Jedro

Trditve, ki jih je tožnica podala po prvem naroku za glavno obravnavo, niso konkretizacija trditev o pravnorelevantnih dejstvih, zato je zanje nastopila prekluzija.

Projekt PGD, ki ga je izdelala tožnica, ni uporaben. Gradnja projektirane stanovanjske stavbe ni dopustna, ker ni v skladu z izdano lokacijsko informacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 434,44 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 159216/2009 z dne 4. 11. 2009 tudi v prvem in tretjem odstavku njegovega izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo 4.344,71 EUR s pripadki zavrne, tožeči stranki pa je naložilo, da toženima strankama povrne njune pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. V predmetnem postopku je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu (razveljavilo je sodbo z dne 26. 10. 2012) zavzelo stališče, da je odločilno vprašanje v tej pravdi, ali projektirana stavba predstavlja „osrednjo stanovanjsko stavbo“, pri čemer je mogoče to dejstvo ugotoviti le z ogledom na kraju samem. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali projektirani objekt predstavlja osrednjo stanovanjsko stavbo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s sabo v nasprotju. Podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupoštevanje mnenja A. A. je sodišče utemeljilo z razlogom, da je skladnost projekta primerjal s prostorskimi akti, ki so začeli veljati šele po oddaji projekta PGD na upravno enoto, pri čemer sodišče spregleda, da mu je tako naložilo sodišče samo s sklepom 26. 4. 2012. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ugotovitve opre tudi na mnenje izvedenca B. B., čeprav slednji, kljub jasnim navodilom višjega sodišča, da je mogoče odločilna dejstva ugotoviti samo z ogledom na kraju samem, ni hotel opraviti ogleda. Razloge o neustreznosti tega izvedenca je tožeča stranka izpostavila v pripravljalni vlogi 8. 6. 2015, v kateri je predlagala izločitev izvedenca in se v izogib ponavljanju na v njej navedene razloge sklicuje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrecno prepovedalo vpogled in upoštevanje mnenje C. C., ki ga je tožeča stranka v spis vložila kot del svoje trditvene podlage, s čimer ji je onemogočilo, da se izvedenca opredelita do njenih navedb. S tem je bila kršena tudi njena pravica do izjave in enake obravnave pred sodiščem, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Iz previdnosti tožeča stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče štelo, da je tožeča stranka z navedbami o uporabni površini in klasifikaciji objekta, podanimi v četrti pripravljalni vlogi, prekludirana, ker jih je podala šele potem, ko je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Njene naknadne navedbe ne predstavljajo trditev o novih dejstvih, ker so znotraj istega dejstvenega substrata in so konkretizacija prvotnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih. Tožeča stranka je že pred prvim narokom zatrjevala, da lahko (poleg že ene stanovanjske stavbe) na nepremičnini 385/1 k. o. X (zakonito) stoji tudi obstoječa stavba s projektirano nadzidavo stanovanjskega dela. Šele višje sodišče je izpostavilo, kaj je v konkretni pravdi odločilno dejstvo, zato tožnici ni mogoče pripisati krivde za prepozno navajanje domnevno novih dejstev. Pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ji ne more biti