Jedro

Sprememba pravne podlage in zmanjšanje tožbenega zahtevka po uveljavljenih stališčih sodne prakse pa tudi zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde), ne pomeni spremembe tožbe.

Pouk prava neuki stranki je omejen na procesne pravice, ne zajema pouka o pravicah stranke iz materialnega prava.

Namen materialno procesnega vodstva je, da stranka zgolj zaradi nepravilnega oziroma napačno formuliranega tožbenega predloga ne bi izgubila pravde in prišla ob pravno varstvo, kadar je po uspehu obravnave jasno, da ima prav. V takem primeru je pobuda za spremembo stvarnega tožbenega predloga, ki ostaja v okviru tožbenega zahtevka, pravilna in skladna z 285. členom ZPP.

Pogodbeno razpolaganje s pričakovano dediščino ali z dednim deležem je neveljavno. Neveljavna je tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni in stroškovni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.345,85 EUR v petnajstih dneh in 339,66 EUR pravdnih stroškov (točka I in III izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (glede plačila 2.979,47 EUR), (točka II izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo. Navaja, da izpodbija vse točke izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s povrnitvijo pravdnih in pritožbenih stroškov z obrestmi. Sodišču očita, da toženki kot prava neuki stranki brez pooblaščenca v nasprotju s tožnico ni nudilo potrebnega materialnega procesnega vodstva. Tožnici je sugeriralo, kako naj spremeni tožbo, toženke pa ni poučilo o pomenu spremembe tožbe. Ni imela možnosti izjave o njej (kršitev 277. člena ZPP, petega odstavka 185. člena ZPP, 5. člena ZPP, načela kontradiktornosti, ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter 6. člena EKČP). Med postopkom je prišlo do spremembe tožbe (spremembe istovetnosti tožbenega zahtevka). Tožnica je s tožbo zahtevala preklic darila, po materialno procesnem vodstvu sodišča pa plačilo denarnega zneska zaradi pozneje neuresničene podlage. Tožena stranka je zaradi neustreznega materialno procesnega vodstva, neenakopravne obravnave strank in opisanih procesnih kršitev lahko odgovorila le na tožbo, na spremembo tožbe pa ne. Če bi jo zastopal pooblaščenec, bi jo on poučil o njenih pravicah, podal relevantne materialnopravne ugovore in predloge glede vodenja postopka. Sodišče je z neuravnoteženim materialno procesnim vodstvom ravnalo izrazito pristransko in v korist tožeče stranke. Napačno je uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje pri ugotovitvi, da naj bi bil znesek 2.000.000 SIT toženi stranki nakazan v imenu tožeče stranke in ne v imenu matere, ki je izvedla nakazilo. Odločalo je brez trditvene podlage (kršitev razpravnega načela). Tožnica ni navajala, naj kot njena plačila štejejo morebitna plačila tretjih oseb (matere) in da je bil denar, ki ga je nakazala mama, v resnici nakazan v imenu tožnice. O tem je brez predhodnih trditev le izpovedovala. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo pri presoji, kdo in s kakšnim namenom je toženki nakazal 2.000.000 SIT. Toženka je izpovedala, da je za finančno pomoč pri reševanju stanovanjskega problema prosila starše in ne tožnice. Listine kažejo, da je denar nakazala mati in ne tožnica. Nasprotna dokazna ocena sodišča prve stopnje je neživljenjska, zmotna, brez podlage v dokazih in neobrazložena. Zaradi grobih kršitev in pristranske obravnave toženka ni imela možnosti podati ugovora zastaranja zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve in ugovora aktivne legitimacije. Oba ugovora podaja in obrazloži v pritožbi. Meni, da z njima ni prepozna. Podala bi ju na prvi stopnji, če bi ji sodišče dodelilo rok za izjavo o spremembi tožbe. Če bi res obstajal dogovor o vnaprejšnjem poplačilu dediščine, bi bilo treba kondikcijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zavrniti zaradi zastaranja. Tožnica ga je postavila po izteku petletnega zastaralnega roka na naroku 23. 9. 2022. Dedovanje po očetu je bilo pravnomočno zaključeno 2016. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker je obravnavana sredstva toženki izročila mama in ne tožnica. Dodaja, da bi zatrjevani dogovor o vnaprejšnjem izplačilu dediščine po vsebini predstavljal odpoved neuvedenemu dedovanju po 137. členu ZD,2 ki ni ničen.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo. Zavrača vse navedbe v pritožbi. Prilaga pogodbo o kreditu, ki je bila sklenjena med tožnico kot kreditojemalko in banko, iz katere izhaja, da je tožnica 6. 6. 2003 v svojem imenu in na svoj račun najela kredit. S tem ugovarja pritožbenim navedbam o pomanjkanju aktivne legitimacije v pravdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da sodbo izpodbija v vseh točkah izreka. Obrazloženo izpodbija le obsodilni del in posledično (a brez konkretnejše obrazložitve) stroškovni del izreka, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa, ker je v tem delu uspela ona in ne tožnica. Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeni preizkus v okviru vsebinskih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni in materialnopravnim zaključkom ter razlogom sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na ključne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O spremembi tožbe**

6. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je tožeča stranka spremenila tožbo. V tožbi je kot pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka navedla preklic darilne pogodbe, in sicer zaradi hude nehvaležnosti toženke (češ da je kljub prejetemu darilu - 2.000.000 SIT, ki ji je bil 17. 6. 2003 nakazan na bančni račun kot vnaprejšnje plačilo dediščine - po zaključenem zapuščinskem postopku po očetu zahtevala izplačilo solastninskega deleža na podedovani nepremičnini), ter vračilo darila (zneska 2.000.000 SIT) oziroma revalorizirano vrednost v EUR. Na naroku je ob enakem dejanskem stanju oziroma trditveni podlagi (da je šlo v konkretnem primeru dejansko za vnaprejšnje poplačilo pripadajoče dediščine, kar se kasneje ni uresničilo, ker je toženka po očetu dedovala, solastninski delež ji je bil izplačan, pri čemer ni bilo upoštevano, da ji je bilo na ta račun že prej dano 2.000.000 SIT), na poziv sodišča naj pojasni, ali zahteva preklic darila in vrnitev darila, ali zgolj plačilo denarnega zneska, izrecno izjavila, da zahteva plačilo denarnega zneska na podlagi neupravičene pridobitve, ter postavila (le) tožbeni predlog za plačilo 11.325,32 EUR (prej 2.000.000 SIT) v EUR.

7. Po drugem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka (v obravnavanem primeru: neupravičena pridobitev namesto vrnitve darila), če zmanjša tožbeni zahtevek (v obravnavanem primeru: umik tožbenega zahtevka za preklic darila), ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). V obravnavanem primeru je bilo tako dejansko stanje kot trditvena podlaga, s katero ga je tožnica utemeljevala, ves čas enako.

8. Preklic darila učinkuje na podlagi enostranske izjave darovalca, ki ima oblikovalne učinke, ker povzroči prenehanje darilne pogodbe. Darovalcu zaradi prenehanja pravne podlage (pogodbe) daje pravico zahtevati vrnitev darila, obdarjenca pa zavezuje, da ga vrne.3 Iz preklica izhaja zgolj zaveza obdarjenca, da opravi vse, da bo darovalec pridobil nazaj darovano stvar ali plačilo njene vrednosti (dajatveni zahtevek). Posledica (edini cilj in smisel) preklica je darovalčev kondikcijski zahtevek,4 ki je bil v obravnavanem primeru postavljen že v tožbi. Od vložitve tožbe naprej je bilo obema stranka znano, da tožnica uveljavlja kondikcijski zahtevek (vračilo vtoževanega zneska zaradi neuresničene pravne podlage). Delno se je spremenil oziroma zmanjšal le tožbeni predlog zaradi umika zahtevka za preklic darila. Sprememba pravne podlage in zmanjšanje tožbenega zahtevka po uveljavljenih stališčih sodne prakse pa tudi zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde), ne pomeni spremembe tožbe.5 Pritožbeni očitki o kršitvah 184. in 185. člena ZPP, ker o spremembi tožbe sodišče ni odločalo s sklepom, ter o kršitvah načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in 277. člena ZPP, ker ni pridobilo privolitve toženke za spremembo tožbe in ji ni omogočilo podaje odgovora na spremembo tožbe, so neutemeljene.

