Jedro

Osebe, ki imajo neposredni pravni interes na tem, da se zakonska zveza razveljavi, lahko vložijo tožbo na razveljavitev tudi po prenehanju zakonske zveze, torej tudi po smrti enega zakonca. Določba

41. člena ZZZDR, da pravica do tožbe ne preide na dediče, pomeni le to, da ta pravica ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe, ne pa da upravičenci, če so dediči uumrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi mogli več vložiti tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi zakonska zveza, ki sta jo sklenila zapustnik A.L. in toženka. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 193.264,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev, da je obstajala možnost skupnega življenja med toženko in zapustnikom, oprlo izključno na pričevanje toženke, prezrlo pa je odločbo Upravne enote Kranj z dne 11.2.2003 in zapisnik iste upravne enote z dne 10.2.2003, katerih vsebina pa kaže nasprotno sliko kot jo je predstavila toženka z zaslišanjem. Prošnjo za odobritev sklenitve zakonske zveze v Bolnici Golnik je podala le toženka, ne pa tudi zapustnik. Iz zapisnika sledi, da se je toženka še kako zavedala težkega zdravstvenega stanja zapustnika in njegove skorajšnje smrti.

Toženka je na upravni enoti navedla, da je zapustnik hudo bolan, priključen na kisik in da gre za vprašanje dni, po zdravniški napovedi od 14 dni do največ treh mesecev. Iz odločbe upravne enote je razvidno, da je bila zakonska zveza sklenjena 14.2.2003, 23.2.2003 pa je zapustnik že umrl, to je tri dni pred pravnomočnostjo odločbe o dovolitvi zakonske zveze v bolnišnici. Toženka je vedela, da možnosti skupnega življenja med njo in zapustnikom sploh ni. Zapustnik je bil priključen na kisik in je bil tako vezan na bivanje v bolnišnici. V izvedenem dokaznem postopku ni osnove za sklepanje, da si je zapustnik želel uresničiti svojo namero po sklenitvi zakonske zveze s toženko. Sodišče nima dokazov, da je bil zapustnik seznanjen z prognozo bolezni. Iz izvida Bolnišnice Golnik z dne 27.1.2003 je razvidno, da zapustnik toženke ni omenjal. Iz izvedenega dokaznega postopka sodišče ni moglo sklepati, da je zapustnik želel skleniti zakonsko zvezo s toženko, ker je vlogo za sklenitev dala toženka, zapustnik pa ne, niti ni bil v postopku zaslišan, niti mu niso bile listine vročene. Zaslišanje predlaganih prič in vpogled v zdravstveno dokumentacijo pri Zdravstvenem domu Medvode je sodišče zavrnilo kot nepotrebno in je dejansko stanje v tej smeri zmotno, zagotovo pa nepopolno ugotovljeno. Ni znano, iz česa je sodišče sklepalo, da naj bi tožnik očetovim zvezam nasprotoval. Razen tega je vse od sprejema zapustnika v Bolnico Golnik obstajala resna motnja njegove svobodne volje, tako zaradi zdravstvenega stanja kot zaradi substanc, ki jih je prejemal v času zdravljenja. Da se zapustnik ni zavedal realnosti kaže zanikanje dejstva, da je kadil. V dokaz te okoliščine je tožnik predlagal vpogled v zdravniško dokumentacijo zapustnika v Zdravstvenem domu Medvode, pa je sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Po mnenju izvedenca so zdravila, ki jih je zapustnik prejemal, vsaj delno zmanjševala njegove miselne in kognitivne funkcije in s tem posredno tudi sposobnost presoje. V času od

6.2.2003 oziroma od 9.2.2003 je bil odmerek zdravil povišan. Splošna klinična praksa je, da v zadnjem stadiu bolezni poskuša zdravnil bolniku lajšati neugodje in bolečine, včasih tudi za ceno nekoliko spremenjenih psihičnih zmožnosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je toženka zavedala, da zapustnik ugaša in pri njej zagotovo ni obstajala namera skupnega življenja, zapustnik pa v času sklepanja zakonske zveze svobodne volje ni imel in je ni mogel izraziti.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP, Ur.l. RS št. 26/1999-90/2005) v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava najprej preverilo vprašanje aktivne legitimacije tožnika.

Tožnik je tožbo oprl na določbo 36. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZZZDR, Ur.l. RS št. 69/04 UPB 1), ki določa, da pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze, ki so bile sklenjene v nasprotju z določbo 19. in 35. člena zakona, pripada zakoncema in vsem tistim, ki imajo neposredno pravno korist od tega, da se zakonska zveza razveljavi. Taka tožba se sme vložiti tudi po prenehanju zakonske zveze. Dilemo povzroča 41. člen ZZZDR, ki določa, da pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze ne preide na dediče, dediči tožnika pa smejo le nadaljevati že začeti postopek.

