Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v danem primeru za denarno obveznost, ki jo lahko izpolni ne le dolžnica, temveč tudi njen sin, ki je obveznost po sodni poravnavi poravnaval, tako zase kot za dolžnico, in je prepričljivo izpovedal, da ima interes, da se obveznost v celoti poplača, s takšno izpolnitvijo pa se je strinjala tudi dolžnica, medtem ko sama obveznost ni takšne narave, da bi to obveznost morala osebno izpolniti dolžnica. S tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 271. člen ZIZ za izpolnitev dolžnika oziroma tretjega.

Izrek

I. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovoru dolžnice ugodilo in sklep sodišča opr. št. In 65/2015 z dne 9. 7. 2015 in na njegovi podlagi opravljena izvršilna dejanja v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. V točki II je zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi izvršilna dejanja razveljavilo tako, da je pri ½ nepremičnine, vpisane v zemljiško knjigo z ID znakom 01, v lasti dolžnice G. J., izbrisalo zaznambo izvršbe in vknjiženo hipoteko na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. In 65/2015 z dne 9. 7. 2015 in pri ½ nepremičnine z ID znakom 02 v lasti dolžnice G. J. izbrisalo zaznambo izvršbe in vknjiženo hipoteko na podlagi sklepa Okrajnega sodišča na Jesenicah opr. št. In 65/2015 z dne 10. 7. 2015 ter v točki III upniku naložilo, da mora dolžnici v 8 dneh povrniti 404,40 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča napačna in nepravilna. Sodišče se je postavilo na stališče, da terjatev dolžnice še ni zapadla iz razloga, ker je zapadlo obveznost po sporazumu z dolžnico plačeval D. J., kar je upniku znano. Navedeno ne drži in nima nobene osnove v realnem svetu, saj medsebojni dogovori med dolžnico in D. J. upniku na nobenem mestu niso poznani. Še več, upnik v vmesnem času, to je od 4. 9. 2014, ko je bila sklenjena sodna poravnava pred Okrožnim sodiščem v Kranju in ki predstavlja izvršilni naslov v predmetnem postopku, ni bil v kontaktu niti z dolžnico niti z D. J. ali obratno, zato je nerazumljiv zaključek sodišča, da naj bi bil navedeni dogovor upniku poznan. Slednje je v nasprotju s stanjem spisa, saj je sodišče napačno izvedlo dokazno oceno na podlagi zaslišanja udeležencev postopka in priče D. J. Sodišče je v okviru izvršilnega postopka, na podlagi načela formalitete, strogo vezano na izvršilni naslov, ki je podlaga za predmetni predlog za izvršbo. Iz vsebine izvršilnega naslova jasno izhaja, da sta dolžnica in D. J. upniku dolžna izplačati 12.500,00 EUR v roku 5 let, pri čemer se navedeni znesek plačuje obročno in sicer tako, da vsak od njiju, torej dolžnica ločeno in D. J. ločeno, upniku mesečno plačujeta po 104,00 EUR, zadnji obrok pa v višini 114,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 20. 10. 2014. V kolikor pa bodisi dolžnica, bodisi D. J. zamudita s plačilom dveh posameznih obrokov, zapade celotna obveznost do upnika. Ni sporno, da je upnik mesečno s strani D. J. prejemal 208,00 EUR, pri čemer sodišče ne povzame, da je nesporno, da je upnik samo s strani D. J. prejemal navedeni znesek. V konkretnem primeru je dolžnica v ugovornem postopku dokazovala in želela dokazati dogovor o nadomestni izpolnitvi, ki bi njeno prvotno obveznost kakorkoli spreminjal. Interna razmerja med dolžnico in D. J., upnika ne zadevajo, saj je nesporno, da navedene osebe v vmesnem času niso bile v nobenem stiku in zato dogovora o nadomestni izpolnitvi niso mogle skleniti. Dogovor o nadomestni izpolnitvi je dopusten zgolj, v kolikor z njim izrecno soglaša upnik. Slednje pa v predmetnem primeru ni izkazano, zaradi česar ugovor dolžnice ne more biti utemeljen. Upnik še poudarja, da prejeti zneski niso bili plačani v dogovorjenem roku in je zato, na podlagi izvršilnega naslova, predmetni predlog za izvršbo utemeljen tudi iz tega razloga, torej zaradi zamude z izplačili dogovorjenih obrokov, kar izhaja iz potrdil o plačilih. Sodišče na nobenem mestu ne navede, da naj bi bil dogovor o načinu izpolnjevanja obveznosti sklenjen z upnikom, kar je ključnega pomena v konkretnem primeru. Tudi D. J. je izpovedal, da se čuti dolžnega, da sam v celoti poravna obveznost, saj je polovični solastnik nepremičnine. Navedeno razmerje do upnika je pravno nerelevantno, v kolikor bi D. J. navedeno želel izposlovati, bi bilo to jasno navedeno v izvršilnem naslovu. Nerelevantno je, ali se je dolžnica strinjala, da D. J. tudi zanjo plača njeno obveznost do upnika, v kolikor upnik s tem ni seznanjen in s tem ne soglaša. Poleg tega je D. J. izpovedal, da sam plačuje celotno obveznost. Slednje je v nasprotju z izvršilnim naslovom, saj morata svojo obveznost izpolniti osebno D. J. in dolžnica. Dogovor o nadomestni izpolnitvi ni bil nikoli sklenjen, kar sta na naroku tudi potrdila udeleženca postopka in priča, saj so vsi zaslišani jasno povedali, da od sklenitve sodne poravnave dalje niso v medsebojnem stiku, zato ni moč govoriti, da je upnik dolžan sprejeti izpolnitev s strani svojega sina tudi na račun dolžnice. Takšna obveznost ni podana, prav tako pa iz izvršilnega naslova ne izhaja, da bi šlo za solidarno obveznost D. J. in dolžnice. Izvršilni naslov povsem nedvoumno navaja, da gre za osebno izpolnitev dolžnice, pri čemer iz stanja dolžnice izhaja, da gre pri nespornih denarnih nakazilih za denarna sredstva D. J. in ne za dolžničina denarna sredstva. Sodišče je napačno povzelo izpoved upnika, ki je zatrjeval, da je na račun prejetih plačil s strani D. J. poračunal njegovo obveznost in ne obveznost dolžnice in da je predčasno izpolnjevanje denarnih obveznosti v današnjem času šteti kot redkost in ne kot pravilo. Povsem arbitrarno je sklepanje, da vsak povprečni človek, ki bi želel hitreje poplačati svojo obveznost, bi najverjetneje zneske zaokrožil. Navedeni zaključek predstavlja nedopustno špekulacijo v nasprotju s stanjem spisa. Upnik je izpovedal, da na nobenem izmed bančnih potrdil ni zasledil, da bi kot namen plačila zavedena tudi dolžnica, zaradi česar je nelogično, na kateri pravni osnovi bi upnik lahko bil seznanjen, da D. J. plačuje tudi obveznost dolžnice. Tudi zaključek sodišča, da je upnik najkasneje, na podlagi potrdila o plačilu z dne 26. 1. 2015 bil seznanjen, da naj bi D. J. plačal tudi za dolžnico ni na mestu. Takšno sklepanje je nedopustno. Kot namen plačila je namreč navedeno zgolj plačilo po sodni poravnavi za januar in nič drugega in navedeno pomeni zgolj, da je J. J. izpolnil del dolga po sodni poravnavi, na nobenem mestu pa ne piše in ni zavedeno, da bi na ta način poravnal tudi dolg dolžnice. D. J. je namreč upnika s konkludentnimi dejanji, torej z mesečnimi nakazili v višini 208,00 EUR seznanil, da je svojo obveznost izpolnil predčasno. Nedvomno je izkazan pravni interes D. J., da najprej izpolni svojo obveznost in ko ne bo imel odprte terjatve do upnika, morebiti poravna tudi obveznost dolžnice. Sodišče je napačno uporabilo določbo 271/3 Obligacijskega zakonika (OZ), saj predstavlja obveznost dolžnice njeno osebno obveznost. Slednja, tudi iz razloga, ker dolžnica izpolnjuje obveznost do upnika iz naslova poplačila iz skupnega premoženja, kjer D. J. kot sin udeležencev ni udeležen, zato ni moč govoriti, da bi lahko na tej pravni osnovi izpolnil obveznost dolžnice. Sodišče ne upošteva stališča sodne prakse in sicer odločitev III Cp 50/2007 z dne 8. 3. 