Jedro

Rok 30 dni iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je instrukcijski rok. Čeprav je sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. Za obsojenca je ureditev pogojnega odpusta v Republiki Sloveniji celo ugodnejša kot v Republiki Avstriji, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom III Pom-i 56873/2022 - 33 z dne 17. 3. 2023 sklenilo, da se zoper obsojenega A. A. prizna in izvrši v Republiki Sloveniji sodba Deželnega sodišča v Celovcu 15 Hv 19/22p z dne 22. 6. 2022, pravnomočna 28. 6. 2022, v delu prostostne kazni, ki se nanaša na obsojenega A. A., s katero je bil navedeni obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja trgovine z mamili po drugem primeru (uvoz mamil) prvega odstavka 28.a člena SMG v zvezi s 3. točko drugega odstavka 28.a člena SMG in storitve kaznivega dejanja trgovine z mamili po petem primeru (prepustitev) prvega odstavka 28.a člena SMG v zvezi s 3. točko drugega odstavka 28.a člena SMG in s katero mu je bila izrečena kazen 24 mesecev zapora, pri čemer je sodišče prve stopnje priznano kazen prilagodilo tako, da je obsojencu izreklo kazen dve leti zapora, ki se izvrši v Republiki Sloveniji, pri čemer mu je v izrečeno kazen vštelo čas prijetja in pripora ter del prestane kazni zapora v Republiki Avstriji ter odločilo še, da bo obsojenec zapor prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana in da stroški postopka bremenijo proračun.

2. S popravnim sklepom III Pom-i 56873/2022 - 35 z dne 18. 4. 2023 je zgoraj navedeni sklep popravilo tako, da je odpravilo nerazumljivost datumov vštetja prijetja in pripora ter dela že prestane kazni ter se pravilen čas glasi „čas prijetja in pripora od dne 12. 3. 2022, od 15:23 ure in do 22. 6. 2022 do 13:22 ure ter del prestane kazni zapora od dne 22. 6. 2022, od 13:23 ure dalje“, temu ustrezno je popravilo še obrazložitev zgoraj navedenega sklepa na strani 8, ki se nanaša na navedeni čas.

3. Zoper oba sklepa se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitev določb kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka ter predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da priznanja in izvršitve navedene sodbe Deželnega sodišča v Celovcu ne dopusti, podredno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta si pritožbi po vsebini praktično identični in grajata prvi sklep, druga pritožba le ne vsebuje več pritožbene graje o nerazumljivosti izreka v delu, ki se nanaša na vštevanje časa v izrečeno kazen zapora, kar je razumljivo, saj je sodišče prve stopnje to nejasnost odpravilo s popravnim sklepom.

6. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijani sklep z dne 17. 3. 2023 nezakonit, ker ni bil izdan v roku 30 dni, ki ga določa prvi odstavek 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), saj je že 22. 9. 2022 prejelo zaprosilo Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije z dne 31. 8. 2022 in Potrdilo o priznanju in izvršitvi tuje sodne odločbe, dne 27. 12. 2022 pa še dodatno zahtevano dokumentacijo in dopolnitve.

7. Sodišče prve stopnje je res odločalo znatno dlje kot 30 dni od prejema zaprosila in Potrdila ter od prejema dodatnih pojasnil, vendar prekoračenje roka iz prvega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 ne pomeni, da sodišče prve stopnje zato ni imelo več nobene pravne podlage in pristojnosti za odločitev. Navedeni rok je instrukcijski rok in je namenjen temu, da sodišče svojo odločitev sprejme čim prej, vse skladno z načelom hitrega in učinkovitega sodelovanja med državami članicami Evropske unije. Čeprav je torej sodišče prve stopnje odločalo dlje kot bi bilo želeti, je bilo tudi po preteku 30 dni upravičeno in dolžno odločiti o zaprosilu, s tem pa se položaj obsojenca, ki prestaja zaporno kazen v Avstriji in ki s prestajanjem zaporne kazni v Republiki Sloveniji niti ne soglaša, ni poslabšal. 8. Pritožnik zatrjuje, da so razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, nejasni in sami s seboj v nasprotju ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedih v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje namreč navedlo, katere listine je v dokaznem postopku pogledalo. Med njimi tudi „izvirnik in prevod zapisnika z dne 10. 8. 2022“, pri čemer takšna opredelitev listinske dokumentacije ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa, saj točno ne identificira listine in obsojenec ne more vedeti, na podlagi katerih dokazov in listin je prvostopenjsko sodišče sprejelo svojo odločitev. V isti točki obrazložitve navedlo, da je zavoljo izdaje izpodbijanega sklepa pregledalo „delno prevedeno odločbo Zveznega urada Republike Avstrije za zadeve tujcev in azil“ in tudi takšna opredelitev listinske dokumentacije ne omogoča jasne identifikacije dokaza in preizkusa izpodbijanega sklepa, saj kazenski postopek teče v slovenskem jeziku, poleg tega v točki 8 obrazložitve obravnava izjavo obsojenega, da ne soglaša s prenosom zaporne kazni v Republiko Slovenijo, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika z dne 6. 8. 2022, ki v uvodnem delu obrazložitve ni naveden.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v točki 4 obrazložitve sodišče prve stopnje res navedlo datum izvirnika in prevoda zapisnika 10. 8. 2022, v točki 8 pa omenja zapisnik z dne 6. 8. 2022, vendar očitana kršitev ni podana, saj je povsem jasno, da gre za očitno pisno pomoto v datumu, kajti sodišče prve stopnje je navedlo tudi list. št. listine, in sicer 10 do 12 in 28 do 32, tako v točki 4 kot v točki 8. Na list. št. 10 do 12 se namreč nahaja zapisnik v nemškem jeziku, na list. št. 28 do 32 pa prevod zapisnika, ki je bil sestavljen 6. 8. 2022 ob 10:00 uri v Celovcu in bi moral biti obsojencu vsekakor znan, saj je bil prav on tedaj navzoč, kot izhaja iz zapisnika, ter je ob tej priložnosti navedel, da se ne strinja s prevzemom izvršitve kazni ter posredovanjem sodbe in druge dokumentacije, ker v Sloveniji ni tretjinske kazni in in ker so pogoji v zaporu v Avstriji boljši. Prav to stališče, torej nestrinjanje obsojenca s prevzemom izvršitve kazni, je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve nato navedlo ob pravilni ugotovitvi, da obsojenec sicer ni soglašal s prenosom zaporne kazni v našo državo.

10. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja glede delno prevedene odločbe Zveznega urada Republike Avstrije za zadeve tujcev in azil. Pritrditi je sicer pritožniku, da skladno s prvim odstavkom 6. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), upoštevaje še tretji odstavek 2. člena ZSKZDČEU-1, kazenski postopek teče v slovenskem jeziku, vendar je glede navedene listine bistveno, da je iz prevedenega dela te listine (list. št. 61) razvidno, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da je bila obsojencu z odločbo Zveznega urada za tujce in azil 1296692007/220467062 z dne 12. 7. 2022 odrejena prepoved bivanja v Avstriji za sedem let. Pojasnjeno še natančneje, na list. št. 61 se nahaja prevod izreka, ki vsebuje prej navedeno informacijo, na list. št. 62 do 84 je odločba v nemškem jeziku, list. št. 85 ter zadnji odstavek list. št. 84 pa vsebujeta pravni pouk ter opozorilo glede pristojbin v slovenskem jeziku. Upoštevaje načelo medsebojnega priznavanja in izvrševanja (prvi člen ZSKZDČEU-1) ni bistveno, zakaj so se pristojni avstrijski organi odločili za prepoved bivanja z določenim rokom sedem let, temveč da je takšen ukrep obsojencu izrečen, saj je to ena od okoliščin, ki so relevantne v obravnavanem postopku (1.b točka 131. člena ZSKZDČEU-1).

11. Pritožnik zatrjuje kršitev 29. člena Ustave RS, ker obsojencu listine, ki so bile podlaga za odločanje prvostopnega sodišča in za izdajo izpodbijanega sklepa, nikoli niso bile vročene in z njimi ni bil seznanjen.

12. Pravica do obrambe, kot eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS, obsojencu ni bila prekršena. Za odločitev sodišča prve stopnje so bile namreč odločilne listine, ki so jih posredovali slovenskim organom pristojni avstrijski organi, in sicer v zvezi s postopkom, v katerem je sodeloval obsojenec. Tako je iz izreka odločbe Zveznega urada za zadeve tujcev in azil razvidno, da je bila odločba naslovljena prav na obsojenca (navedba naslovnika odločbe: „P. n. Gospod A. A.“), sam pa je bil tudi navzoč v kazenskem postopku, ki se je zaključil s sodbo z dne 22. 6. 2022, kot je razvidno iz skrajšanega odpravka sodbe (list. št. 50), medtem ko so v Potrdilu navedeni le podatki iz tega kazenskega postopka, torej o sodbi z izrečeno kaznijo, ki naj se izvrši v naši državi. Vsi ti podatki obsojencu tedaj niso bili neznani. Poleg tega, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, soglasje obsojenca zaradi izpolnjenosti pogojev iz 1.a in tudi 1.b točke 131. člena ZSKZDČEU-1 niti ni bilo potrebno.

13. Pritožnik izpostavlja, da tretji odstavek 140. člena ZSKZDČEU-1 določa, da kazenska sankcija po svoji naravi in trajanju ne sme biti strožja od kazenske sankcije države izdaje. V konkretnem primeru pa bi se s prenosom izvršitve kazni zaporna kazen bistveno podaljšala ter zato obsojenec upravičeno in utemeljeno pričakuje, glede na tek kazenskega postopka v Republiki Avstriji, da svojo kazen prestane v skladu s pravom Republike Avstrije in pod pogoji, ki jih avstrijska zakonodaja omogoča. Možnosti predčasnega odpusta in pogojnega odpusta po Kazenskem zakoniku (KZ-1) in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) so v Sloveniji mnogo strožje kot v Republiki Avstriji in bi izvrševanje kazenske sankcije _de facto_ pripeljalo do nastopa strožje kazenske sankcije, daljše zaporne kazni kot v Republiki Avstriji, kar pomeni tako kršitev 140. člena ZSKZDČEU-1, kot 5. in 6. člena EKČP. 14. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožniku ne pritrjuje, temveč se strinja s stališčem, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve, da morebitna boljša pravna izhodišča za hitrejši iztek kazni v Republiki Avstriji niso med taksativno zakonsko naštetimi razlogi za nepriznanje tuje sodbe ali za zavrnitev prenosa izvršitve kazni zapora v državi izvršitve, glede na določbe 132. člena ZSKZDČEU-1. Predvsem pa morebiti strožji pogoji za predčasni iztek kazni in morebitne slabše pravne možnosti ne pomenijo podaljšanja kazni, pravnomočno izrečene v državi izdaje ter tako ne gre za kršitev navedenih členov EKČP. 15. Ni spregledati, da 17. člen Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji v prvem odstavku določa, da izvrševanje kazenske sankcije ureja pravo države izvršiteljice in so samo organi države izvršiteljice ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka navedenega člena pristojni za odločanje o postopkih za izvrševanje in sprejemanje vseh s tem povezanih ukrepov, vključno z razlogi za predčasni ali pogojni odpust; drugi odstavek določa, da je pristojni organ države izvršiteljice od skupnega trajanja odvzema prostosti, ki naj bi se prestalo, dolžan odšteti celotno obdobje odvzema prostosti, ki je že bilo prestano v zvezi s kazensko sankcijo, izrečeno s sodbo, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi storilo (točka II izreka, v zvezi s popravnim sklepom). Poleg tega pa pristojni organ države izvršiteljice na prošnjo pristojnega organa države izdajateljice slednjega obvesti o veljavnih določbah, ki urejajo morebitni predčasni ali pogojni odpust, država izdajateljica pa lahko soglaša z uporabo takšnih določb ali umakne potrdilo. Republika Avstrija slednjega ni storila in tudi ne zaprosila za obvestilo o veljavnih določbah. Tudi po 145. členu ZSKZDČEU-1 se kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije. V prvem odstavku 88. člena KZ-1 je tako določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja, po šestem odstavku navedenega člena, pa sme biti izjemoma pogojno odpuščen celo po prestani zgolj tretjini kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. O pogojnem odpustu skladno s prvim odstavkom 105. člena ZIKS-1 odloča komisija za pogojni odpust. V Potrdilu je v rubriki (l) zgolj prepis določbe 46. člena Kazenskega zakonika Republike Avstrije, ki ureja pogojni odpust s prestajanja kazni zapora. Ta v prvem odstavku določa, da če je obsojenec prestal polovico časovne kazni, izrečene s sodbo, vendar prestal najmanj tri mesece kazni, se mu bo ostanek kazni pogojno spregledal ob določitvi poskusne dobe, tedaj ko je ob upoštevanju učinka ukrepov po 50. in 52. členu pričakovati, da pogojni odpust obsojenca ne odvrača v manjši meri od storitve kaznivih dejanj kot pa nadaljevanje prestajanja kazni. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da če je obsojenec prestal polovico, vendar še ne dve tretjini kazni zapora, se ga kljub pogojem iz prvega odstavka tako dolgo ne bo pogojno odpustilo, dokler je glede na težo dejanja izjemoma potrebno nadaljnje prestajanje kazni z namenom učinkovitega nasprotovanja storitvi kaznivih dejanj s strani drugih oseb. Zagovornik pa spregleda, da je v Potrdilu z dne 31. 8. 2022 v rubriki (j) izrecno navedeno, da po avstrijskem pravu ne obstaja pravica do pogojnega odpusta izključno zaradi izteka časa. Izkaže se tedaj, da je za obsojenca ureditev v Republiki Sloveniji celo ugodnejša, ker mu ob določenih pogojih izjemoma omogoča pogojni odpust že po tretjini prestane kazni1. 16. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)2 možnost _de facto_ daljše zaporne kazni v državi izvršiteljici še ne pomeni, da je odvzem prostosti samovoljen, dokler kazen, ki jo je treba prestati, ne presega kazni, izrečene v kazenskem postopku. ESČP sicer ni izključilo možnosti, da bi očitno daljša de facto zaporna kazen lahko povzročila kršitev 5. člena EKČP, pri čemer pa takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso ne zatrjevane ne podane.

17. Glede na vse navedeno pritožbi nista utemeljeni, zato ju je bilo potrebno zavrniti.

1 Tako Višje sodišče v Ljubljani tudi v sklepu I Kp 35252/2022 z dne 24. 11. 2022. 2 Sodbi ESČP v zadevah Veermae proti Finska, št. 38704/03 z dne 15. marca 2005 in Szabo proti Švedska, št. 28578/03 z dne 27. junija 2006 v: Obvestilo Komisije - Priročnik o premestitvi obsojenih oseb in zapornih kazni v Evropski uniji (2019/C403/02), Uradni list Evropske unije, 29. 11. 2019 in Ambrož, M.: Transfer zapornikov znotraj EU - res v imenu socialne reintegracije?, Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 3, str. 196.