Jedro

Pravna podlaga za vtoževane denarne zahtevke (plača oziroma razlika v plači, regres za letni dopust, del plače iz naslova dobička, božičnica, povračilo stroškov za podiplomski študij) predstavlja pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice dolžna tožnico pozvati nazaj na njeno delovno mesto in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je tožnica upravičena, da z reparacijskim zahtevkom zahteva vse tiste prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati: nadomestilo plače v neto zneskih za čas od decembra 1996 do julija 2007, v zneskih razvidnih iz 1. točke izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov do vključno februarja 2002 in sicer od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do 31. 12. 2001, od 1. 1. 2002 pa zakonske zamudne obresti od tistih mesečnih neto zneskov, za katere obresti še niso dosegle višine glavnice in dokler obresti od posameznega zneska nadomestila plače ne dosežejo višine glavnice, od priznanih zneskov za obdobje od vključno marca 2002 dalje pa tečejo zakonske zamudne obresti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, višji zahtevek je zavrnilo, regres za letni dopust v neto znesku za leto 1999, 2001, 2002, 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 2. točke izreka sodbe, višji zahtevek je zavrnilo, božičnice oziroma poračune plač za leto 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 3. točke izreka sodbe, višji zahtevek je zavrnilo, toženi stranki je naložilo, da je dolžna od vseh neto nadomestil plač, regresov za letni dopust, božičnic oziroma poračunov plač obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke pristojnim organom, v roku 8 dni (4. točka izreka sodbe), povrniti stroške šolanja v znesku 2.126.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2000 dalje dokler obresti ne dosežejo višine glavnice, v roku 8 dni (5. točka izreka sodbe), od priznanih zneskov iz 1., 2., 3., 4. in 5. točke izreka sodbe po stanju na dan 31. 12. 2006 preračunati protivrednost v EUR po tečaju 239,64 SIT za 1,00 EUR in obračunati zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2007 dalje do plačila od pripadajočih zneskov v EUR ter tožnici vse izplačati v EUR (6. točka izreka sodbe).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izplačilo dobička za leto 2000 do 2005 (7. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 16.782,00 EUR v roku 8 dni po vročitvi sodbe dalje, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (8. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v ugodilnem delu pod tč. 1, 2, 3, 4, 5, 6 in 8 izreka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in sicer pod tč.1, 2, 3 in 4 v delu, ki po temelju (podjetniška kolektivna pogodba) in njeni višini presega zneske variantnega izračuna nadomestila plač oziroma razlik plač, regresa in božičnic iz izvedeniškega mnenja, ostalo pa sorazmerno na navedeno podlago. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v izpodbijanem delu tako, da se zneski znižajo na zneske iz variantnega izračuna po PKP in od take višine obračunajo pripadajoči davki in prispevki, pri čemer je sodišče samo dolžno ugotoviti denarno terjatev na dan 31. 12. 2006 in jo preračunati v EUR, sorazmerno zmanjšati obveznost povračila stroškov postopka in zavrniti zahtevek pod tč. 5. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnici pripada nadomestilo plače, ki bi jo prejela, če bi delala, glede na zadnjo veljavno sklenjeno pogodbo, ker tožena stranka ni izkazala, da je bila tožnica prerazporejena na kakšno drugo delovno mesto oziroma razrešena z mesta generalnega direktorja (pravilno svetovalke) za kulturo in umetnost. Zato ji pripada plača v razmerju 1:3,30 glede na povprečno plačo zaposlenih v podjetju. Dejstvo, da je bilo delovno mesto z dnem 1. 1. 1997 ukinjeno, je pravno neupoštevno. Navaja, da je z navedeno odločitvijo sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih in samimi listinami. Zaradi trajanja postopka (10 let) in zaradi odločitve sodišča, bi bila tožnica obogatena, tožena stranka pa kaznovana. Tožbeni zahtevek za čas od oktobra 2006 do 23. 7. 2007 ni bil specificiran, ampak se je po višini skliceval na izvedeniško mnenje, kar ni dovolj, zato je potrebno vse zahtevke za ta čas, zavreči. Sodišče ne more nadomestiti delovnega mesta, ki ga ni bilo več od 1. 1. 1997 dalje in tožnici dosoditi nadomestilo in druge prejemke iz takega delovnega mesta. Če do disciplinskega postopka ne bi prišlo, bi bila tožnica zaradi ukinitve delovnega mesta prerazporejena, kar se je tudi zgodilo po zaključku sodnega postopka. Delovno mesto ob sklepanju sporazuma z dne 3. 5. 1996 ni obstajalo, v sporazumu pa so se določile predvsem pravice glede plače in drugih prejemkov in ugodnosti. To delovno mesto ni vodilno, niti mandatno, kot je bilo predhodno delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, katerega mandat bi se iztekel 2. 11. 1996. Sodišče prve stopnje zmotno in napačno uvršča zadnje tožničino delovno mesto kot vodilno delovno mesto in ji priznava kot, da bi pri njej šlo za nezakonito razrešitev direktorja in s tem nadomestila plač in drugih prejemkov. Zato meni, da enotna sodna praksa, ki se navaja, ne velja za ta primer. Tožnica ni mogla biti prerazporejena, ker je tekel sodni postopek in ne glede na to, da se je ugotovila nezakonitost prenehanja, ji ne gre nadomestilo plač in drugih prejemkov po zadnjem delovnem mestu, ki ga je zasedala, ker je bilo ukinjeno po volji delodajalca že v letu 1997. Tožena stranka meni, da je pravilna in poštena kvečjemu taka odločitev, kot izhaja iz variantnega izračuna izvedeniškega mnenja, zato predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožnici za čas od 21. 