Jedro

Zapisa v dogovoru, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več, ni mogoče tolmačiti kot odpust dolga.

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku v spornem obdobju v gotovini izplačala regres za letni dopust. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Pravica do regresa za letni dopust je zakonsko zagotovljena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah III in IV izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Toženci so dolžni za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 448,14 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju št. ..., sklic na št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

Tožnik je dolžan tožencem povrniti stroške postopka v znesku 85,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženci so dolžni tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 16,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da so dolžni tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta 2009 do 2013: - plačati 617,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila; - obračunati 65,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila, - plačati 617,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila; - obračunati 65,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila, - plačati 628,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila; - obračunati 51,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, - plačati 640,97 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila; - obračunati 36,94 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, - obračunati 133,33 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka).

Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (točka II izreka). Tožencem je naložilo, da tožniku povrnejo stroške postopka v višini 726,87 EUR na račun sodišča prve stopnje (točka III izreka). Tožniku je naložilo, da tožencem povrne stroške postopka v višini 133,38 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka IV izreka).

Tožnik se pritožuje zoper točko III izreka (odločitev o stroških postopka), pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je tožencem naložilo, da tožniku priznane stroške v celoti plačajo v korist Delovnega sodišča v Celju, ki je tožniku dodelilo brezplačno pravno pomoč. Stroški sodnih taks v višini 160,00 EUR se niso črpali iz sredstev brezplačne pravne pomoči, ampak je sodno takso v celoti plačal tožnik sam. Navedeno pomeni, da je plačilo teh stroškov v višini 124,80 EUR (78 % od zneska 160,00 EUR) tožencem potrebno naložiti v korist tožnika, preostanek pa v korist Delovnega sodišča v Celju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče točko III izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov tožnika v znesku 602,07 EUR v korist Delovnega sodišča v Celju, preostanek v znesku 124,80 EUR pa neposredno v korist tožnika.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se toženci pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navajajo, da se tožnik z dogovorom z dne 16. 3. 2011 res ni odpovedal pravici do regresa, da pa sta stranki v njem ugotovili, katere terjatve so med njima še odprte. Regresi za letni dopust so bili že plačani, zato jih stranki nista zapisali med odprte terjatve. Tožnik je predložil informativni izračun DURS oziroma izpise o odmeri dohodnine za leta 2008 do 2012, iz katerih izhaja, da je tožnik za navedena leta prejel regres za letni dopust. Če zapis v dogovoru ne bi izražal prave volje strank, bi tožnik zahteval njegovo razveljavitev, česar pa ni storil, čeprav je to procesna predpostavka za vtoževani znesek. Celo v primeru, če regresi ne bi bili izplačani (pa so bili) bi moralo sodišče prve stopnje smiselno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o odpustu dolga. Tožnik je v dogovoru z dne 16. 3. 2013 izjavil, da so mu bile z izplačilom odpravnine in povračila namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da nima več nobenih zahtevkov do tožene stranke. Stranki nista konkretno opredelili, za katere terjatve iz delovnega razmerja dolg odpuščata, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da sta dolg odpustili nasplošno. V primeru splošnega odpusta dolga pa v skladu s 322. členom OZ ugasnejo upnikove terjatve nasproti tožniku, za katere je v času izjave oziroma odpusta vedel, da obstajajo. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo izrecno izjavil, da je ob podpisu dogovora z dne 16. 3. 2013 vedel, da mu delodajalec dolguje regrese za letni dopust in da mu regresi niso bili izplačani ter, da je dogovor prebral preden ga je podpisal. Navedeno pomeni, da je terjatev iz naslova plačila neto regresa za letni dopust prenehala. Takšen dogovor tako ne pomeni odpovedi pravici do regresa, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v identičnem sporu (sodba I Pd 2718/2013 z dne 11. 9. 2014). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev odpust dolga, čeprav je bilo na to vprašanje posebej opozorjeno, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 67 % zahtevka in ne z 78 % kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožencev in predlagal zavrnitev njihove pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K odločitvi o glavni stvari Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev odpust dolga. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa gre pri vprašanju, ali je v konkretnem primeru potrebno uporabiti institut odpusta dolga v smislu določb 319. do 322. člena OZ za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Odločilno dejstvo v tem sporu je vsebina dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, glede teh dejstev pa ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge. Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Navedeno pomeni, da toženci neutemeljeno uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je tožbo vložil zoper A. s.p., pri katerem je bil zaposlen. Ta je med postopkom umrl, zato so v spor vstopili njegovi dediči. V nadaljevanju pritožbeno sodišče za prvotno toženega A. s.p. uporablja izraz pokojni toženec, za dediče, ki so vstopili v spor pa izraz toženci.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri pokojnem tožencu zaposlen od 1. 1. 2007 do 16. 3. 2013, - toženci niso dokazali, da bi tožnik prejel pripadajoče regrese za letni dopust za čas od 2009 do 2013, - pokojni toženec je za tožnika obračunal in odvedel akontacijo dohodnine od regresov za letni dopust in sicer za leti 2009 in 2010 od osnove 735,00 EUR, za leto 2011 od osnove 748,10 EUR, za leto 2012 pa od osnove 763,06 EUR, - tožnik in pokojni toženec sta 16. 3. 2013 sklenila dogovor o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, ki v 5. odstavku določa, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja med strankama in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več.