2007, kjer je sodišče zavzelo stališče, da je solidarna obveznost upniku dopustna zgolj v primeru, če je solidarna obveznost izrecno dogovorjena ali z zakonom določena, kar določa 406. člen OZ, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Posledično je napačna tudi odločitev v stroškovnem delu. Upnik priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 271. člena OZ, ki določa, da obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji in da je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost, vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost. 7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in razlogi za navedeno odločitev in jo v celoti sprejema. Pritožbene trditve predstavljajo po vsebini zgolj ponavljanje navedb upnika v odgovoru na ugovor, na kar je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato višje sodišče razloge sodišča prve stopnje v celoti sprejema v svojo odločitev in se do teh navedb ponovno ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi dolžnice in sina D. J., ki sta skladno izpovedala, da sta bila dogovorjena, da bo sin nakazoval obveznost po sodni poravnavi upniku, s čimer se je dolžnica v celoti strinjala, D. J. pa je vsak mesec nakazoval upniku 208,00 EUR, kar je točen seštevek obveznosti obeh (2x po 104,00 EUR po sodni poravnavi), kot izhaja tudi iz predloženih dokazil o plačilu, pri čemer prejemu navedenega zneska v višini 208,00 EUR mesečno upnik niti ne oporeka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v danem primeru za denarno obveznost, ki jo lahko izpolni ne le dolžnica, temveč tudi njen sin, ki je obveznost po sodni poravnavi poravnaval, tako zase, kot za dolžnico in je prepričljivo izpovedal, da ima interes, da se obveznost v celoti poplača, s takšno izpolnitvijo pa se je strinjala tudi dolžnica, medtem ko sama obveznost ni takšne narave, da bi to obveznost morala osebno izpolniti dolžnica. S tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 271. člen ZIZ za izpolnitev dolžnika oziroma tretjega.

8. Posebnost konkretnega primera predstavlja dejstvo, da je prišlo do izpolnitve po tretji osebi, saj je dolg (poleg svojega) po sodni poravnavi za dolžnico oziroma namesto dolžnice izpolnil sin dolžnice, pri čemer je takšna izpolnitev povsem v skladu z zgoraj navedenimi določbami 271. člena OZ in je takšno izpolnitev upnik dolžan sprejeti, če se dolžnik s tem strinja oziroma celo če se ne strinja, če ima tretji pravni interes za izpolnitev. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da v tem primeru ne gre z predčasno izpolnitev obveznosti s strani tretjega (sina), kot želi prikazati upnik, saj sta dolžnica in sin prepričljivo izpovedala, da je sin na takšen način poplačeval tako svoj dolg, kot dolg matere (dolžnice) po sodni poravnavi, kar dokazujejo priložena potrdila o plačilu, zlasti potrdilo (priloga B4), iz katerega nedvomno izhaja, da je bilo 26. 1. 2015, na upnikov račun nakazanih 208,00 EUR in pri namenu plačila navedeno, da gre za plačilo po sodni poravnavi za januar, torej je bilo upniku, najkasneje takrat (skoraj pet mesecev pred vložitvijo predloga za izvršbo) nedvomno jasno, da njegov sin plačuje obveznost po sodni poravnavi, tako zase kot za mamo, saj skupna obveznost za januar znaša 208,00 EUR za oba, kot je prepričljivo pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. 290. člen OZ namreč določa, da je v primeru predčasne izpolnitve, dolžnik dolžan takšen svoj namen sporočiti upniku, kar pa nedvomno D. J. upniku ni sporočil. To dejstvo pa glede na to, da med upnikom in dolžnikoma ni bilo nobenih stikov, med strankami niti ni sporno.

9. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje jasno, logično in prepričljivo obrazloženi odločitvi prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi in so zato pritožbeni očitki neutemeljeni. Pravilna je tudi izpodbijana stroškovna odločitev, prav tako njena obrazložitev (stroški so odmerjeni v skladu z veljavno OT) in se višje sodišče popolnoma strinja z razlogi sodišča prve stopnje tudi v tem delu, zaradi česar se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano odločbo niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Pritožnik v tem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).