Jedro

Tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom je takšno upnikovo ravnanje, zaradi katerega pretrganje zastaranja, zaradi katerega pretrganja zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku.

Toženec je predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, zato mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze in ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu 285. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka.

Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 31. 1. 2006 I 2005/01286 ostane v 1. in 4. točki izreka delno v veljavi tako, da sta toženi stranki J. F. iz M. Š. nerazdelno dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki: glavnico v znesku 73.303,06 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 14,712.492,57 SIT od 16. 4. 2005 do 31. 12. 2006, zakonske zamudne obresti od zneska 2,853.851,78 SIT od dne 5. 5. 2005 do dne 31. 12. 2006, zakonske zamudne obresti od zneska 73.303,06 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 845,03 EUR, zakonske zamudne obresti od 202.503,00 SIT od 31. 1. 2006 do 31. 12. 2006 in od 845,03 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka I izreka), - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, naveden v prejšnji točki, v preostalem delu točke 1 izreka, to je v delu, s katerim je bilo tožencema J. F. in M. Š. naloženo, da v roku 8 dni tožeči stranki plačata zakonske zamudne obresti od zneska 2,853.851,78 SIT od 16. 4. 2005 do 4. 5. 2005, razveljavi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka), - da sta toženca nerazdelno dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki 2.394,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Prvotožena stranka J. F. (v nadaljevanju: toženec) je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in posledično smiselno glede stroškovne odločitve. V pritožbi je toženec uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži dolžnost plačila toženčevih pravdnih stroškov. Podredno pa je predlagal razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 214. člena ZPP, ko ni upoštevalo toženčevega ugovora zastaranja terjatve in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Očital je še, da je hkrati zmotno uporabilo tudi tretji odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se zastaranje upošteva le na dolžnikov ugovor. Tožnica ni izrecno prerekala ugovora zastaranja, kar sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ugotavlja in še, da je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je bil namen tožnice zanikati in prerekati ugovor zastaranja s tem, ko se je kljub ugovoru zastaranja ves čas sklicevala na obveznost obeh tožencev na podlagi kreditne pogodbe. Določbe 214. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker drugi odstavek te določbe predvideva, da se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov. Podana pa je tudi kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj so razlogi med seboj nejasni, oziroma je v odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Dalje je še navajal, da sta oba toženca nasprotovala višini tožbenega zahtevka, ko pa je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice, se je sklicevalo na zanesljivost obravnavanih prometnih kartic, iz katerih naj bi izhajal izračun denarne terjatve. Dejstvo je, da je prvi toženec ob nasprotovanju višini tožbenega zahtevka predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo izvedeniškega mnenja, a je dejstvo, da je predlog umaknil iz razloga, ker mu materialni položaj ne omogoča, da bi lahko plačal storitev. 212. člen ZPP zavezuje vsako stranko, da navaja in dokazuje vsebine, na katere opira svoj zahtevek, uvodni del te določbe zavezuje tožečo stranko v aktivnost, zaključni del določbe pa tudi stranko, ki izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Temeljno pravilo za ustrezno obravnavo problema dokaznega bremena je, da breme trpi tisti, ki zatrjuje. Če je tožnica v konkretnem primeru zatrjevala obstoj dolga, bi v nasprotovanju nasprotne stranke za ustrezno rabo 285. člena ZPP sodišče prve stopnje moralo poskrbeti, da bi se nepopoln dokazni predlog tožnice bodisi dopolnil, tako da bi bila zagotovljena objektivna resnica zatrjevanega, v morebitni pasivnosti pa bi se problem nedokazanega naprtil tožnici, oziroma bi se njen zahtevek moralo zavrniti. Zaradi ravnanja sodišča v nasprotju s tem je navzoča bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa je navzoč tudi problem zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v znesku dolga. Višina prisojenega dolga izhaja iz računalniških programov tožnice, ki jih toženec ne obvlada, niti ne razume. Sodišče bi bilo ob dejstvu, da zahtevek ne izhaja iz nominalne pogodbene zaveze, dolžno z izvajanjem dokazne procedure razjasniti tako, da bi bila odločitev neproblematična. Sklicevanje na obstoj prometne kartice in njene izkaze je po mnenju toženca nedopusten nivo obravnave višine tožbenega zahtevka, oziroma ugoditve le-temu v praktični celoti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi toženec in drugi toženec sta v tej pravdi solidarna dolžnika, zato sta navadna sospornika, zato sta v obravnavani pravdi vsak samostojna stranka, dejanja ali opustitve enega od njiju ne koristijo in ne škodujejo drugemu (195. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo toženčevo pritožbo in preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje samo v delu, ki se nanaša nanj.

6. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

Pritožba povsem zanemari del citirane določbe “razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke”, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe so pravilno povzete tožničine trditve o dejstvih, s katerimi je po toženčevi ugovorni trditvi utemeljevala svojo terjatev po temelju in po višini. Iz teh trditev nedvomno izhaja namen zanikanja toženčevega ugovora zastaranja in sodišče prve stopnje ni kršilo 214. člena ZPP in ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor zastaranja upoštevalo in ga obravnavalo ter v točkah 23, 24 in 26 svoje obrazložitve ugotovilo pravno odločilna dejstva ter navedlo materialnopravno pravilne in jasne razloge za zaključek, da je toženčev ugovor zastaranja neutemeljen. Tako tudi ni utemeljen pritožbeni očitek storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja.

8. Pritožba pa ni konkretizirala očitka o storjeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedla, v katerih odločilnih dejstvih je nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato je očitek o tej storjeni kršitvi neutemeljen.

Zaključek o neutemeljenosti ugovora zastaranja je materialnopravno pravilen glede na povzeta nesporna dejstva in glede na ugotovljena dejstva na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov: - da je bila tožnica kreditodajalka po dne 4. 9. 1996 sklenjeni kreditni pogodbi za kredit v višini 12,000.000,00 SIT (sedaj 50.075,11 EUR), da je bilo k tej kreditni pogodbi sklenjenih pet aneksov, s katerimi se je kredit reprogramiral in podaljševal rok za vračilo, - da je bil toženec (oziroma sta bila toženca) solastnik družbe L. M. d.o.o., ki je bila kreditojemalec, s katero je tožnica sklenila navedeno kreditno pogodbo in anekse, - da je bil 17. 2. 2003 nad družbo L. M. d.o.o. začet stečajni postopek, - da je tožnica na podlagi ločitvene pravice na premičninah v stečajnem postopku s prodajo teh prejela delno plačilo svoje terjatve po kreditni pogodbi, - da je na dan 31. 3. 2005, pred vložitvijo predloga za izvršbo obračunana terjatev tožnice znašala skupaj 17,566.344,35 SIT, upoštevaje vsa opravljena delna plačila, tudi plačilo izvršeno v stečajnem postopku na podlagi vnovčene ločitvene pravice, od tega zneska pa je znašala glavnica 14,712.492,57 SIT, obresti pa 2,853.851,78 SIT, - da dokazov in trditev tožnice glede višine dolga ni ovrgel noben izveden dokaz, - da so stranke sklenjene kreditne pogodbe in sklenjenih aneksov rok zapadlosti kredita podaljševale, z zadnjim (petim) aneksom z dne 1. 8. 2000 so določile moratorij na odplačilo glavnice do 1. 8. 2001 in določile odplačilo kredita v 42 anuitetah z zapadlostjo prve anuitete 31. 8. 2001 in zadnje 31. 1. 2005, - da znaša zastaralni rok za vsako posamezno anuiteto tri leta od njene zapadlosti, ker gre za občasne terjatve, - da je tožnica v stečajnem postopku, začetem 17. 2. 2003, na podlagi kreditne pogodbe in aneksov prijavila terjatev, da je bil stečajni postopek pravnomočno zaključen 22. 9. 2004, predlog za izvršbo pa je tožnica zoper (oba) toženca vložila 19. 4. 2005. 10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je bilo zastaranje terjatve s tožničino prijavo terjatve v stečajnem postopku pretrgano tudi nasproti tožencu kot poroku, ker je tožničino ravnanje s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom takšno upnikovo ravnanje pred sodiščem zoper glavnega dolžnika, zaradi katerega pretrganje zastaranja nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi proti poroku. Za takšen svoj zaključek je navedlo tudi pravilno materialnopravno podlago, veljavno v času nastanka pogodbenega razmerja, to so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je bil v času nastanka pogodbenega razmerja veljaven predpis (določbe členov 372/II, 392/IV, 1004/III in 1019/III ZOR) in določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (člen 112 in člen 115).