v škodo. Tožeča stranka je, glede na jasne napotke višjega sodišča, konkretizirala svoje tedanje navedbe in podala svoja pravna naziranja. Sicer pa gre v konkretnem primeru za strokovno zahtevno zadevo (postavljeni so bili kar trije izvedenci) in tudi zato tožeči stranki ni mogoče pripisati krivde za prepozno navajanje domnevno novih dejstev. Sodba tudi zmotno uporabi materialno pravo, ker sporno stavbo klasificira kot stanovanjsko stavbo in na tej podlagi zaključi, da je sporni projekt neuporaben. Na podlagi Uredbe o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije, vrsti objektov in o določitvi objektov državnega pomena (v nadaljevanju Uredba), ki se uporablja na podlagi 7. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), bi bilo treba celotno stavbo, ki jo sestavlja s spornim projektom predvideni stanovanjski del in obstoječi gospodarski del, razvrstiti (glede na delež uporabne površine teh dveh posameznih delov objekta), klasificirati kot nestanovanjsko stavbo. Sporna projektirana gradnja (nadzidava obstoječega gospodarskega objekta) zato ne predstavlja niti stanovanjske stavbe, še manj osrednje stanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati klasifikacijo CC-SI, ki predstavlja sestavni del Uredbe, ne glede na to, ali jo je tožeča stranka v spis vložila ali ne. Izvedenec A. A. je v prvotnem mnenju celotno stavbo klasificiral kot stanovanjsko stavbo, v dopolnilnem mnenju pa je bil mnenja, da bi jo bilo treba klasificirati z dvojno klasifikacijo. Mnenje izvedenke D. D. (edina od treh izvedencev je opravila tudi ogled na kraju samem) pa se od tožničinega mnenja razlikuje le v (pravni) kvalifikaciji ugotovljenega dejanskega stanja (da pri sporni stavbi prevladujejo uporabne površine obstoječega gospodarskega objekta nad uporabnimi površinami projektiranega stanovanjskega objekta), ki sicer ni v njeni pristojnosti. Sodba zmotno ugotovi dejansko stanje (11. točka obrazložitve), ko navaja, da je bil objekt že v projektu klasificiran kot: 1110 Stanovanjska stavba. Sporni projekt PGD se nanaša samo na nadzidavo, ki kot del celotnega objekta predstavlja stanovanjski del, medtem ko sporni projekt ne obravnava obstoječega gospodarskega dela objekta. Možno je, da bi bilo treba v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja na upravni enoti, zahtevo za pridobitev gradbenega dovoljenja dopolniti še s klasifikacijo objekta kot celote, kar pa je odpravljiva pomanjkljivost. Navedena ugotovitev je v nasprotju z vsebino listine, to je projektom PGD in zato predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev, se obrazloženo opredelila do njenih pritožbenih očitkov in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma, zaradi pravilnosti razumevanja njegovih napotkov(1) v sklepu II Cp 640/2013 z dne 16. 10. 2013,(2) pojasnjuje, da je bil nosilni razlog za razveljavitev, da v razlogih sodbe ni bila obrazložena zavrnitev (substancirano) predlaganih dokazov tožencev (8. točka obrazložitve sklepa). Naložilo je odpravo ugotovljene procesne kršitve in predstavilo svoje stališče o tem, katera dejstva šteje za odločilna (13. točka obrazložitve(3)), kar pa ne pomeni, kot hoče prikazati pritožba, da je pritožbeno sodišče izpostavilo novo odločilno dejstvo, še manj pa, da je to dejstvo mogoče ugotoviti le z ogledom na kraju samem, kot si očitno zmotno razlaga pritožba.