**O materialno procesnem vodstvu, pristransko vodenem postopku, neenakopravni obravnavi strank in kršitvi pravice do izjave**

9. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je neuravnoteženo in pristransko - le v korist tožeče stranke - opravilo materialno procesno vodstvo, ji izrecno sugeriralo spremembo tožbe, toženi stranki pa kot prava neuki stranki ni nudilo ustreznega materialnopravnega vodstva za odgovor na spremembo tožbe in podajo materialnopravnih ugovorov zoper tožbeni zahtevek. Absolutnih bistvenih kršitev iz 2. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativnih kršitev 12., 285. in 5. člena ZPP ni, pa tudi ne kršitve ustavne in konvencijske pravice do enakega varstva pravic.

10. Iz zapisnika glavne obravnavi na red. št. 136 izhaja, da sta bili obe stranki kot prava neuki stranki (brez odvetnikov) na pripravljalnem naroku najprej opozorjeni na možnost, da si vzameta odvetnika, in na procesne pravice, ki jih imata v postopku (predlaganje dokazov na prvem naroku glavne obravnave). Nadalje je bilo obema predočeno pravno naziranje sodišča o možnih pravnih podlagah obravnavanja spornega razmerja glede na trditveno podlago in pravno kvalifikacijo spora, ki jo je tožnica opredelila (v laični) tožbi. Obe stranki sta bili opozorjeni na možno drugo pravno podlago, tožnica pa tudi na popravo tožbenega predloga glede uveljavljanja denarnega zneska (valute) ter pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka po v tožbi uveljavljani pravni podlagi (preklic darila). Po tako opravljenem materialno procesnem vodstvu sta obe stranki izjavili, da pravne pomoči ne potrebujeta. Sodišče je nadaljevalo s poravnalnim narokom in narokom glavne obravnave. Na njej je tožeča stranka glede na opravljeno materialno procesno vodstvo dopolnila trditveno in dokazno podlago in tožbeni zahtevek delno popravila. Tožena stranka je dopolnila le dokazno podlago, trditvene pa ne. Kljub izrecnemu pozivu sodišča k izjavi je navedla zgolj, da razen tega, kar je navedla v odgovoru na tožbo, nima ničesar dodati.

11. Ob takih podatkih spisa se izkaže, da so očitki o neenakopravni obravnavi strank, pa tudi o nepravilnem pouku prava neuke toženke, neutemeljeni. Stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, mora sodišče opozoriti, katera procesna dejanja lahko opravi. To je sodišče opravilo. Pouk prava neuki stranki, ki jo ZPP nalaga sodišču v 12. členu, je omejen na procesne pravice. Ne zajema pouka o pravicah stranke iz materialnega prava. Opozarjanje na materialnopravne ugovore, ki jih stranka ni podala (npr. ugovor zastaranja, ki ga izpostavlja pritožnica), je izključeno.

