Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da je toženec kot voznik osebnega avtomobila tožniku kot pešcu objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, ker je motorno vozilo v takem razmerju nevarna stvar.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka k nastanku škode pravilno uporabili materialnopravno določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR. Kljub ugotovitvi o obstoju objektivne odgovornosti toženca sta pravilno ugotavljali in ugotovili tudi njegovo krivdno ravnanje oziroma njegove kršitve cestnoprometnih predpisov. Prometno nesrečo so povzročile napake obeh udeležencev, zato ni mogoče deleža oškodovanca ugotoviti iztrgano iz celote dogajanja.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Dne 23.4.1990 je na K. prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena kot voznik osebnega avtomobila drugotoženec, ki je prav tistega dne dopolnil 18 let, in kot pešec takrat 9 let in pol stari prvotožnik. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine o poteku prometne nesreče je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je drugotoženec objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, poleg tega pa je kršil tudi več cestnoprometnih predpisov, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da se tudi prvotožnik ni prepričal, ali lahko stopi na cesto oziroma jo prečka, ocenilo otrokov soprispevek k nastanku škode z 20%, drugotoženčevo odgovornost pa z 80%. Prvotožnik je zaradi hudih telesnih poškodb postal spastični tetraplegik. Ker se pri njem vse oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletajo in jih ni mogoče natančno razmejiti, se je sodišče odločilo za odmero enotne odškodnine, ki znaša po njegovi pravni presoji 25,000.000,00 SIT, nato pa je tako odmerjeno odškodnino zaradi ugotovljenega soprispevka znižalo na 20,000.000,00 SIT. Soprispevek je upoštevalo tudi pri odločanju o premoženjski škodi. Drugotožencu kot povzročitelju škode in prvotoženki, pri kateri je bila za dvojno zavarovalno vsoto zavarovana voznikova odgovornost, je naložilo, da morata nerazdelno plačati prvotožniku 20,000.000,00 SIT, od 1.7.1992 dalje pa plačevati določene zneske zaradi povečanih stroškov preživljanja in zaradi nadomestila za tujo nego in pomoč. Prvotožnikov presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prvotoženi stranki in drugotožencu je tudi naložilo, da morata plačati drugotožniku in tretjetožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi njunih duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti prvotožnika ter odškodnino za njuno premoženjsko škodo, njun presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek četrtotožnice proti vsem štirim tožencem za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti brata, ker sestra ne spada v krog upravičencev do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek prvih treh tožnikov proti tretjetožencu in četrtotoženki, ki kot starša drugotoženca nista odgovorna za ravnanje svojega že polnoletnega sina, pa tudi sicer v njunem ravnanju ni ugotovilo potrebnih pogojev za njuno odškodninsko odgovornost. Proti tej sodbi so se pritožili vsi štirje tožniki, prvotožena stranka in drugotoženec. Sodišče druge stopnje je pritožbo vseh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta pravočasni reviziji vložila drugotoženec (v nadaljevanju: toženec) in prvotožnik (v nadaljevanju: tožnik). Oba uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, oba predlagata spremembo izpodbijane sodbe, toženec v takem obsegu, da se upošteva njegova odškodninska odgovornost le v višini do 50%, tožnik pa zahteva zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo na 64,000.000,00 SIT.