11. Pravno ni upošteven toženčev razlog, zaradi katerega je umaknil že podan dokazni predlog za pridobitev izvedenskega mnenja finančne stroke. Pritožba sicer pravilno navaja bistvo dokaznega bremena v pravdi. Vendar pa je zmotno nadaljnje stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva moralo poskrbeti za dopolnitev nepopolnega dokaznega predloga tožnice, da bi bila obtoženčevem nasprotovanju zagotovljena objektivna resnica zatrjevanega obstoja njegovega dolga.

Med strankama je bilo sporno dejstvo o višini toženčevega dolga oziroma tožničine terjatve, vendar je tožnica postavila po višini določeno terjatev, ki jo je v svoji trditveni podlagi obrazložila po temelju in po višini in za svoje trditve predložila tudi listinske dokaze. Toženec pa je povsem nekonkretizirano nasprotoval višini terjatve, ker ni pojasnil, kolikšna naj bi ta bila, za svojo trditev, da ni utemeljena po višini, pa ni predložil nikakršnega dokaza, niti lastnega obračuna, ob upoštevanju, da je umaknil dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Torej je z nekonkretiziranimi navedbami izpodbijal tožničino trditev o višini terjatve in ni predlagal (niti predložil) nobenega dokaza, s katerim bi izpodbil tožničine trditve in dokaze, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija.

12. Glede na dejstvo, da je toženec predlagal ustrezen dokaz za svojo trditev o neutemeljenosti terjatve po višini in ga nato umaknil, po presoji pritožbenega sodišča ni potreboval pomoči sodišča prve stopnje v smislu določbe 285. člena ZPP za ugotovitev spornega dejstva o višini terjatve, saj mu je bilo znano, s katerim dokazom bi lahko ovrgel tožničine trditve in dokaze. Sodišče prve stopnje zato pri svojem postopanju ni kršilo določbe 285. člena ZPP, kar smiselno očita pritožba, zato je ta očitek neutemeljen. Posledično zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.

13. Sodišče prve stopnje je v točkah 37, 38 in 39 obrazložitve svoje sodbe opravilo dokazno oceno po tožnici predloženih dokazov, opredelilo prometno kartico, iz katere izhaja izračun denarne terjatve tožnice (priloga A8) kot verodostojno listino banke, ki je finančna inštitucija in je zato verodostojna listina strokovnjaka s finančnega področja ter sprejelo zaključek, da je kot taka dovolj trden dokaz o zatrjevani višini denarne terjatve.

Ob dejstvu, da toženec za svojo nasprotno trditev ni predložil nikakršnega dokaza, je dokazna ocena pravilna, razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi in povsem zadoščajo glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o obremenjenosti le-te z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in pritožbeno sodišče jo je tudi lahko preizkusilo.

14. V zvezi z ugotovljeno višino terjatve pritožba ni obrazložila očitka o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni konkretno izpostavila odločilnih dejstev, ki naj bi bila v nasprotju z razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov.

15. V posledici očitkov o obremenjenosti sodbe sodišča prve stopnje z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na zgoraj obrazloženo nista utemeljena, pritožba trdi, da je dejansko stanje o utemeljenosti terjatve po višini zmotno in nepopolno ugotovljeno. Takšen očitek je nekonkretiziran in zato neutemeljen.

16. Pritožba izrecno ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka.

17. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami in tudi ni obremenjena s tistimi, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, pritožba pa ni izpodbila pravilnosti ugotovljenega pravnorelevantnega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča tako ni uresničen noben pritožbeni razlog, pritožba je zato v celoti neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I. in III. izreka (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe.