Jedro

Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora je nastal tak položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena URS, ko mora biti ob priporu, najkasneje pa v štiriindvajsetih urah po njem, obdolžencu vročena pisna obrazložena odločba.

Po določbah ZKP, ki urejajo pripor, ta ne preneha avtomatično z iztekom v zakonu določenih rokov, ampak mora o tem vedno odločiti sodišče s sklepom, s katerim pripor odpravi.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23.5.2001 po preizkusu, opravljenem na podlagi določila 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odločil, da se zoper obtožene J.K., Z.V. in M.K. pripor podaljša iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 31.5.2001 pritožbo zagovornika obt. J.K. ter pritožbi obtoženih Z.V. in M.K. zavrnilo kot neutemeljene.

Zagovornik obt. J.K. je dne 11.6.2001 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja razlog kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe, podrejeno pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 22.5.2001 razveljavilo sklep o podaljšanju pripora z dne 14.5.2001, zaradi česar bi moral biti obt. J.K., za katerega ni bilo več veljavne sodne odločbe, izpuščen. Po stališču zagovornika bi bilo mogoče o morebitni ponovni odreditvi pripora odločati le skladno z določili ZKP, in sicer na predlog upravičenega tožilca. Zato je bilo po njegovem mnenju v konkretnem primeru izigrano določilo 2. odstavka 207. člena ZKP. V zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa navaja, da izpodbijani odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter da ni mogoče sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da je prvostopno sodišče s tem, ko je obrazložilo neogibnost pripora, posledično tudi ocenilo, da se z milejšim ukrepom istega namena ne da doseči. Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbe zagovornika obt. J.K. niso utemeljene ter navaja, da trditev, da je sodišče s sklepom z dne 23.5.2001 kršilo dvomesečni rok, določen v 2. odstavku 207. člena ZKP, ne drži, prav tako pa ne drži trditev, da je bil obtoženec v priporu brez sodne odločbe, saj pritožbeno sodišče pripora ni odpravilo, pač pa je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njenem mnenju tudi ni utemeljena trditev, da v pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker so v njegovi obrazložitvi navedeni razlogi o utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj, o pripornem razlogu in tudi razlogi o tem, da milejši ukrep v konkretnem primeru ni utemeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 22.5.2001 ob ugoditvi pritožbi zagovornika obt. J.K. in po uradni dolžnosti razveljavilo sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.5.2001, s katerim je bil zoper obtožene J.K., Z.V. in M.K. podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.5.2001 prejelo dne 23.5.2001 ob 13,45 uri. Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora je nastal tak položaj, kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v štiriindvajsetih urah po njem, obdolžencu vročena pisna obrazložena odločba. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je še istega dne ponovno odločal ter s sklepom z dne 23.5.2001 pripor zoper obtožene J.K., Z.V. in M.K. podaljšal, sklep o podaljšanju pripora pa je bil obtožencem vročen dne 24.5.2001. Prvostopno sodišče je torej po razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora odločilo v roku štiriindvajsetih ur in v tem roku tudi vročilo obtožencem sklep o podaljšanju pripora.

V 207. členu ZKP, ki ureja podaljševanje pripora po izročitvi obtožnice sodišču, ni posebnih določb za primer razveljavitve sklepa o podaljšanju pripora. Ni dvoma, da sme biti obdolženec po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave v priporu le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora. Zahteve, da je obdolženec lahko pridržan v priporu le na podlagi sklepa o njegovem podaljšanju, pa ni mogoče razlagati tako, da se pripornik v primeru razveljavitve takega sklepa takoj izpusti. Po določbah ZKP, ki urejajo pripor, pripor ne preneha avtomatično z iztekom v zakonu določenih rokov, ampak mora o tem vedno odločiti sodišče s sklepom, s katerim pripor odpravi (4. odstavek 204.a člena, 3. odstavek 205. člena, 5. odstavek 207. člena ZKP). Prav tako sodišče odpravi pripor s posebnim sklepom, kadar ugotovi, da niso več podani razlogi za pripor.

Zato trditev zagovornika obt. J.K., da je podana kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katere naj bi bil pravnomočni sklep o podaljšanju pripora nezakonit, ni utemeljena, saj v obravnavani kazenski zadevi sodišče pripora ni odpravilo, temveč je pritožbeno sodišče sklep o podaljšanju pripora razveljavilo, sodišče prve stopnje pa je v navedenem ustavnem roku ponovno odločilo o podaljšanju pripora ter v tem roku tudi vročilo obtožencem sklep o podaljšanju pripora.

Utemeljena tudi ni zahteva zagovornika obt. J.K. v delu, v katerem skuša prikazati, da v pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj so v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora podrobno navedeni razlogi, zaradi katerih je potrebno, da obtoženci ostanejo v priporu, pri čemer je potrebno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, katerega zagovornik obtoženca sicer graja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obrazložilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi zagotovitve varnosti drugih ljudi, tudi ocenilo, da z milejšim ukrepom tega namena ni mogoče doseči. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obt. J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).