Toženec v reviziji opozarja, da je bil kazenski postopek proti njemu kot starejšemu mladoletniku ustavljen, iz razlogov ustavitvenega sklepa pa izhajajo drugačni razlogi o kršitvah cestnoprometnih predpisov, kot jih je ugotovilo pravdno sodišče, ki je le ponovilo sicer enak dokazni postopek. Z ugotovitvijo o obstoju svoje objektivne odškodninske odgovornosti se toženec strinja, vendar tudi meni, da nesreče ne bi preprečil še tako izkušen voznik, ker je bilo tožnikovo ravnanje nenadno in povsem nepričakovano. Kritično situacijo je povzročil tožnik, ki je neprevidno stekel na cesto in skočil pred toženčevo vozilo. Toženec meni, da bi glede celotne, torej tudi krivdne odgovornosti, odgovarjal v višini 80% le, če bi bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega in obsojen zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa (12. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977), vendar je bil rezultat kazenskega postopka drugačen. Pravdno sodišče je samo prevzelo vlogo kazenskega senata, ugotovilo tudi krivdno odgovornost toženca in jo utemeljevalo z razlogi o neprilagojeni hitrosti, neuporabi zvočnega opozorilnega znaka, po njegovi oceni pa naj bi na toženčevo prepozno reagiranje vplivala njegova vozniška neizkušenost in rahla vinjenost. S takimi ugotovitvami se toženec ne strinja. Toženec je na kritično situacijo, zakrivljeno s tožnikove strani, reagiral z zaviranjem in umikanjem v levo. Njegova odškodninska odgovornost zato znaša največ 50%.

Tožnik v svoji reviziji poudarja, da odmera 25,000.000,00 SIT odškodnine ne predstavlja pravične odškodnine, saj bi ta znašala 80.000.000,00 SIT, ob upoštevanju 20% soprispevka torej 64,000.000,00 SIT. Poudarja, da je prišlo do izjemno hudih poškodb in izjemno težkih posledic. Tožnik je nesposoben za samostojno življenje. Glede obsega škode se sklicuje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, poudarja pa duševne bolečine zaradi zavedanja o svoji drugačnosti, povečevanje sekundarnega strahu za bodočnost, predvsem pa dejstvo, da ima uničen precejšen del otroštva, vso mladoletniško in pubertetno dobo in ne samo zrela in starejša leta, njegovo življenje pa bo skrajšano. Tožnik bo tako vse življenje odvisen od tuje pomoči. Prisoji enotne odškodnine tožnik sicer ne ugovarja, meni pa, da bi morala biti taka prisoja po višini enaka kot v primeru, ko se prisoja odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje v skopih razlogih glede odmere odškodnine ni pojasnilo, kje je sodišče prve stopnje našlo podatke o usklajenosti sporne odmere odškodnine s sodno prakso. Tožnik meni, da primerjava z odškodninami za bagatelne poškodbe in tožnikovo izjemno hudo poškodbo kaže na nepravilno sorazmerje med prisojo odškodnin za majhne in izjemno hude poškodbe. Znani so primeri visokih odškodninskih zahtevkov zaradi osebnih žalitev, pa tudi zelo visoke prisoje odškodnine za le nekaj dni trajajoči pripor.

