Jedro

Zgolj dejstvo, da kaznovani ni hotel podpisati zapisnika o preizkusu z alkoskopom, katerega so organi za notranje zadeve opravili po predpisanem postopku v 1. odstavku 209. člena ZTVCP, še ne daje podlage za sklep, da se na ta dokaz odločba ne sme opirati.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal kaznovanega za odgovornega za prekršek po 36. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP in mu izrekel denarno kazen 1.700,00 SIT. Na pritožbo predlagatelja postopka Postaje prometne policije je Republiški senat za prekrške z odločbo, navedeno v uvodu, spremenil odločbo organa prve stopnje tako, da mu je izrekel še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil za čas dveh mesecev, sicer pa napadeno odločbo v nespremenjenih delih potrdil. V zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper odločbo organa prve stopnje, zagovornik uveljavlja kršitev določb materialnega zakona o prekrških iz 1. točke 203. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o prekrških in bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke 203. člena v zvezi z 209. točko 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločbo Republiškega senata za prekrške spremeni tako, da zavrne pritožbo Postaje prometne policije, podrejeno pa prvostopno in drugostopno odločbo razveljavi in vrne zadevo organu prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Ocena zagovornika, da se odločba druge stopnje opira na dokaz, na katerega se po določbah zakona o prekrških ne more opirati in je zato organ druge stopnje zagrešil bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 9. točke 1. odstavka 186. člena tega zakona, ni sprejemljiva. Podatke, ugotovljene na podlagi preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki je bil opravljen z alkometrom, ni mogoče uvrstiti med tiste dokaze, na katere se po določbah zakona o prekrških odločba ne bi smela opirati. Gre za dejstva, ki so jih organi za notranje zadeve ugotovili po postopku predpisanem v 1. odstavku 209. člena ZTVCP. Zato se je organ druge stopnje v obravnavanem primeru lahko oprl na rezultat preizkusa z alkoskopom, ki so ga opravili organi za notranje zadeve pri kaznovanemu, ki je pokazal,da je reagent v cevki alkometra pozelenel na polovico. Zgolj dejstvo, da kaznovani ni želel podpisati zapisnika, v katerem je bil naveden ugotovljen rezultat preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, pa še ne daje podlage za sklep, da to ni dokaz, na katerega bi se odločba lahko opirala. S trditvami v zahtevi, da zaključek v odločbi druge stopnje, da je rezultat opravljenega preizkusa z alkoskopom podlaga za močan sum, da je bil kaznovani pod vplivom alkohola, oprt na dejstvo, ki ni dokazano in da bi bilo zaradi tega pravnomočno sodbo razveljaviti, pa zagovornik s sklicevanjem na razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku, uveljavlja pravzaprav razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog pa v okviru zahteve za sodno varstvo glede na določbo 203. člena zakona o prekrških ne more biti upošteven.

Utemeljena pa tudi ni zahteva v delu, ko uveljavlja kršitev 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških. Po citirani zakonski določbi se ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu, če se da iz narave kršitve predpisov varnosti cestnega prometa ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Iz pravkar navedene zakonske določbe izhaja, da je podlaga za izrek tega ukrepa nevarnost voznika , ki se nakazuje iz dveh okoliščin in sicer iz prejšnje kaznovanosti ali pa iz narave storjenega prekrška. Organ prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, štel, da kaznovani ni nevaren voznik, ker še ni bil kaznovan za tovrstne prekrške. Ob tej ugotovitvi pa je organ druge stopnje, kot izhaja iz obrazložitve njegove odločbe, sklepal, da je kaznovani nevaren voznik iz narave storjenega prekrška in okoliščin konkretnega ravnanja kaznovanega, oziroma dejstev ugotovljenih pri preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, iz katerih je razvidno, da je reagent v cevki alkotesta pozelenel nad polovico. Te objektivne okoliščine pa dejajo podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru podan pogoj iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu poleg denarne kazni, izreče še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz teh razlogov ocenilo, da zahteva zagovornika kaznovanega za sodno varstvo ni utemeljena in jo je zato zavrnilo.