6. Izpodbijana sodba (tokrat) ni obremenjena niti z uveljavljenimi niti po uradni dolžnosti upoštevnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Sodba ugotovi in ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Sodba, ki sledi mnenju sodnih izvedencev D. D. in B. B., ugotovi (15. točka obrazložitve), da v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju projekt PGD) za stanovanjsko hišo z garažo na parc. št. 385/1 in 370/3, obe k. o. X (izdelala ga je tožnica in zanj v predmetnem postopku zahteva plačilo), projektirana stavba predstavlja osrednjo stanovanjsko stavbo. Ne drži pritožbeni očitek, da sodba tega ne ugotavlja, zato tudi ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditve (nestrinjanje z razlogi sodbe za neupoštevanje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. A.), s katerimi pritožba utemeljuje bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), se nanašajo kvečjemu na izpodbijanje dokazne ocene oziroma nepravilno uporabo 285. člena ZPP. Sodba tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi pritožbe v tem, da je sodišče prve stopnje „izrecno prepovedalo vpogled in upoštevanje mnenja C. C., ki ga je tožeča stranka v spis vložila kot del svoje trditvene podlage“. O tej kršitvi, ki jo tožnica ponavlja v pritožbi, se je obrazloženo izrekla že sodba (6. točka obrazložitve). Z njenimi razlogi, zakaj zatrjevana procesna kršitev ni bila storjena, pritožbeno sodišče soglaša. Kot pravilno obrazloži že sodba, je tožnica v pripombah na izvedensko mnenje povzela izvedensko mnenje C. C., ki ga je sicer pridobila sama (pripravljalna vloga 3. 10. 2014(4)), ki jih je sodišče poslalo izvedencu B. B., ki je nanje odgovoril. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave ter enakega obravnavanja pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Sicer pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, slednje, glede na to, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo tožničinih navedb podanih v četrti pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2014 (po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo z dne 12. 5. 2011), s katerimi je utemeljevala, zakaj projektirani objekt ne predstavlja stanovanjske stavbe in tudi ne osrednje stanovanjske stavbe, niti ni pomembno. Pritrditi je razlogom sodbe (11. točka obrazložitve), da je tožnica z navedbami o uporabni površini in klasifikaciji projektiranega objekta (prvič podani v četrti pripravljalni vlogi po že opravljenem prvem naroku) prekludirana in sodba, v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP, upravičeno teh navedb ne upošteva. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba gradi na očitku, da bi (v četrti pripravljalni vlogi) navedene trditve (in dokaze) sodišče prve stopnje moralo upoštevati, zato ni podana. Zaradi enakih razlogov tudi ni pomembno ali se klasifikacija, ki jo je v projektni dokumentaciji (A17), kot ugotavlja sodba, zapisala tožnica sama (1110 Enostanovanjska stavba), nanaša le na stanovanjski del projektiranega objekta, kot v pritožbi (prvič) trdi tožnica in na kateri gradi očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V skladu z 286. členom ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze je na poznejših narokih za glavno obravnavo možno navajati in predlagati le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Po navedenem bi bile tožničine trditve (in dokazi) upoštevne le, če bi tožnica izkazala obstoj nekrivdnega razloga. Z razlogi, ki jih ponuja v pritožbi, pa ne izkazuje izpolnitve tega pogoja.

