Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja škodnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le v izjemnih primerih. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, samo po sebi ni razlog za odmero višje odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 19.9.1993 pri drsanju telesno poškodovala. Streha drsališča je puščala vodo, kar je na ledu ustvarjalo neravnine, ki so povzročile, da je pri drsanju padla. O temelju je sodišče že pravnomočno odločilo z vmesno sodbo. Pri padcu je tožnica utrpela izpah pogačice levega kolena s poškodbo hrustančne površine pogačice, zaradi česar ji je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 6.000.000 SIT - od tega 2.500.000 SIT za telesne bolečine, 350.000 SIT za strah, 2.750.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Tožnica je vložila revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo biti njenim zahtevkom v celoti ugodeno. Revidentka se ponovno sklicuje na vse tiste okoliščine, ki po njenem opravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnica utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem utemeljevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le v izjemnih primerih. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj sodbi II Ips 351/2003 in II Ips 1025/2007).

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR-a ni utemeljeno, saj v tem sporu (kot je bilo pooblaščenki tožnice že večkrat pojasnjeno) ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica namreč plača namesto odškodninsko odgovorne osebe in tako odškodninska obveznost zavarovalnice ne more biti večja od odškodninske obveznosti odgovorne osebe. Prav tako ni mogoče graditi kršitve 12. člena ZOR in prvega odstavka 17. člena ZOR na okoliščini, da je bila toženi stranki v tem postopku naložena obveznost plačila odškodnine.

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).