Jedro

Oseba, ki je z imetnikom stanovanjske pravice sklenila podstanovalsko pogodbo, nima pravic po 1. odst. 5. in 18. čl. ZSR. Po smrti imetnika se mora izseliti iz stanovanja po 1. odst. 70. člena ZSR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za občo upravo občine je z odločbo z dne 17.9.1991 odločil, da morata tožnica in A.A. izprazniti stanovanje št. 9, v ... Ugotovil je, da se je tožnica v podstanovanjski pogodbi dogovorila, da bo enkrat tedensko pospravljala stanovanje, za potrebe gospodinje nakupovala v trgovini in plačevala mesečno najemnino v znesku 1.500,00 takratnih dinarjev. V eno sobo se je vselila 1.6.1991. Imetnica stanovanjske pravice je 27.8.1991 umrla. Po 1. odstavku 76. člena zakona o stanovanjskih razmerjih je tožnici s smrtjo prenehala podstanovanjska pravica, zato je bilo dopustno odločiti po 50. členu navedenega zakona.

V pritožbi je tožnica navajala, da se je v stanovanje vselila 1.6.1991. Pospravljala je stanovanje, nakupovala v trgovini ter plačala stanarino. Navedla je, da ne ve, kam se bo morala preseliti. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo potrdila prvostopno odločbo z utemeljitvijo, v kateri je sprejela razlago upravnega organa prve stopnje na podlagi 50. in 76. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnica se je vselila v stanovanje 1.6.1991, imetnica stanovanjske pravice pa je umrla 27.8.1991, zaradi česar je podstanovalska pravica prenehala.

V tožbi je tožnica trdila, da njeno pravno razmerje z imetnico stanovanjske pravice ni bilo podstanovanjsko razmerje, temveč da je z njo živela v skupnem gospodinjstvu oziroma v ekonomski skupnosti. Tožnica je zato imela položaj uporabnika po 1. odstavku 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ne pa položaj podstanovalca. Zato je imela pravice po 1. odstavku 18. člena zakona o stanovanjskih razmerjih po smrti imetnika stanovanjske pravice po 2. odstavku navedenega člena. Predlagala je, da se o tem zaslišijo priče. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V Republiki Sloveniji je na osnovi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati določbe zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ker njegove določbe ne nasprotujejo pravnemu redu R Slovenije in ker v navedenem zakonu ni drugače določeno. V 1. odstavku 39. člena zakona o upravnih sporih je določeno, da sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. To pomeni, da tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati novih dejstev in dokazov. Z novotami ni dovoljeno izpodbijati zakonitosti upravnega akta. Tožnica v tožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. V upravnem postopku ni zanikala podstanovalskega razmerja, v tožbi pa trdi, da je z imetnico stanovanjske pravice živela v ekonomski skupnosti. Navajala je torej nove okoliščine, zaradi česar ni bilo mogoče ugoditi njeni tožbi.

Ne glede na navedeno pa v upravnih spisih ugotovljene dejanske okoliščine v celoti potrjujejo odločitev tožene stranke. Ne more biti nobenega dvoma, da je tožnica sklenila s pokojno podstanovanjsko pogodbo, kar izhaja iz njenih navedb v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo z dne 7.10.1971, pa tudi iz njene prve izjave, ki jo je dala pred upravnim organom. Tožena stranka je zato pravilno presojala pravni položaj tožnice tako, da je ugotovila, da je bila v podstanovalskem razmerju, kot ga je urejal prej veljavni zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Uradni list SRS , št. 35/82, 14/84), ki ga je uporabiti v tem sporu, ker v času odločanja še ni veljal sedanji stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91). Po 1. odstavku 76. člena navedenega zakona pravica podstanovalca, da po podstanovanjski pogodbi uporablja stanovanjske prostore, preneha tudi, če preneha pravica imetnika stanovanjske pravice, da uporablja stanovanje, v katerem so ti prostori. Imetnica stanovanjske pravice je nesporno umrla 27.8.1991, zaradi česar je tožničina podstanovanjska pravica prenehala. Ker prostorov ni izpraznila, sta prvostopni in drugostopni upravni organ pravilno odločila, da jih mora izprazniti na podlagi 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih.

Sodišče je po obrazloženem moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo kot neutemeljno zavrniti.