12. 1996 do 23. 7. 2007 priznajo nadomestila plač, regresa in božičnic po višini, kot je ugotovljena v variantnem izračunu izvedenke, upoštevajoč le razlike.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ji za čas od 1. 12. 1998 do 31. 8. 1999 ne pripada nadomestilo plače, temveč le razlika med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki in tedaj veljavno minimalno plačo. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložila izhaja, da pri I. d.o.o. ni bila v spornem obdobju zaposlena, ni prejemala plače, niso bili obračunani in plačani prispevki za socialno zavarovanje, pač pa je le brezplačno opravljala delo direktorice. Dejstvo, da je za sporno obdobje imela v delovni knjižici vpisano delovno dobo, ne bi smelo biti merilo za odločitev. Enako velja za regres za letni dopust za leto 1999. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo tudi zakonske zamudne obresti od vseh priznanih terjatev od dneva zapadlosti dalje, vendar je tek obresti pri nekaterih terjatvah omejilo, s čimer se tožnica ne strinja. V obrazložitvi se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-300/04-25. Poudarja, da Ustavno sodišče Republike Slovenije samo navaja, da so posamezni zneski zapadlih obresti potem, ko nastanejo samostojne terjatve in je z njimi mogoče samostojno razpolagati. Citirana odločba ustavnega sodišča ne bi smela posegati v pravico do obresti, ki so zapadle do odločitve ustavnega sodišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije navaja, da čas nastanka obligacijskega razmerja ne bi smel biti razlikovalni znak med posameznimi dolžniki, dejansko pa je odločba povzročila, da se dolžniki obravnavajo različno, prav glede na čas nastanka obligacijskega razmerja. Tožnica navaja tudi druge „zanimive“ odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Meni, da je Ustavno sodišče RS poleg tega, da je preseglo meje svojih pristojnosti tudi vsebinsko napačno opredelilo način uporabe odločbe opr. št. U-I-300/04-25. Po oceni tožnice bi lahko citirana odločba vplivala le na obresti, ki so zapadle v plačilo po izdaji odločbe, saj bi drugačno tolmačenje pomenilo poseg v že pridobljene pravice. Tožnica v pritožbi polemizira o vsebini in odločitvi Ustavnega sodišča RS in poudarja, da se je v zvezi z citirano odločbo več kot očitno razvila napačna praksa. Namen Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bil, da se z odločbo zagotovi enakost pred zakonom, vendar pa je s svojo odločitvijo ter z nadaljnjimi odločbami, omogočilo neenako obravnavo istih življenjskih situacij, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Meni, da uzakonitev načela ne sme in ne more vplivati na obresti, ki so že zapadle v plačilo do uveljavitve OZ. Ne bi jih smeli šteti v skupno vsoto zapadlih in neplačanih obresti, saj omejitev za te obresti do uveljavitve OZ ni veljala in tudi po uveljavitvi OZ ne more veljati. Dejansko je določilo 376. člena OZ za zakonske zamudne obresti veljalo le od 1. 1. 2002 do 16. 3. 2002. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede regresa za letni dopust za leto 2001 in razliko v plači (božičnico) za leto 2002 v zvezi z zastaranjem obresti (na ugovor tožene stranke), ker naj bi tožnica ta del zahtevka postavila šele z vlogo z dne 8. 3. 2006. Temu tožnica nasprotuje, saj je z vlogo le specificirala terjatev, pred tem pa je že podala opisni zahtevek. Iz enakih razlogov nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz naslova božičnice za leto 2000. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka iz naslova dobička. Ne drži, da se dobiček ni izplačeval, če pa so delavci imeli možnost dobiček vložiti v drugo družbo, tudi ti zneski sodijo v okvir popolne odškodnine. Ne strinja se tudi z odločitvijo o odmeri stroškov. Sodišče prve stopnje je predvsem napačno presodilo uspeh v pravdi. Praktično se je ves postopek izvajal zaradi odločitve glede nedenarnega zahtevka, zato ni mogoče denarni in nedenarni zahtevek vrednotiti v razmerju 50:50. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

K pritožbi tožene stranke: Pravna podlaga za vtoževane denarne zahtevke (plača oziroma razlika v plači, regres za letni dopust, del plače iz naslova dobička, božičnic, povračilo stroškov za podiplomski študij) predstavlja pravnomočna sodna odločba, na podlagi katere je bila tožena stranka zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice, dolžna tožnico vrniti nazaj na njeno delovno mesto in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je tožnica upravičena, da z reparacijskim zahtevkom od tožene stranke zahteva vse tiste prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede plače pravilno upoštevalo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati plačo v višini, kot je bila določena v zadnji pogodbi o zaposlitvi. Zavzelo je stališče, da je sklep o razporeditvi z dne 6. 5. 1996 na delovno mesto svetovalec generalnega direktorja za kulturo in umetnost, v povezavi s sporazumom (ki je aneks k sporazumu) z dne 3. 5. 1996 in pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 11. 1992, zavezujoč za obe pogodbeni stranki, zato je tožnici, ne glede, da je bilo to delovno mesto v letu 1997 ukinjeno, pripadala plača po tej pogodbi vse do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki ima podlago v zakonskih predpisih in je v skladu z enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca. Glede na zavezujočo pogodbo o zaposlitvi, tožnici pripada plača po tej pogodbi, vse dokler se ji ne spremeni delovnopravni status. Ker se tožnici status vse do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2007 (po vrnitvi nazaj na delo) ni spremenil, je upravičena do plače dogovorjene s sporazumom z dne 3. 5. 1996 oziroma z aneksom št. 2 z dne 24. 11. 1993. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnici pripadala le plača v višini določeni v podjetniški kolektivni pogodbi, saj za to ni podlage.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnica ni upravičena do plačila regresa za letni dopust v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo plačilo regresa za letni dopust v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je upravičena do regresa za letni dopust v višini njene povprečne enomesečne plače v zadnjih treh mesecih dela pred izplačilom regresa (8. točka pogodbe o zaposlitvi). Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so določila pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa z dne 24. 11. 1993 zavezujoči za toženo stranko, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev o priznanju regresa za letni dopust v višini, določeni v pogodbi oziroma aneksu. Enaka obrazložitev velja za plačilo božičnice in povrnitev stroškov šolanja.

K pritožbi tožnice: Sodišče prve stopnje tožnici ni priznalo nadomestila plače za čas od 1. 12. 1998 do 31. 8. 1999, temveč le razliko med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki in minimalno plačo, priznalo ji tudi ni plačilo regresa za letni dopust za leto 1999. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka namreč ugotovilo, da je imela tožnica za sporno obdobje vpisano delovno dobo v delovno knjižico pri družbi I. d.o.o.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da so bile obveznosti družbe I. d.o.o. do tožnice najprej vknjižene, tekom sodnih postopkov pa stornirane. Tožnica bi za čas dela pri družbi I. d.o.o. lahko izterjala plačilo (če ga ni prejela), zato v tem postopku ne more terjati plače in regresa za letni dopust v celoti, temveč le razliko. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o plačilu zakonskih zamudnih obresti od vseh priznanih terjatev pravilno upoštevalo določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) in ustavno odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006. Po določbi 376. člena OZ obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče se je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 izreklo, da se uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 1. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 in naslednji), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravila, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Sodišče prve stopnje je glede zneskov, ki so zapadli do vključno februarja 2002 ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti do 22. 5. 2007 že dosegle glavnico in je zato obrestovanje ustavilo, od preostalih zneskov pa zakonske zamudne obresti tečejo dalje do plačila. Pritožbene navedbe glede neustavnosti ustavne odločbe, ki je omejila tek zakonskih zamudnih obresti tudi za terjatve, zapadle pred uveljavitvijo OZ, so neupoštevne. Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavnosti 1060. člena OZ izhajalo iz položaja dolžnikov, ki se je pred delno razveljavitvijo citiranega člena OZ nedopustno razlikoval glede na okoliščino nastanka njihove terjatve. Na takšno presojo je sodišče vezano in ne more presojati morebitnega njenega neskladja z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 in naslednji). Le Ustavno sodišče RS je glede na določbo 1. odstavka 161. člena Ustave Republike Slovenije organ, ki je pristojen za takšno presojo.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od priznanega zneska regresa za letni dopust za leto 2001 ter od priznanega zneska božičnice za leto 2002 od 8. 3. 2003. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugovor zastaranja tožene stranke. Tožnica je namreč šele z pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2006 specificirala zahtevke, nastale po 19. 1. 2000 dalje. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo 346. člen OZ, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatev, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo pripadajočega dobička. Po V. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 1992 tožnici pripada v skladu s pravilnikom del dobička, ki ga podjetje izkaže z zaključnim računom in se za to del poveča njen vložek oz. trajni kapital v podjetju oziroma lahko delavec ob soglasju upravnega odbora vloži ta del dobička v drugo podjetje, ki je kapitalsko ali kako drugače povezano s toženo stranko. Glede na navedeno določbo v pogodbi o zaposlitvi, tožnica ni imela pravice do izplačila dela dobička v denarju, temveč bi ga lahko vložila v drugo kapitalsko povezano podjetje oziroma povečala svoj delež v podjetju. Ker ni pravne podlage za izplačilo dela dobička v denarju, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka pravilno odmerjeni, v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji), ZPP in Odvetniško tarifo. Tožnica je glede prenehanja delovnega razmerja uspela v celoti, z denarnim zahtevkom pa je bil uspeh 72 %, zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka, upoštevajoč, da celotni uspeh tožnice znaša 86 %.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).