Jedro

Tožeča stranka je z izvajalcem del sklenila dogovor za odpravo škode, ki jo je izvajalec povzročil pri opravljanju svoje dejavnosti. Stroški te sanacije pomenijo škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kritnem razmerju med toženo stranko in izvajalcem del, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se je tožena stranka zavezala, da krije škodo, ki nastane tretjim osebam. Z vidika kritnega razmerja je tožeča stranka tretja oseba, saj iz zavarovalnega kritja ni bila izključena. Posledično je aktivno legitimirana za vložitev direktne tožbe po prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zoper zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj škode sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 32.445,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za znesek 10.081,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.490,20 EUR. V delu, relevantnem za odločanje o reviziji, je zavzelo stališče, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana. Tožeča stranka je utemeljila, da iztožuje plačilo škode na podlagi zavarovanja odgovornosti povzročitelja škode zaradi nastanka gradbene nezgode po 16. členu Splošnih pogojev za gradbeno zavarovanje PG-gra/09-4 (v nadaljevanju PG-gra). Splošni pogoji PG-gra s Splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg/12-1 (v nadaljevanju PG-odg) niso v takšnem odnosu, da bi se uporabljali eni ali drugi, temveč se uporabljajo sočasno. Treba je postaviti ločnico med odgovornostnim in zavarovalnim razmerjem; prvo razmerje obstaja med povzročiteljem škode in oškodovancem ter je urejeno po splošnih pravilih odškodninskega prava, medtem ko zavarovalno razmerje ureja zavarovalna pogodba. Zavarovalnica jamči za povrnitev povzročene škode, vendar samo, če zavarovanec na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti odgovarja za škodo. V konkretnem primeru odgovornost izvajalca temelji na pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, saj nastala škoda izvira iz izvajalčeve dejavnosti. Ker je izvajalec tožeči stranki za plačilo stroškov izstavil obračun, je obstajal dogovor, da bo on odpravil škodo, tožeča stranka pa mu bo za to plačala. Tožeča stranka je imela kot investitor del na podlagi 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obveznost do upravljavca cest, da nastalo škodo na cesti in pločniku sanira, zato je angažirala izvajalca (lahko bi tudi katerega drugega izvajalca), ki ji je za svoje delo upravičeno izstavil obračun. Tožeča stranka je aktivno legitimirana, da škodo, ki ji je nastala (stroške za dodatna gradbena dela - za sanacijo ceste in pločnika) zaradi dogodka, za katerega odgovarja izvajalec, zahteva neposredno od tožene stranke, pri kateri je imel izvajalec sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu in glede odločitve o stroških potrdilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke v višini 746,64 EUR. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da se uporaba Splošnih pogojev PG-odg in PG-gra ne izključuje v smislu, da bi se uporabljali le eni. Po prvih zavarovalnica jamči med drugim za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v polici in ki ima za posledico poškodovanje stvari. V skladu z drugimi pa zavarovanje krije uničenje ali poškodbo zavarovanih stvari med drugim zaradi odgovornosti izvajalca del. Tožeča stranka, ki je sanirala škodo upravljavcu oziroma lastniku ceste in pločnika, je iz naslova zavarovanja odgovornosti izvajalca del upravičena do povračila stroškov sanacije enako, kot če bi škodo saniral lastnik poškodovanih površin in zahteval njeno povrnitev. Ni bistveno, da sta bila sicer tožeča stranka in zavarovanec tožene stranke v pogodbenem razmerju naročnik - izvajalec. Tožeča stranka je upravičeno sama poskrbela za sanacijo škode, stroške te sanacije pa vtožuje od zavarovalnice, pri kateri je imel izvajalec gradbenih del sklenjeno zavarovanje odgovornosti. Ne drži, da je škoda nastala izvajalcu; ta jo je zaračunal tožeči stranki, ker je šlo za dodatna dela, potrebna za sanacijo škode. Škoda s plačilom teh stroškov, ki so nastali s tem, ko je tožeča stranka angažirala izvajalca za odpravo škode, je nastala tožeči stranki. Ne drži, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna in da bi lahko ta isti znesek uveljavljal zoper toženo zavarovalnico le izvajalec.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3.Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 116/2022 z dne 13. 12. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev nižjih sodišč, da v obravnavanem primeru, upoštevajoč vse okoliščine primera, obstoji aktivna legitimacija tožeče stranke (kot investitorja oziroma naročnika del) za izterjavo stroškov za dela, ki jih je izvajal zavarovanec tožene stranke, materialnopravno pravilna.

