Jedro

Vložnik uveljavlja kršitev določb zakona, ki v času izdaje izpodbijane pravnomočne odločbe še niso bile v veljavi, niti zanje zakon ni določil, da imajo učinek za nazaj, zato te določbe niso mogle biti kršene.

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega Z.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega Z.T., ki je v priporu od 8.12.1998 dalje, je na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.12.1998, v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 8.1.1999 v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. in 3. odstavku 254. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 8.1.1999 obdolženemu Z.T. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) podaljšal pripor za dva meseca. Pritožbo zagovornika obdolženega Z.T. zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 13.1.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. Z.T., odvetnik S.Z., je zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 18.2.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora spremeni tako, da odrejeni pripor odpravi, podrejeno pa, da razveljavi sklep senata Okrožnega sodišča v Mariboru in sklep Višjega sodišča v Mariboru in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve oziroma druge stopnje. V obrazložitvi zahteve vložnik ugotavlja, da je po 23.1.1999 priporni razlog ponovitvene nevarnosti v Zakonu o kazenskem postopku urejen na novo, zato meni, da je potrebno od 23.1.1999 dalje odločitev o odreditvi pripora preizkusiti na podlagi noveliranih določb ZKP. Nadalje navaja, da obd. Z.T. nima več zasebnega podjetja, da njegovi tovornjaki za prevoz naftnih derivatov niso več registrirani, odjavljeni so vsi obdolženčevi telefoni, odpovedani poslovni prostori, vsem delavcem zasebnega podjetja G. Z.T. s.p. pa je prenehalo tudi delovno razmerje. Obd. Z.T. je dne 19.1.1999 podal tudi pisno obljubo, da se ne bo več ukvarjal s trgovino z naftnimi derivati, da se ne bo zaposlil v podjetju s takšno ali podobno dejavnostjo in da ne bo do konca kazenskega postopka ustanovil takšnega podjetja. Na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika je bil podjetju obdolženca blokiran žiro račun in blokirana vsa osnovna sredstva, tako ni mogoče trditi, da še obstaja ponovitvena nevarnost. Po spremembi zakona se zahteva obstoj konkretne nevarnosti, da bo obsojenec ponovil kaznivo dejanje in ne zadostuje več zgolj bojazen. Po mnenju vložnika izpodbijana sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni glede na spremenjene določbe ZKP.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da trditev obdolženčevega zagovornika, da pravnomočni sklep o podaljšanju pripora nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni resnična. Sodišče je namreč obrazložilo tudi posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost. Sicer pa se zahteva spušča v dokazno oceno in dela drugačne dokazne zaključke kot sodišče. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 154. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če v njem ni drugače določeno. Po določbi 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Po določbi 153. člena Ustave morajo posamezni akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.

Odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru, ki ju izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti, sta bili sprejeti in izdani pred veljavnostjo sprememb in dopolnitev Zakona o kazenskem postopku, na katere se v zvezi z vprašanjem zakonitosti podaljšanja pripora obd. Z.T. sklicuje vložnik (določbe 195.a, 195.b, 2. odstavka 196. in 199.a člena ZKP). Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98 z dne 23.10.1998) je začel veljati tri mesece po objavi, to je 23.1.1999. Ta zakon nima določb o povratni veljavnosti za posamezne njegove določbe. Ob upoštevanju navedenih pravil o zakonitosti, ki veljajo za posamične akte državnih organov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik uveljavlja kršitev določb zakona, ki v času izdaje izpodbijane pravnomočne odločbe še niso bile v veljavi, niti zanje zakon ni določil, da imajo učinek za nazaj, zato te določbe niso mogle biti kršene.

Ne drži trditev v zahtevi, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali obstoja "realne nevarnosti". Sodišči v izpodbijanih sklepih izrecno govorita o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja in to nevarnost tudi utemeljujeta.

Kršitev zakona oziroma določb, ki so bile upoštevane pri izdaji izpodbijanega pravnomočnega sklepa, vložnik ne uveljavlja oziroma se na takšne kršitve ne sklicuje. Zato Vrhovno sodišče glede tega izpodbijane odločbe ni preizkušalo (1. odstavek 424. člena ZKP).

Okoliščine, ki jih vložnik navaja v zvezi s svojo presojo, da ni več podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ob izdaji izpodbijanega pravnomočnega sklepa še niso bile podane in jih zato sodišče prve in druge stopnje ni moglo upoštevati. Sklicevanje na navedene nove okoliščine pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Teh okoliščin zato tudi ni moč upoštevati pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, bodo pa lahko spremenjene okoliščine upoštevane pri nadaljnjem odločanju o priporu (3. odstavek 200. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da ni podana kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.