Jedro

Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence oseb, prijavljenih pri zavodu za zaposlovanje, mu je toženec utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo. Nadomestilo, ki ga je prejel po ustavitvi izplačevanja, je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2010 v zvezi z prvostopenjsko odločbo z dne 10. 2. 2010 in dokončna odločba iste opravilne številke z dne 12. 7. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 9. 6. 2010. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. V ženinem lokalu ni nikoli delal na črno. Zgodba temelji zgolj na ugotovitvah inšpektorja za delo, ki pa svojih trditev ne more dokazati z zakonito pridobljenimi dokazi. Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka spada v izvršilno vejo oblasti in ne sme izdajati odločb s pravnimi posledicami in v škodo državljanov. Odločbe organov izvršilne veje oblasti so bile izdane brez postopkov predpisanih z Ustavo RS in zakoni, brez zaslišanja in brez javnega sojenja na sodišču. Sodni postopek je bil voden v nasprotju s Konvencijo EU in Ustavo, saj tožnik ni imel možnosti in pravice do zagovornika po lastni izbiri, pooblaščencu, ki si ga je izbral pa tudi ni bilo dovoljeno, da kot javnost spremlja obravnavo. Sodišče je zgolj potrdilo navedbe tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Po mnenju tožnika bi zadeva morala biti najprej obravnavana na sodišču in šele na podlagi sodbe bi bila lahko izdana odločba v upravnem postopku. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da je tožnik prava neuka oseba in da mu to ne sme škoditi pri uveljavljanju njegovih pravic. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je živčni bolnik in da mu zdravstveno stanje ne omogoča redne zaposlitve (je epileptik). Izpodbijana odločba bistveno posega v že pridobljene pravice in ogroža tožnikovo socialno in zdravstveno stanje. V postopku niso bili upoštevani predpisi EU, predvsem protokol k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po katerem predhodno pridobljenih pravic ni mogoče odvzeti. V sporni zadevi je bilo to storjeno, s tem pa je bila tožniku povzročena velika materialna in nematerialna škoda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitev postopka in sicer glede ravnanja sodišča, ki ni dovolilo, da bi tožnika zastopal izbrani pooblaščenec pritožbeno sodišče poudarja, da ZPP v 3. odstavku 87. člena določa, da je pooblaščenec v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ima kot specializirano sodišče v sladu z 2. odstavkom 93. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) status okrožnega sodišča, kar pomeni, da je pooblaščenec lahko le odvetnik oziroma diplomirani pravnik, ki je opravil pravniški državni izpit. Pooblaščenec, ki ga je izbral tožnik ni bil niti odvetnik, niti ni imel opravljenega pravniškega državnega izpita, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da izbranemu pooblaščencu A.A. ne dovoli, da zastopa tožnika v predmetnem socialnem sporu. Glede izključitve javnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za spor v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. V teh sporih pa je skladno s 1. odstavkom 60. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) javnost izključena. V tem primeru torej ni prišlo do kršitev določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 86. členom ZPP in 296. členom ZPP v zvezi z 1. odstavkom 60 člena ZDSS-1) in se torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je združilo postopek pod opr. št. VI Ps 1289/2010 ter VI Ps 1767/2010 za skupno obravnavanje. Sodišče je presojalo dokončno odločbo tožene stranke opr. št. 0604987 z dne 24. 5. 2010 s katero je bila zavrnjena pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 2. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka izrekla, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev z 18. 8. 2009. Sodišče je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 6. 2010. Z omenjeno prvostopenjsko odločbo je tožena stranka izrekla, da je dajatev, nadomestilo za čas čakanja, v obdobju od 19. 8. 2009 do 28. 2. 2010 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 2.965,36 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek vrne toženi stranki v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Po poteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla izterjava na stroške tožnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 1996 priznana pravica do nadomestila za čas čakanja od 10. 5. 1996 dalje. Z izpodbijano dokončno odločbo z dne 24. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 10. 2. 2010 pa je bilo odločeno, da se z 18. 8. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, to pa iz razloga, ker je zavod za zaposlovanje z 19. 8. 2009 prenehal voditi tožnika v evidenci brezposelnih oseb.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 390. člena določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožniku je bila pravica do nadomestila za čas čakanja priznana po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Pri presoji glede izplačevanja navedenega nadomestila je torej potrebno uporabiti določbo omenjenega predpisa, torej 2. odstavek 188. člena, kjer je določeno, da se nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. V sporni zadevi je zavod za zaposlovanje z dopisom obvestil toženo stranko in tudi posredoval odločbo št. ... z dne 2. 2. 2010 iz katere izhaja, da se je tožnik z 19. 8. 2009 prenehal voditi v evidenci oseb prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov. Tožnikova pritožba vložena zoper navedeno odločbo je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 4. 2010 zavrnjena, kar pomeni, da je odločba postala dokončna in tudi pravnomočna, saj je bil tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb s sodbo opr. št. VI Ps 1216/2010 z dne 27. 2. 2012 v zvezi s sodbo Psp 138/2012 z dne 19. 4. 2012 pravnomočno zavrnjen. S tem, ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb torej ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa torej tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Kljub temu, da je tožena stranka izplačevanje nadomestila ustavila že z 18. 8. 2009, pa ni posegla v pravnomočno priznano pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Kot to poudarja Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 4/2012 z dne 4. 9. 2012 institut pravnomočnosti varuje priznano pravico v okviru ugotovljene dejanske in uporabljene pravne podlage v pravnomočni odločbi. Spremenjeni pogoji oziroma nova dejstva so v predmetni zadevi nastala že po izdaji pravnomočne odločbe (tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb), s tem pa je izpolnjen dejanski stan po že citiranem 2. odstavku 188. člena ZPIZ/92, kar pomeni, da tožnik že na podlagi zakona ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Navedena določba je bila vnesena tudi v izrek odločbe z dne 16. 9. 1996, s katero je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je bilo z odločitvijo tožene stranke poseženo v pridobljene pravice.

Z odločbo št. ... 1 z dne 9. 6. 2010, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 7. 2010 pa je tožena stranka odločila o povrnitvi preplačila. Pravno podlago za izdajo omenjene odločbe je tožena stranka imela v določbi 275. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (sedaj Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Tožena stranka je ustrezno obrazložila, da po 19. 8. 2009 ni več obstajala pravna podlaga za izplačevanje nadomestila. Z odločbo št. ... z dne 10. 2. 2010 je bilo namreč odločeno, da se izplačevanje nadomestila ustavi z 18. 8. 2009. V tem primeru je tudi po stališču pritožbenega sodišča odpadla pravna podlaga za izplačevanja nadomestila, kar pomeni, da je bilo nadomestilo tožniku neupravičeno izplačano v obdobju od 19. 8. 2009 do 28. 2. 2010 in je zahtevani znesek tudi dolžan vrniti toženi stranki. OZ namreč v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.