Povzetek revizijskih navedb

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bila zaradi škodnega dogodka potrebna dodatna gradbena dela, ki jih je izvajalec zaračunal tožeči stranki. Dodatni stroški so tako nastali izvajalcu samemu. Tožeča stranka ni podala nobenih trditev, da bi lahko dodatna gradbena dela odpravil kdo drug. Tožeča stranka kot naročnik izvajalčevih del ni plačala ničesar občini kot upravljavcu ceste in pločnika, kot za utemeljenost zahtevka za povračilo terja prvi odstavek 188. člena OZ, temveč je obračun za izvedena dela tožeči stranki izstavil njen izvajalec, kar pomeni, da v odnosu med tožečo stranko in izvajalcem - zavarovancem tožene stranke ne gre za tretjo osebo. Tožeča stranka bi morala oporekati obračunu stroškov odprave napak izvajalca, saj je on povzročil škodo; ker tega ni storila, je s plačilom stroškov sanacije plačala nekaj, česar ni bila dolžna. V skladu s Splošnimi pogoji PG-odg ne naročnik ne izvajalec nista bila tretji osebi; tretja oseba je le tisti, ki je izven razmerja med naročnikom in izvajalcem. Sodišči sta napačno zaključili obstoj objektivne odgovornosti v okviru razlage 16. člena Splošnih pogojev PG-gra, saj ta pride v poštev le v okviru gradbenega zavarovanja, kjer je zavarovan le premoženjski interes zavarovanca (ne tudi tretjega), ne pa v okviru zavarovanja odgovornosti. Sodišči prve in druge stopnje sta napačno ugotavljali obstoj gradbene nezgode, saj slednja nima zveze z zavarovanjem odgovornosti, zato sta zavzeli tudi zmotno stališče, da je uporabljiva določba 16. člena v zvezi s 23. členom Splošnih pogojev PG-gra.

5.Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6.Revizija ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

7.Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so naslednje:

-Tožeča stranka je imela kot investitor z izvajalcem A. A. s. p. (v nadaljevanju izvajalec) sklenjeno gradbeno pogodbo za izgradnjo "B.".

-Pri izvedbi gradbenih del na omenjenem projektu je 21. 4. 2015 prišlo do poka vodovodne cevi, ki je povzročila poškodbe pločnika in cestišča, ki nista bila v lasti tožeče stranke.

-Vzrok za nezgodo, ki je povzročila poškodbe, izvira iz dejavnosti izvajalca.

-Tožeča stranka je z izvajalcem sklenila dogovor, da bo opravil sanacijo nastale škode iz druge alineje, za kar ji je izdal dva obračuna z dne 3. 9. 2015 in 9. 10. 2015 (v revizijskem postopku je relevanten zgolj slednji).

-Upravičeni stroški sanacije poškodovanih površin so znašali 32.445,51 EUR.

-Izvajalec je imel pri toženi stranki sklenjeno gradbeno zavarovanje po polici št. PR40100604979, v okviru katerega je bilo dodatno zavarovano kritje odgovornosti izvajalca del.

Presoja utemeljenosti revizije

Obseg revizijskega preizkusa

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

9.Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na presojo obstoja aktivne legitimacije tožeče stranke (kot investitorja oziroma naročnika del) za izterjavo stroškov za dela, ki jih je opravil zavarovanec tožene stranke. Vprašanje terja presojo, ali ima tožeča stranka glede na relevantno materialno pravo, ki bo predstavljeno v nadaljevanju, položaj tretjega oškodovanca, ki ji daje lastno pravico do odškodnine po 965. členu OZ.

Materialnopravna izhodišča

10.Zavarovanje pred odgovornostjo (poimenovano tudi zavarovanje odgovornosti)(1) je posebna vrsta premoženjskega zavarovanja, pri katerem zavarovalnica odgovarja za škodo le v primeru, če tretja oseba zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). Pri zavarovanju odgovornosti se srečamo s tristranskim pravnim razmerjem med zavarovalnico, zavarovancem in oškodovancem. Razmerje med zavarovalnico in zavarovancem je kritno razmerje. Gre za pogodbeno razmerje, iz katerega izvira (pogodbena) obveznost zavarovalnice do zavarovanca. Učinkovanje tega kritnega razmerja je pogojeno z uresničitvijo zavarovalnega primera, ki pomeni povzročitev škode oškodovancu s strani zavarovanca. S tem nastane valutno razmerje med oškodovancem in zavarovancem, iz katerega izvira (nepogodbena) obveznost zavarovanca, da kot odgovorna oseba poravna škodo oškodovancu. Kavzalno razmerje je razmerje med zavarovalnico in oškodovancem. Pomeni uresničitev bistva sklenitve zavarovalne pogodbe, tj. da ob zavarovalnem primeru namesto zavarovanca škodo poravna zavarovalnica.(2)

11.Oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Oškodovanec ima od takrat, ko nastane zavarovalni primer, lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in nobena poznejša sprememba v pravicah zavarovanca nasproti zavarovalnici ne vpliva na njegovo pravico do odškodnine (drugi odstavek 965. člena OZ). Zavarovalni primer je tisti dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje, in mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člena OZ).

12.V konkretni zadevi je poleg zakonske ureditve zavarovanja pomembno tudi pogodbeno pravo, ki sta ga tožena stranka in njen zavarovanec določila v zavarovalni pogodbi za gradbeno zavarovanje, ki jo je kot zavarovanec in zavarovalec sklenil izvajalec. V pogodbi je bilo dogovorjeno tudi dodatno kritje odgovornosti izvajalca del. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena po splošnih pogojih in klavzulah, med katerimi so Splošni pogoji PG-gra in PG-odg.