Zmotno je pritožbeno stališče, da iz informativnega izračuna DURS (v resnici gre za potrdila o izvršenem plačilu - priloga B2) izhaja, da so bili tožniku za sporno obdobje že plačani regresi za letni dopust. V resnici iz teh listin izhaja zgolj to, da je tožena stranka od bruto zneskov navedenih v teh potrdilih obračunala in plačala davek. Navedeno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in tožencem naložilo zgolj obračun razlike med pripadajočim regresom za letni dopust in obračunanim regresom, kakršen je razviden iz teh potrdil ter plačilo celotnih pripadajočih neto zneskov regresa za letni dopust (obračunani bruto znesek zmanjša za akontacijo dohodnine), kakor tudi plačilo neto zneskov od sicer že obračunanih regresov za letni dopust. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku v spornem obdobju v resnici v gotovini izplačala regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje je pri tem ocenilo vse dokaze, tudi izpovedbe tistih prič, ki so zatrjevale, da se je regres izplačeval v gotovini na roke oziroma so o tem sklepale. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pokojni toženec, če bi regres za letni dopust v resnici izplačeval v gotovini, to moral storiti na način, ki je predpisan z Navodilom za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico (Ur. l. RS, št. 5/1998). Pravilno je tudi stališče, da je bilo dokazno breme glede plačila regresa za letni dopust na strani delodajalca in da toženci takšnega plačila niso uspeli dokazati.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je 3. odstavek dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka potrebno obravnavati kot odpust dolga. V skladu s 1. odstavkom 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Iz takšne določbe povsem jasno izhaja, da mora biti na eni strani podana izjava upnika, da ne zahteva izpolnitve svoje terjatve, na drugi strani pa izjava dolžnika, da se s tem strinja. Izjava upnika mora biti jasna in nedvoumna, za izjavo dolžnika pa zadoščajo tudi konkludentna dejanja. Zapisa v dogovoru, da so z izplačilom odpravnine in povračilom namesto odpovednega roka poravnane vse terjatve iz naslova delovnega razmerja in da stranki nimata druga proti drugi nobenih zahtevkov več, ni mogoče tolmačiti kot odpust dolga. Prav tako tega zapisa ni možno šteti za splošen odpust dolgov v smislu določbe 322. člena OZ. Ta določa, da s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. Določba petega odstavka dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka ne vsebuje izrecne izjave o tem, da tožnik pokojnemu tožencu odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij in da pokojni toženec s tem soglaša. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre pri pravici do regresa za letni dopust za zakonsko zagotovljeno pravico iz delovnega razmerja, ki se ji delavec ne more odpovedati, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, razvidno iz v obrazložitvi citiranih sodb pritožbenega sodišča. Ta praksa temelji na odločbi Ustavnega sodišča Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005 o tem, da delodajalčeva dolžnost, da presežnemu delavcu plača odpravnino ne more biti odvisna od volje pogodbenih strank, kar pomeni, da se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na domnevno drugačno prakso, razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 264/1999, saj je bila ta sodba izdana pred odločbo Ustavnega sodišča. Pritožba niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o višini obračunanih regresov za letni dopust za sporno obdobje ter o višini plačanih davkov. Tudi pritožbeno sodišče te ugotovitve šteje za pravilne, saj temeljijo na listinah, ki jih je v spis vložil pokojni toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na v spornem obdobju veljavni 1. odstavek 2. točke tarifne priloge k Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami) štelo, da je tožnik za sporno obdobje upravičen do regresov za letni dopust v višini 800,00 EUR bruto. Pokojni toženec je v posameznem letu regres za letni dopust obračunal in odvedel akontacijo dohodnine od nižjega bruto zneska, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za posamezno leto odločilo, da so toženci dolžni obračunati še razliko med že obračunanim zneskom in pripadajočim zneskom 800,00 EUR, od tega odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku ter mu izplačati tudi neto znesek od sicer že obračunanega regresa, to je razliko med obračunanim zneskom in plačano akontacijo dohodnine.