8. Toženi stranki sta, kot pravilno navaja že sodba, že v ugovoru (in prvi pripravljalni vlogi) izpostavljala dejstvo, da je projekt PGD zanju neuporaben, ker gradnja projektirane stavbe ni mogoča, ker na nepremičnini 385/1 k. o. X že stoji osrednja stanovanjska stavba. V relevantnem delu 1. točke ugovora z dne 18. 11. 2009 sta toženca navajala, da je „Po odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra, v območju stavbnih zemljišč v ureditvenem območju V/II Y) predpisan tip gradbene enote suburbana gradbena enota, katera pa ima lahko le eno, osrednjo stanovanjsko stavbo, ki se praviloma izvaja le kot pritlična, zato nameravana gradnja ni dopustna“, v 2. točki pa sta se sklicevala na lokacijsko informacijo z dne 29. 10. 2007 (tožnici je bila izročena ob naročilu izdelave projekta PGD), na podlagi katere gradnja novega stanovanjskega objekta na nepremičnini parc. št. 385/1 k. o. X ni mogoča.(5) Tožnica, ki je na naveden ugovor tožencev odgovorila v pripravljalni vlogi 29. 1. 2010, je v njeni III. točki navedla: „Svetovanje toženi stranki v zvezi z možnimi omejitvami glede gradnje na obeh parcelah sploh ni bil predmet pogodbe. Zatrjevana napaka tako ni v vzročni zvezi s storitvijo, ki jo je opravila tožeča stranka. Zato ni podana napaka v izdelanem projektu PGD – predmetu pogodbe.“ Kasneje (po že izdelanem pisnem izvedenskem mnenju izvedenca A. A.(6)) je tožnica, kot odločilno izpostavljala le (IX. točka pripravljalne vloge 27. 8. 2012), ali je možna gradnja oziroma nadzidava objekta v gabaritih P+1 oziroma P+1+M, kot je predvidela s spornim projektom. Tožnica je očitno zmotno presodila, da vprašanje, ali predstavlja projektiran objekt osrednjo stanovanjsko stavbo, ne predstavlja odločilnega dejstva, zato krivde za prepozno navedene trditve (in dokaze), ne more prevaliti na sodišče prve stopnje z očitkom pomanjkljivega materialno procesnega vodstva. Tožnica je resda že pred prvim narokom in kasneje zatrjevala, da lahko (poleg že ene stanovanjske stavbe) na nepremičnini 385/1 k. o. X (zakonito) stoji tudi obstoječa stavba s projektirano nadzidavo stanovanjskega dela,(7) vendar pa (do navedb podanih v že navedeni četrti pripravljalni vlogi) ni ponudila razlogov, zakaj projektirani objekt ne predstavlja stanovanjske stavbe in zato tudi ne osrednje stanovanjske stavbe. Šele v četrti pripravljalni vlogi je tožnica začela zatrjevati, da je potrebno celotno stavbo (tako projektirani stanovanjski del, kakor tudi del obstoječega gospodarskega poslopja) v skladu s predpisi (enotna klasifikacija objekta CC-SI na podlagi 4. člena Uredbe) klasificirati kot nestanovanjsko stavbo, kar je utemeljevala z navedbami o uporabni površini nestanovanjskega in stanovanjskega dela stavbe. Tožničine naknadne navedbe niso, kot trdi pritožba „znotraj istega dejstvenega substrata, konkretizacija prvotnih trditev o pravnorelevantnih dejstvih.“ Tudi trditev, da je šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu izpostavilo „novo odločilno dejstvo“ ne drži. Pritožbena trditev (sicer neutemeljena), da tožnici ni mogoče pripisati krivde za prepozno navajanje domnevno novih dejstev tudi zato, ker gre „za strokovno zahtevno zadevo, do katere so se opredeljevali kar trije izvedenci“, ne terja posebne obrazložitve. Pritožbeno sodišče ob tem le pripominja, da se je tožnica kot strokovnjakinja (arhitektka) zavezala izdelati (na podlagi že navedene lokacijske informacije) projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo z garažo na parc. št. 385/1 in 370/3 k. o. X. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je na parc. št. 385/1 k. o. X takrat že stala „osrednja stanovanjska stavba“, po lokacijski informaciji pa lahko na GE stoji le ena osrednja stanovanjska stavba, bi tožnica, ob ustrezni skrbnosti, morala vedeti, da predstavlja vprašanje, ali projektirana stavba predstavlja osrednjo stanovanjsko stavbo, odločilno dejstvo, kot sta sicer pravilno izpostavljala toženca.