13.Po prvem odstavku 23. člena Splošnih pogojev PG-gra se obseg nevarnosti, ki jih krije odgovornost izvajalca del, določa po veljavnih Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti, če niso v nasprotju s temi (Splošnimi pogoji PG-gra, op. s.) pogoji. Po prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev PG-odg zavarovalnica jamči za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici, in ki ima za posledico (med drugim) uničenje ali poškodbo stvari.

Presoja okoliščin konkretnega primera

14.Škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, obsega stroške sanacije ceste in pločnika, do poškodbe katerih je prišlo ob izvajanju pogodbenih del njenega izvajalca. Revidentka ne naslavlja presoje sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožeča stranka kot naročnik gradbenih del, pri izvajanju katerih je prišlo do poškodb, v razmerju do lastnika poškodovanih površin odgovorna za nastalo škodo in je zato utemeljeno naročila sanacijska dela. Sanacijska dela je izvedel izvajalec del, vendar na podlagi ločenega odplačnega dogovora s tožečo stranko in ne gre za dodatna dela po gradbeni pogodbi, kot trdi revidentka. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano. Ali bi tožeča stranka dogovor o izvedbi sanacijskih del lahko sklenila s kom drugim, ni pravno odločilna okoliščina. Da je tožeča stranka tak dogovor sklenila, samo po sebi ni nedovoljeno, trditev o nepoštenem ravnanju pri sklenitvi dogovora o sanaciji pa revidentka tudi ne podaja. V razmerju do zavarovanca tožene stranke kot izvajalca del po gradbeni pogodbi, ki je bil odgovoren za nastanek poškodb, ki so se s sanacijo odpravile (tudi na to ugotovitev je Vrhovno sodišče vezano), pa je s stroški sanacije tožeči stranki nastala škoda. Določba prvega odstavka 188. člena OZ, ki jo navaja revidentka, zato ne pride v poštev, saj se nanaša na medsebojno razmerje solidarno odgovornih povzročiteljev škode v razmerju do oškodovanca za že izplačano odškodnino tretjemu oškodovancu, kar je v nasprotju s presojo, da je škoda, ki jo v konkretnem primeru vtožuje tožeča stranka in ki jo tvorijo stroški sanacijskih del, nastala njej.

15.Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo v smeri presoje obstoja odgovornosti zavarovanca tožene stranke do tožeče stranke, z drugimi besedami, v smeri presoje nastanka valutnega razmerja. Zato se tudi z revizijskimi očitki v tej smeri ni ukvarjalo.

16.Temelj za presojo obstoja aktivne (stvarne) legitimacije tožeče stranke se nahaja v vsebini kritnega razmerja med zavarovancem in zavarovalnico, ki nastane s sklenitvijo zavarovalne pogodbe. V kritnem razmerju se je tožena stranka z zavarovalno pogodbo, s katero je krila (tudi) zavarovanje odgovornosti svojega zavarovanca, zavezala, da bo krila škodo zaradi morebitnih civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih uveljavljajo tretje osebe. Tožeča stranka, čigar nastanek škode je bil opredeljen v 14. točki, ni bila stranka kritnega razmerja - zavarovalna pogodba je bila sklenjena med toženo stranko kot zavarovalnico in izvajalcem del kot njenim zavarovancem. Z vidika kritnega razmerja ima tožeča stranka položaj tretjega; niti zavarovalna pogodba niti Splošni pogoji PG-odg ne vsebujejo določila, ki tožečo stranko iz kritja izključuje. To pa pomeni, da glede nastale škode obstaja kritno razmerje med toženo stranko in njenim zavarovancem. Ker je, po ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče vezano, nastalo tudi valutno razmerje med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke, je s tem nastopil zavarovalni primer, urejen v prvem odstavku 1. člena Splošnih pogojev PG-odg. Z vložitvijo zahtevka tožeče stranke zoper zavarovalnico pa je na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ nastalo še kavzalno razmerje, na podlagi katerega ima tožeča stranka lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja, kot določa drugi odstavek 965. člena OZ.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

17.Glede na vse navedeno se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi, da je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v okoliščinah obravnavane zadeve podana aktivna (stvarna) legitimacija tožeče stranke.

Odločitev o reviziji

18.Iz doslej razloženega izhaja, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških

19.O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

20.Senat je odločitev sprejel z večino. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Franc Seljak, dr. Damjan Orož ter Tomaž Pavčnik (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Sodnik Franc Seljak je dal pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

Op. št. (1)Polajnar Pavčnik A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 886.

Op. št. (2)Veberič J., Srše D., v. Plavšak N.: e-Komentar OZ, Tax-Fin-Lex, oddelek 32.12.3. Zavarovanje odgovornosti kot pravna in ekonomska zaščita zavarovanca.

************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA FRANCA SELJAKA

Povezava na PDF dokument