Vse navedeno pomeni, da je pritožbo tožencev zoper točko I izreka na podlagi 353. člena ZPP potrebno zavrniti kot neutemeljeno, saj niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- k odločitvi o stroških postopka Pač pa se obe stranki utemeljeno pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik ima prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik sam plačal sodno takso, toženci pa utemeljeno opozarjajo na zmotno ugotovljen uspeh strank v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožencem naložilo, da vse tožniku priznane stroške nakažejo na račun Delovnega sodišča v Celju. Tožniku je bila z odločbo Delovnega sodišča v Celju Bpp 5/2014 z dne 20. 1. 2014 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, ki je zajemala tudi oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Navedeno pomeni, da je bil tožnik dolžan sam plačati sodno takso za tožbo v višini 160,00 EUR, kar je na podlagi plačilnega naloga tudi storil. Navedeno pomeni, da so toženci uspehu sorazmerni del stroškov sodne takse dolžni povrniti neposredno tožniku in ne na račun sodišča, ki je odobrilo brezplačno pravno pomoč.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo neto zneskov, obračunanih od bruto osnove 4.178,53 EUR, z izpodbijano sodbo pa mu je bilo v seštevku dosojeno 2.856,34 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v tem sporu znaša 68 % in da obenem uspeh tožencev znaša 32 %. Sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade ni upoštevalo določbe 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ureja višino nagrad postavljenega ali dodeljenega odvetnika, ki se izplačajo iz državnega proračuna. V primeru, ko je odobrena brezplačna pravna pomoč je potrebno upoštevati to določbo in ne določbe 12. člena ZOdvT. Navedeno pomeni, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 819,04 EUR (nagrada za postopek 182,00 EUR, nagrada za narok 168,00 EUR, potni stroški 170,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 118,84 EUR, sodna taksa za tožbo 160,00 EUR). Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnik upravičen do povrnitve 68 % navedenega zneska, pri tem pa je potrebno ločiti stroške, ki so jih toženci dolžni nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju in stroške sodne takse, ki so jih toženci dolžni nakazati tožniku. Navedeno pomeni, da so toženci tožniku na račun Delovnega sodišča v Celju dolžni povrniti stroške v višini 68 % od zneska 659,04 EUR, kar znaša 448,14 EUR. Obenem pa so toženci dolžni neposredno tožniku povrniti 68 % plačane sodne takse, kar znaša 108,80 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožencev znašajo 606,27 EUR, toženci pa so glede na uspeh v sporu upravičeni do povrnitve 32 % tega zneska, kar znaša 194,00 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji zneskov, ki sta jih stranki dolžni povrniti neposredno druga drugi (torej brez upoštevanja tistih stroškov, ki so jih toženci dolžni povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča) se pokaže, da je tožnik tožencem dolžan povrniti 85,20 EUR (194,00 - 108,80), toženci pa so tožniku na račun Delovnega sodišča v Celju dolžni povrniti stroške postopka v znesku 448,14 EUR.

Tožnik se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka. S pritožbo je uspel stroške, ki jih je dolžan povrniti tožencem znižati z zneska 133,38 EUR na znesek 85,20 EUR, kar pomeni, da njegov pritožbeni uspeh znaša 36,13 % in je tožnik upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 149,40 EUR (nagrada za postopek 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 15,40 EUR, sodna taksa za pritožbo 64,00 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 36,13 % tega zneska, kar znaša 53,97 EUR.

Toženci so izpodbijali celotno sodbo, torej odločitev o glavni stvari in o stroških postopka, toženci so s pritožbo uspeli zgolj toliko, da so stroške postopka, ki so jih bili dolžni povrniti za tožnika znižali za 278,83 EUR, kar glede na celotni izpodbijani del prvostopenjske sodbe pomeni, da pritožbeni uspeh tožencev znaša 7,7 %. Toženci so zato upravičeni do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožencev znašajo 475,50 EUR (nagrada za pritožbo 283,20 EUR, 22 % DDV 62,30 EUR, taksa za pritožbo 130,00 EUR). Toženci pa so upravičeni do povrnitve 7,7 % tega zneska, kar znaša 36,61 EUR.

Po medsebojnem pobotanju obeh zneskov (zastopanje po Bpp je bilo tožniku dodeljeno le za zastopanje pred sodiščem prve stopnje) se pokaže, da so toženci tožniku dolžni povrniti pritožbene stroške v znesku 16,36 EUR.