Jedro

S tem, da se vabilo stranki na zaslišanje vroči le njenemu pooblaščencu, je dolžnost obveščanja vzpostavljena v notranjem razmerju med stranko in pooblaščencem, sodišče pa je razbremenjeno dvojnega obveščanja za isto procesno dejanje.

Dolžnost stranke je tudi, da v času trajanja, sploh pa ob morebitni odpovedi pooblastila poskrbi za takšno komunikacijo s svojim pooblaščencem, da bo pravočasno seznanjena s celotnim stanjem tekočega postopka, saj sicer sama nosi negativne posledice svoje pasivnosti.

Narok za glavno obravnavo je treba določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Tega roka pa ni treba spoštovati, če se stranko vabi zaradi zaslišanja. Stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, se namreč ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje pravno pomembnih procesnih izjav volje, ampak le izjave vednosti o spornih dejstvih.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 720,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56792/2010 z dne 28. 4. 2010 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 16.583,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2010 dalje in ji v istem roku povrniti 1.888,48 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podredno pa je predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži, da tožeči povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke svoje odločitve ni obrazložilo, saj je v zvezi s tem pojasnilo, da je toženi stranki vabilo na zaslišanje poskušalo vročiti na naslovu njenega bivališča, ker pa ni bilo uspešno, jo je vabilo preko njenega pooblaščenca, ki je sodišče pisno obvestil o prenehanju pooblastila ter potrdil, da je bila tožena stranka z narokom za glavno obravnavo seznanjena.

6. Zakon o pravdnem postopku - ZPP je pred novelo ZPP-D, ki je začela veljati 1. 10. 2008, določal, da je treba vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vročiti stranki osebno, in sicer ne glede na to, ali ima stranka pooblaščenca ali ne. Po noveli, ki je stopila v veljavo že pred začetkom predmetnega postopka, pa se skladno z drugim odstavkom 261. člena ZPP v primeru, da ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu. S tem, da se vabilo stranki na zaslišanje vroči le njenemu pooblaščencu, je dolžnost obveščanja vzpostavljena v notranjem razmerju med stranko in pooblaščencem, sodišče pa je razbremenjeno dvojnega obveščanja za isto procesno dejanje.(1)

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 5. 2012 izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da bo na (naslednjem) naroku 14. 6. 2012 zaslišalo (tudi) toženo stranko, kar je takratni pooblaščenec tožene stranke vzel na znanje in se odpovedal posebnemu pisnemu vabilu, kar skladno z drugim odstavkom 261. člena ZPP pomeni, da je bilo vabilo toženi stranki na zaslišanje 14. 6. 2012 vročeno osebno, zato sodišču prve stopnje tožene stranke na zaslišanje ne bi bilo potrebno vabiti še s posebnim pisnim vabilom. Ker je kljub temu poskušalo opraviti poskus osebne vročitve, ki pa zaradi odsotnosti ustreznega hišnega predalčnika na bivališču tožene stranke ni bil uspešen, je še posebej pozvalo pooblaščenca tožene stranke, da jo obvesti o predvidenem zaslišanju. Takrat že nekdanji pooblaščenec tožene stranke je sodišče prve stopnje obvestil, da mu je tožena stranka 13. 5. 2012, tj. po opravljenem naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep o zaslišanju tožene stranke, odpovedala pooblastilo, da pa jo je o naslednjem naroku za glavno obravnavo seznanil (list. št. 87). Tožena stranka to sicer zanika, vendar pa zgolj na ta način domneve o osebni vročitvi vabila stranki na zaslišanje, ki jo določa drugi odstavek 261. člena ZPP, ne more izpodbiti. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je mandatno razmerje med pooblaščencem in pooblastiteljem (tj. toženo stranko) zaupne narave, v posledici česar je utemeljeno pričakovati, da pooblaščenec ima oziroma je v času obstoja pooblastilnega razmerja imel oseben stik s stranko, zato sodišče druge stopnje ne najde razloga, da ne bi sledilo izjavi nekdanjega pooblaščenca tožene stranke, da jo je o naroku, na katerem naj bi bila zaslišana, tudi obvestil. Nenazadnje pa je tudi dolžnost stranke, da v času trajanja, sploh pa ob morebitni odpovedi pooblastila poskrbi za takšno komunikacijo s svojim pooblaščencem, da bo pravočasno seznanjena s celotnim stanjem tekočega postopka, saj sicer sama nosi negativne posledice svoje pasivnosti.(2) Ker je bila tožena stranka pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo dne 14. 6. 2010, ji je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker pa na narok ni pristopila, sodišče prve stopnje s tem, ko je ni zaslišalo, ampak je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi drugih izvedenih dokazov, zatrjevane kršitve pravice do kontradiktornega postopka ni storilo.

8. Glede na domnevo osebne vročitve, ki jo določa drugi odstavek 261. člena ZPP, se za odločitev v obravnavanem primeru nerelevantne pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri vročitvi vabila moralo opraviti postopek osebne vročitve skladno s 142. členom ZPP. V zvezi s sodno prakso, na katero se pritožba sklicuje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo novele ZPP-D in zato za obravnavani primer zaradi noveliranega drugega odstavka 261. člena ZPP ne morejo biti relevantne.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče dati toženi stranki na voljo najmanj 15-dnevni rok za pripravo na glavno obravnavo, saj se ravno pri upoštevanju časa za pripravo na narok za glavno obravnavo pokaže ločitev stranke kot glavnega procesnega subjekta in dokaznega sredstva. Skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Tega roka pa ni treba spoštovati, če se stranko vabi zaradi zaslišanja. Stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, se namreč ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje pravno pomembnih procesnih izjav volje, ampak le izjave vednosti o spornih dejstvih. Čas za pripravo bi bil lahko upošteven le izjemoma, vendar ne kot čas za pripravo na samo izpovedbo, ampak kot pripravo za pot, kar pa v obravnavanem primeru glede na prebivališče tožene stranke ne pride v poštev.(3)

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil pravni temelj sodelovanja med strankama Pogodba o poslovnem sodelovanju (priloga A2), ki predstavlja relevantno pravno podlago za presojo njunega pravnega razmerja in iz njega izvirajočih pravic in obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa nadalje tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka opravilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, tako listinskih kot izjav zaslišanih prič, in na njihovi podlagi odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen, čemur v celoti sledi tudi sodišče druge stopnje.

11. Pritožba iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena, ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za postopek s pritožbo v višini 580,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 720,96 EUR. Navedeni znesek ji je dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

(1) V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, str. 110. (2) Prim. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, stran 191. (3) Prim. Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 524.