9. Sodba zavzame stališče, da projekt PGD, ki ga je izdelala tožnica, ni uporaben, ker na njegovi podlagi ne bi bila dopustna gradnja predvidene stanovanjske stavbe. Zavzeto stališče temelji na ugotovitvah, da projektirana stavba dejansko predstavlja osrednjo stanovanjsko stavbo, da na parc. št. 385/1 k. o. X (na kateri naj bi se projektirana stanovanjska stavba zgradila) že stoji ena osrednja stanovanjska stavba in da bi, tudi če bi prišlo do parcelacije, gradnja ne bila dopustna, ker bi bila nova gradbena parcela premajhna oziroma neprimerna za predvideno gradnjo.

10. Pritožba zavzetemu stališču nasprotuje in vztraja, da je izdelan projekt uporaben. Nosilni razlog, na katerem pritožba temelji svoje stališče je, da projektiranega objekta ni mogoče klasificirati kot stanovanjski objekt, temveč kot nestanovanjski objekt, spričo česar projektirana stavba ne predstavlja osrednje stanovanjske stavbe. Pritožba zaključek, da je celotno projektirano stavbo (projektirani stanovanjski del in obstoječe gospodarsko poslopje), v skladu s predpisi treba klasificirati kot nestanovanjski objekt, gradi na trditvah o razmerju med uporabno površino stanovanjskega in gospodarskega dela objekta. Ker je tožnica za navedene trditve (in dokaze), kot je bilo že obrazloženo prekludirana, pravilnosti takega zaključka, ne more uspešno izpodbiti. Posledično je tudi neutemeljen pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava, saj brez trditev, da gre pri celotnem objektu za stanovanjski in gospodarski del ter podatkov o uporabni površini posameznega dela (navedene podatke je tožnica ponudila šele potem, ko je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje), sodišče prve stopnje samo, klasifikacije na podlagi Uredbe, ne bi moglo opraviti. Neupoštevno je zato tudi pritožbeno opozarjanje na mnenje izvedenca A. A. (da bi bilo treba sporno stavbo klasificirati z dvojno klasifikacijo, in sicer kot gospodarski del v pritličju in enostanovanjska stavba v nadstropju ali pa kot klasifikacija enostanovanjske stavbe), kot tudi na to, da se izvedensko mnenje izvedenke D. D. razlikuje od njenega le v (pravni) kvalifikaciji ugotovljenega dejanskega stanja (da pri sporni stavbi prevladujejo uporabne površine obstoječega gospodarskega objekta nad uporabnimi površinami projektiranega stanovanjskega objekta). Brez pomena je tudi, zakaj sodba ne upošteva izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A. A. in zakaj upošteva mnenje izvedenca B. B. (po stališču pritožbe ga ne bi smela upoštevati). Upoštevaje pravočasno ponujeno trditveno in dokazno podlago strank ima sodba zadostno podlago za zaključek, da projektiran objekt predstavlja osrednjo stanovanjsko stavbo. Drugim ugotovitvam sodbe pa pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje.

11. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), povrniti pa mora tožencema stroške za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (ZOdvT) na podlagi priglašenega stroškovnika in znašajo 434,44 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tarifni št. 3210 ZOdvT 283,00 EUR, za zastopanje več oseb po tarifni št. 1200 ZOdvT 53,10 EUR, za materialne stroške po tarifni št. 6002 20,00 EUR, povišano za 22% DDV).

14. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Pritožba se namreč sklicuje na njegove napotke v razveljavitvenem sklepu II Cp 640/2013 z dne 16. 10. 2013. Op. št. (2): Z navedenim sklepom je pritožbeno sodišče v predmetnem postopku razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 26. 10. 2012 zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka.

Op. št. (3): V njej je zavzelo stališče, da za zaključek sodbe, da je predvidena gradnja v skladu z izdano lokacijsko informacijo možna, ne zadošča ugotovitev, da je na gradbeni enoti (parc. št. 385/1 k. o. X) možna gradnja stanovanjske stavbe, ki ne bi imela značaja osrednjega objekta (po mnenju izvedenca A. A., na katerem sodba temelji navedeni zaključek, na nepremičnini ne moreta stati dve osrednji stavbi, lahko se gradi ena stanovanjska hiša, možno pa je zgraditi tudi druge manjše objekte, ki nimajo narave osrednjega objekta) in je opozorilo, da sodba ne zavzame stališča do (odločilnega) vprašanja, ali projektirana stavba predstavlja „osrednjo stanovanjsko stavbo“.

Op. št. (4): V njej tožnica navaja: „Tožeča stranka v tej vlogi povzema tudi mnenje izvedenca C. C., iz previdnosti, v kolikor sodišče tega mnenja ne bi štelo kot del njene trditvene podlage“.

Op. št. (5): V njej je navedeno: „Suburbana GE ima lahko le eno osrednjo, stanovanjsko stavbo, ki se praviloma izvaja le kot pritlična.“ Op. št. (6): Slednjemu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 4. 2012 med drugim naložilo, da odgovori na vprašanje, „ali je celoten projekt izdelan v skladu z lokacijsko informacijo z dne 29. 7. 2007“.

Op. št. (7): V pripravljalni vlogi (VII. točka) je glede projektirane gradnje navajala, da gre za obstoječe delno vkopano pritličje in novo mansardo.