Jedro

Pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilca nanašata na skupno delovanje, konkretizacija prispevkov sostorilcev ni nujna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je P. J. in A. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ. P. J. je za prvo kaznivo dejanje na podlagi 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa šest mesecev zapora in izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora; A. K. je za prvo kaznivo dejanje na podlagi 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa šest mesecev zapora in izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obema je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 13. 5. 2002 do 15. 5. 2002. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Obsojenca je povrnitve stroškov kazenskega postopka oprostilo, glede potrebnih izdatkov in nagrad po uradni dolžnosti obsojencema postavljenih zagovornikov pa odločilo, da obremenjujejo proračun. Obtožbo zoper obtožena U. H. in D. S. je na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da se obsojenemu P. J. določena kazen za kaznivo dejanje ropa zviša na dve leti in šest mesecev zapora in ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe izreče enotna kazen dve leti in osem mesecev zapora; obsojenemu A. K. pa se določena kazen za kaznivo dejanje ropa zviša na dve leti zapora in ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe izreče enotna kazen dve leti in dva meseca zapora. Delno je ugodilo tudi pritožbi obsojenega A. K. in njegove sestre T. K. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o vštevanju časa pridržanja spremenilo tako, da se obsojenemu A. K. v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 13. 5. 2002 od 14.20 ure do 16. 5. 2002, obsojenemu P. J. pa po uradni dolžnosti vštelo čas pridržanja od 13. 5. 2002 od 16.00 ure do 16. 5. 2002. V nespremenjenem obsegu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A. K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A. K. oprosti obtožbe; podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje; podrejeno obsojencu A. K. izreče nižjo kazen. Zaradi pričakovanega rojstva drugega otroka na dan 26. 5. 2010 je predlagal tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene, saj v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče pa je kazen odmerilo znotraj okvira, določenega v zakonu.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu A. K. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenega A. K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je bil A. K. obsojen na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj temelji na nasprotujočih si zagovorih ostalih obdolžencev (vsak opisuje obravnavani dogodek sebi v korist) in na izpovedbi oškodovanca. Glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe zatrjuje, da obsojeni A. K. oškodovanca ni udaril, pri tem pa uveljavlja nasprotje med navedbami v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah obdolžencev in oškodovanca in med temi zapisniki. Glede kaznivega dejanja ropa uveljavlja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v sodbi.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ne konkretizira, v čem naj bi bila podana zatrjevana nasprotja po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč po vsebini nasprotuje dokazni oceni, ki jo je glede dejanskega stanja sprejelo sodišče na prvi stopnji, in skuša prepričati s svojo različico oziroma sodišču vzbuditi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Tako je enake navedbe v okviru razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presojalo že pritožbeno sodišče in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, jih ocenilo in napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo dovolj prepričljive razloge. V sodbi je tudi obrazložilo, zakaj šteje, da sta obsojenemu A. K. očitani kaznivi dejanji dokazani. Pri tem je navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obsojenega A. K., ampak izpovedbam oškodovanca (stran 7 sodbe sodišča druge stopnje). Zato ne gre slediti trditvam zahteve, da sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče presojalo verodostojnost protislovnih dokazov po sedmem odstavku 364. člena ZKP.

8. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP vložnik zahteve zatrjuje z navedbami, da očitano kaznivo dejanje ropa ni podano. Navaja, da gre za dve ločeni kaznivi dejanji, in sicer za hudo telesno poškodbo po prvem odstavku 134. člena KZ in tatvino po 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Zatrjuje, da v opisu dejanja ni podan očitek, da so udarci oziroma sila bili uporabljeni za to, da bi si obsojenca prilastila tuje stvari, ampak je bila sila usmerjena le v to, da bi vinjen oškodovanec prenehal s prepirom. Tako obsojeni A. K. od oškodovanca ni zahteval nobenih stvari in ga ni udaril. S temi navedbami zagovornik obsojenega K. ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, temveč ponovno v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Kršitev kazenskega zakona zatrjuje tudi s trditvijo, da v opisu kaznivih dejanj ropa in hude telesne poškodbe ni podanih znakov sostorilstva, saj ti niso dovolj konkretizirani.

10. Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo storitve očitanih kaznivih dejanj v sostorilstvu po pogojih tretjega odstavka 218. člena KZ že v sodbi I Ips 208/2004 z dne 25. 1. 2007 izhajalo iz razlage splošnih določb o sostorilstvu. V objektivnem pogledu to pomeni, da bodisi vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih (ali naravnih) znakov kaznivega dejanja, bodisi na podlagi in v okviru skupne izpolnitve s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. V subjektivnem smislu je skupna volja za izvršitev kaznivega dejanja podlaga za sostorilstvo oziroma se za subjektivno stran sostorilstva zahteva zavest vseh sostorilcev, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, kdo ga neposredno dokonča. Tako je glede na opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da sta obsojenca sodelovala kot sostorilca pri izvršitvi obeh očitanih kaznivih dejanj in se tega zavedala. Glede kaznivega dejanja ropa je navedeno, da sta dejanje storila v dvoje na način, da je obsojeni A. K. oškodovanca potegnil ven iz avtomobila in ga z obsojenim P. J. prisilil, da je šel z njima v gozd, kjer sta zahtevala, naj jima izroči jakno in denar, nato sta ga večkrat udarila v obraz, da je padel na tla, na tleh ležečega obrcala, pri tem sta mu zagrozila, da ga bosta ustrelila, obsojeni A. K. je oškodovancu vzel jakno z denarjem, oba sta mu iz rok snela dva zlata prstana. Glede kaznivega dejanja hude telesne poškodbe pa, da sta oškodovanca brcala v glavo in druge dele telesa in mu prizadejala zlom nosne kosti, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. Na podlagi navedenega opisa dejanja v izreku sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da so očitki zahteve, da sostorilstva v opisu dejanja ni konkretizirano, neutemeljeni. Sicer pa soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilca nanašata na skupno delovanje, konkretizacija prispevkov sostorilcev ni nujna, zato kršitev zakona ni podana. Z navedbami, da obsojenca nista delovala usklajeno in da njuno dejanje ni bilo usmerjeno v isto posledico, saj obsojeni A. K. oškodovancu ni grozil in nad njim ni bil nasilen ter ni vedel, kaj je oškodovancu vzel obsojeni P. J., pa vložnik zopet izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče na prvi stopnji.

11. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, saj je bila kazen odmerjena v skladu z zakonom.

12. Glede na predlog vložnika za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da po pregledu spisa pogojev za tako odločitev ni bilo v času do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

C.

13. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A. K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Obsojenec je brez zaposlitve, brez dohodkov in brez premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.