Glede vprašanja aktivne legitimacije je sodna praksa v preteklosti kolebala, vendar je bilo že v letu 1980 izoblikovano stališče, da pravkar citirana določba pomeni, da pravica do tožbe ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe iz 36. člena ZZZDR, ne pa, da upravičenci, če so dediči umrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi mogli več vložiti tožbe (primerjaj Slavko Rupel, Družinsko pravo, Pregled sodne prakse in literature, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana 1984, stran 18). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo tožbeni trditvi, da je tožnik aktivno legitimiran, materialno pravo uporabilo pravilno in je zato utemeljeno tožbene trditve tudi vsebinsko presojalo.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za razveljavitev zakonske zveze oprla na določbo 35. člena ZZZDR, da toženka zakonske zveze ni sklenila z namenom skupnega življenja in na določbo 19. člena ZZZDR, v zvezi z 32. členom istega zakona, da je bil zapustnik v času sklenitve zakonske zveze nerazsoden.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi zaključka o obstoju zatrjevanih razveljavitvenih razlogov ne omogočajo. Za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je popolno ugotovilo in izvedene dokaze pravilno ocenilo.

Sklenitev zakonske zveze predpostavlja namen zakoncev, da bosta po poroki živela skupaj. Odločilen je namen ob sklepanju zakonske zveze, v obravnavani zadevi le namen skupnega življenja pri toženki, saj je tožeča stranka le za njo trdila, da takega namena ni imela. Zakon časovne komponente trajanja zakonske zveze ne ureja (na primer z vzpostavitvijo domneve, da ni bilo namena skupnega življenja, če je zakonska zveza zaradi smrti prenehala v kratkem času po njeni sklenitvi) zato je sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokaznih zaključkov utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da sta toženka in zapustnik po sklenitvi zakonske zveze zasnovala določeno obliko skupnega življenja, ki sta jo morala prilagoditi obstoječim razmeram, ki jih je narekovala zapustnikova bolezen. Ker je namen skupnega življenja del subjektivnega doživljanja posameznika, ki ga z doslej znanimi metodami ni mogoče odkriti, je sodišče prve stopnje o njem moralo sklepati iz navzven vidnih pomembnih okoliščin, ki jih je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ocenilo. Navedbe toženke pri upravnem organu, glede verjetnega trajanja zapustnikovega življenja, sklepa sodišča, da je toženka imela namen z zapustnikom osnovati življenjsko skupnost, ne izključuje. Njene navedbe je mogoče razumeti tudi kot poskus pospešitve dela upravnega organa.

Zaključka o namenu skupnega življenja tudi ne izključuje okoliščina, da toženka ni nabavila opreme za oskrbo zapustnika s kisikom na domu in da v času, ko je bil zapustnik v bolnici, ni hodila v njegovo stanovanje. Dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno niti s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se zaslišijo predlagane priče, ki bi potrdile, da se zapustnik ni imel namena poročiti. Z izvedbo tega dokaza sodišče ne bi moglo ugotoviti dejstev, ki so odločilnega pomena, zato z zavrnitvijo dokaznega predloga tudi ni bila storjena bistvena kršitev pravdnega postopka iz

8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zapustnik je soglasje za sklenitev zakonske zveze izrazil na način, ki ga predvideva 16. člen ZZZDR. Okoliščini, da je vlogo za sklenitev zakonske zveze dala le toženka, in da je bila zakonska zveza sklenjena pred pravnomočnostjo odločbe upravnega organa, za presojo namena skupnega življenja nista odločilni.

Pravilna je tudi odločitev, da izvedeni dokazi potrebnega prepričanja sodišča, da je bil zapustnik ob sklepanju zakonske zveze nerazsoden, niso omogočili. Okoliščina, da je ob sprejemu v bolnico zapustnik zanikal dejstvo, da je kadilec, dvoma o njegovi razsodnosti ne načenja. Tožeča stranka je poizvedbe pri Zdravstvenem domu Medvode predlagala v dokaz trditvi, da zapustnik ni bil pri svoji osebni zdravnici v Zdravstvenem domu Medvode že zadnjih pet let, medtem ko je toženka na zaslišanju izpovedala, da je zapustnik redno obiskoval svojega zdravnika. Po podanem dokaznem predlogu je toženka pojasnila, da je pokojni mož obiskoval zdravnika v drugi zdravstveni ustanovi (primerjaj listovno števiko 16) in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da s predlaganim dokazom pravnorelevantnih dejstev ne bo ugotovilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v zdravnško dokumentacijo v Zdravstvenem domu Medvode, ki da je bil predlagan v utemeljitev trditve, da se zapustnik ni zavedal realnosti, ker je zdravnikom izjavil, da ni kadil, čeprav je bil verižni kadilec. Sodišče potrebnost izvedbe dokaza ocenjuje v povezavi z navedbami, ki naj bi se z dokazi potrdila.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Ker v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bila storjena niti katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka iz 2. odstavka

339. člena ZPP je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila zato je odločitev o tem odpadla.