazno oceno glede izpovedbe priče oz. stranke lahko v skladu z načelom neposrednosti (prvi odstavek 4. člena ZPP) opravi le sodnik oz. sodnica, ki je sama neposredno zaslišala pričo in si tako ustvarila vtis o njeni izpovedbi. Izpodbijana sodba je v tem delu prepričljivo obrazložena, pritožba pa s pavšalnimi navedbami o verodostojnosti izpovedb ni uspela omajati zaključkov.

15. Pritožba prav tako nima prav, da ni bila ustrezna uporaba 227. člena ZPP, saj naj ne bi obstajale listine, predložitev katerih je zahtevalo sodišče. Tožena stranka je trdila, da račun temelji na realizaciji poslov nepremičninskega posredovanja, ker pa ni več zaposlena pri tožeči stranki, s pogodbami ne razpolaga, kar je povsem logično. Uporaba 227. člena ZPP je bila zato na mestu. Pri tem pa višje sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo zaključkov v zvezi s tem avtomatično, ker tožena stranka ni predložila vseh pogodb. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na ustreznem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter upošteva celoto trditev in izvedenih dokazov v postopku.

16. Pritožba prav tako ne more uspeti s pavšalnim izpodbijanjem dejanskega stanja glede okoliščin datumov računa, plačila in sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Višje sodišče sprejema obrazložitev iz prvostopenjske sodbe v 25. točki.

17. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka tožeče stranke, saj je tožena stranka opravila storitve po ustni pogodbi ter zanje prejela plačilo, s čimer je pogodba prenehala na podlagi izpolnitve. Kasnejši sporazumi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ustnega dogovora o poslovnem sodelovanju posledično ne utemeljujejo tožbenega zahtevka tožeče stranke.

18. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je sicer obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, ki pa na končno odločitev ne vpliva, saj je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, odločitev pa je pravilna iz drugih razlogov. Sicer so pritožbeni razlogi neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 500 točk za odgovor na pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 10 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 306,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).