12. Materialno procesno vodstvo se nanaša na notranjo ali vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na zbiranje procesnega gradiva. Upoštevajoč razpravno načelo so zanj primarno odgovorne stranke. Same morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, predlagati dokaze, s katerimi jih dokazujejo ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnikov (7. in 212. člen ZPP). Razpravno načelo je omiljeno z materialno procesnim vodstvom. Po 285. členu ZPP mora predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o posameznih dejstvih. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva lahko poda tudi pobudo, da tožeča stranka spremeni stvarni (tožbeni) predlog, vendar z omejitvijo, da mora slednji ostati v okviru tožbenega zahtevka - cilja pravde.7

13. Meje, kdaj sodnik preseže pooblastila, oziroma kdaj bi njegovo ravnanje vzbudilo dvom o nepristranskosti, so odvisne od okoliščin konkretnega primera. Na področju stvarnih predlogov, ki jih pritožnica očita sodišču, se uporabi merilo, da se zaradi pobude sodišča ne sme spremeniti cilj pravde, gledano z očmi nepravnika. Namen materialno procesnega vodstva je, da stranka zgolj zaradi nepravilnega oziroma napačno formuliranega tožbenega predloga ne bi izgubila pravde in prišla ob pravno varstvo, kadar je po uspehu obravnave jasno, da ima prav. V takem primeru je pobuda za spremembo stvarnega tožbenega predloga, ki ostaja v okviru tožbenega zahtevka, pravilna in skladna z 285. členom ZPP. Materialno procesno vodstvo bi sodišče prekoračilo, če bi stranki dalo pobudo za postavitev povsem drugega zahtevka, ali da že postavljeni zahtevek utemelji z drugimi dejstvi, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. Enako velja za materialno procesno vodstvo v odnosu do tožene stranke. Z materialno procesnim vodstvom, za kakršnega se zavzema pritožba, bi sodišče prekoračilo dopustne meje, ker bi jo vzpodbudilo k uveljavljanju novih materialnopravnih ugovorov (ugovor zastaranja) in k navajanju novih dejstev v zvezi z njim.8

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedena izhodišča pri vodenju materialno procesnega vodstva. Obe stranki sta bili obravnavani enakopravno. Ne gre prezreti, da pritožnica na prvi stopnji ni opozarjala na morebitno pristranskost sodišča. Zahteve za izločitev zaradi odklonitvenih razlogov po 6. točki 70. člena ZPP ni uveljavljala, sklepa o njeni izločitvi ni. Ker odklonitvenih razlogov ni mogoče prvič uveljavljati šele v pritožbi, se pritožbenemu sodišču ni treba dodatno vsebinsko opredeljevati do okoliščin, ki naj bi kazale na pristranskost sodnice. Ob uradnem preiskusu ne ugotavlja niti izključitvenih razlogov po 1. do 5. točki člena ZPP za izločitev sodnice. Kršitve po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

15. Ne drži, da je sodišče izrecno sugeriralo tožeči stranki spremembo tožbe. Poziv, naj se izjavi, ali vztraja pri obeh delih tožbenega zahtevka ali le enem, in opozorilo o pravilni formulaciji dajatvenega tožbenega zahtevka (v evrski protivrednosti) sta bila pravilna. Glede na ves čas znani isti cilj pravde tožene stranke ni smelo vzpodbujati k navajanju novih materialno pravnih ugovorov in novih dejstev, s katerimi bi jih utemeljevala. Toženka je bila izrecno pozvana, naj se o precizirani trditveni in dokazni podlagi tožeče stranke ter popravljenem tožbenem predlogu izjavi, a se ni. Ob dejstvu, da je tožena stranka (enako kot tožeča stranka) po izrecnem opozorilu, naj si kot prava neuka stranka poišče pravno pomoč, slednjo izrecno zavrnila, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti ter na ustavno in konvencijsko pravico do izjave.

16. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatih dokazovanja in o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pritožnici je bilo s pravilnim pravnim poukom neuki stranki in ustreznim materialno procesnim vodstvom dana možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu in ne le o tožbi, kot trdi v pritožbi. Razlogi, da te pravice ni (v celoti) izkoristila, so na njeni strani in ne na strani sodišča. Pravica do izjave postopku je strankina pravica in ne dolžnost. Če je kljub ustreznemu pravnemu pouku prava neuki stranki in materialno procesnem vodstvu, ki je bilo opravljeno v obravnavanem primeru, ne izkoristi, se na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na kršitev ustavnih pravic ne more sklicevati.

**O trditveni podlagi, dokazni oceni, ugotovljenem dejanskem stanju in materialnopravni odločitvi**

17. Zavrniti je treba nadaljnje pritožbene navedbe o prekoračeni trditveni podlagi tožeče stranke (kršitev 7. člena ZPP) in napačni dokazni oceni (8. člen ZPP).

18. Tožbena trditvena podlaga, ki je povzeta v točki 1 sodbe, vsebuje zadostne trditve o tem, čigava sredstva in za kakšen namen so bila z bančnim nakazilom nakazana na račun tožene stranke. Tožnica je svoje trditve dokazala s predloženo listino (potrdilom o bančnem nakazilu v prilogi A7) in s svojim zaslišanjem. Dejstvo, kdo je nakazilo fizično sprovedel, o katerem je tožnica (le) izpovedovala, ni pravno odločilno za presojo o lastništvu nakazanega denarja. Obveznost lahko izpolni, ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ9).

19. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevani denar z namenom vnaprejšnjega poplačila dediščine toženki nakazala tožnica in ne njena mama, kot pritožnica vztraja v pritožbi. Oporo za tako oceno je imelo v pravilnem in pop0lno ocenjenem internem nalogu za gotovinsko vplačilo z dne 17. 6. 2003. V njem je nedvoumno navedeno, da je denar nakazala tožnica, in sicer za namen: „polovica dediščine“. Ni bilo sporno, da je bil denar nakazan na toženkin račun. Ne drži torej, da se je sodišče enostransko oprlo le na izpovedbo tožnice. Tudi izpovedbo toženke je ocenilo. S prepričljivimi razlogi je obrazložilo, zakaj ji ni verjelo, da je za denar prosila starše in ne tožnice, pa tudi zakaj je verjelo tožnici, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o vnaprejšnjem poplačilu dediščine. Pravilno je ocenilo, da je izpovedba tožnice skladna s predloženo listino. Zato je veliko bolj prepričljiva, kot izpovedba toženke. Ovržena je bila z listino. Razen svoje izpovedbe ni ponudila drugih dokazov. Dokazna ocena je izdelana skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: po celoviti oceni izvedenih dokazov. Pritožnica je ne omaje z opozarjanjem na tisti del dokazov, ki so ji v korist. Nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja kršitve 8. člena ZPP niti absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Dejansko stanje o strankah in vsebini sklenjenega dogovora (pogodbe) je pravilno in popolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je tudi pravno pravilna. Pogodbeno razpolaganje s pričakovano dediščino ali z dednim deležem je neveljavno. Neveljavna je tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ (prvi odstavek 104. člena ZD). Če je pogodba nična, mora vsaka stranka vrniti drugi vse, kar je prejela (prvi odstavek 87. člena OZ, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje).

21. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je šlo v obravnavanem primeru za veljavno sklenjeni sporazum o odpovedi neuvedenem dedovanju. Po drugem odstavku 137. člena ZD sta stranki take pogodbe (sporazuma) lahko le prednik in njegov potomec ali zakonec zapustnika. Sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju ne moreta med seboj skleniti dva potomca zapustnika (in brez zapustnika), kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru.

22. Na pritožbeni ugovor zastaranja ni treba odgovarjati, ker je pritožnica z njim prepozna. Ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi (tretji odstavek 337. člena ZPP).

23. Pritoženi razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o glavni stvari in o stroških je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev in ustavnih pravic, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Pritožnica je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadlo, ker jih v odgovoru na pritožbo ni zahtevala.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 3 VS RS II Ips 229/2018 z dne 14. 11. 2019. 4 VS RS II Ips 171/2014 z dne 5. 2. 2015 in II Ips 110/2005 z dne 19. 10. 2006. 5 VS RS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019. 6 List. št. 27 do 28 spisa, 7 VS RS II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016. 8 Primerjaj VS RS, II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018. 9 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.