Reviziji sta bili vročeni preostalim pravdnim strankam. Odgovorila je le prvotožena stranka, ostale pa ne. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo ZPP 1977. Zmotna so toženčeva revizijska izvajanja glede 12. člena ZPP 1977. Ta v tretjem odstavku določa, da je sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Taka določba pa ne pomeni niti, da je pravdno sodišče glede krivdne odškodninske odgovornosti vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, še manj pa na ugotovitve, ki so bile kazenskemu sodišču podlaga za oprostilno sodbo ali celo ustavitev kazenskega postopka. V tretjem odstavku 12. člena ZPP 1977 gre za ureditev identičnega vprašanja (in ne predhodnega vprašanja), ko isto dejansko stanje obravnavata kazensko in pravdno sodišče, vendar prvo s stališča kazenskopravnih, drugo pa s stališča civilnopravnih predpisov. Zato so lahko različne tudi dejanske ugotovitve obeh sodišč, saj odločitev pravdnega sodišča ni odvisna od tega, ali bo obtoženec kazensko obsojen ali ne. Kadar pa je kazensko obsojen, je pravdno sodišče vezano le glede vprašanja o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti obtoženca. Neutemeljena so zato prej povzeta toženčeva revizijska izvajanja, ki se zavzemajo za upoštevanje razlogov, ki so bili podlaga sklepu o ustavitvi kazenskega postopka. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da naj bi z ugotavljanjem krivdnih razlogov prevzelo vlogo kazenskega senata. Kljub ugotovljeni toženčevi objektivni odškodninski odgovornosti je bilo sodišče upravičeno ugotavljati tudi toženčeve kršitve cestnoprometnih predpisov, ker je bilo to vprašanje pomembno za ugotavljanje deleža tožnikovega soprispevka k škodi.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste pravno pomembne dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje. Tistih revizijskih trditev, ki so v nasprotju s temi okoliščinami, revizijsko sodišče ne upošteva. Med take trditve v tej pravdni zadevi spadajo na eni strani toženčeve revizijske trditve, da naj bi pred trčenjem zaviral in da naj bi otrok nenadoma stekel čez cesto, na drugi strani pa tožnikova revizijska trditev, da se povečuje njegov sekundarni strah za bodočnost. Prva trditev je v nasprotju z izrecno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec zaviral šele po trčenju. Glede druge trditve revizijsko sodišče ugotavlja, da nobeno od sodišč ni uporabilo izraza, da naj bi otrok stekel na cesto. Obe sodišči govorita o otrokovem gibanju, kar se tudi sklada z izračuni izvedenca cestnoprometne stroke na listni št. 89 spisa, da se otrok ni pognal na cesto, šlo pa je za precej hitro hojo. Tožnikova revizijska trditev o sekundarnem strahu za bodočnost je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki povzemajo mnenje izvedenca psihiatra, da je tožnikov sekundarni strah vezan na njegovo sedanjo življenjsko situacijo in da je težko oceniti, ali čuti tak strah za svojo bodočnost. Odločilne dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje o poteku prometne nesreče so naslednje. Toženec je vozil s hitrostjo 50 km/h po ravni in pregledni cesti, ki je bila zaradi dežja mokra in spolzka. Tožnika je videl na razdaljo 40 do 50 m, kako ob drogu električne razsvetljave 1,70 metra od roba ceste opravlja malo potrebo. Tožnik se je nato vrnil na cesto, kjer je le 0,80 metra od desnega roba ceste prišlo do trčenja. Analiza poškodb na toženčevem avtomobilu in ostalih sledov na kraju nesreče je pokazala, da je bilo otrokovo gibanje usmerjeno od skrajnega roba ceste nekoliko poševno proti sredini. Do trenutka trčenja tožnik ni reagiral z zaviranjem, šele ob samem trčenju je skrenil v levo in zaviral. Otroka je udarec avtomobila dvignil, z glavo je udaril v sprednji del vetrobranskega stekla, po nekaj metrih vožnje je padel na cesto, toženec pa se je z avtom ustavil na travniku na drugi strani ceste po, zaradi zaviranja po trčenju le 21 metrov dolgi zavorni poti.

Po pravilnih ugotovitvah obeh sodišč je toženec kršil določbe takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ker otroka kljub zadostnemu času ni opozoril z zvočnim signalom, čeprav je videl, da ni pozoren na dogajanje na cesti, ker je nadaljeval z nespremenjenim načinom vožnje in ker ni zmanjšal hitrosti, niti ni s premikom v levo na zadostno razdaljo za varno obvoženje poskušal obvoziti tožnika, čeprav ta v trenutku trčenja ni bil oddaljen od roba ceste niti en meter.

Ocena tožnikovega prispevka k nastanku škode v višini 20% temelji na ugotovljeni nepazljivosti pri ponovnem stopanju na cesto v trenutku, ko je pripeljal mimo toženec s svojim avtomobilom. To oceno izpodbija toženčeva revizija s trditvijo, da znaša ta prispevek 50%, ker je bil tožnik tisti, ki je ustvaril kritično situacijo in ker nesreče ne bi preprečil še tako izkušen voznik, saj je šlo za nenadno in povsem nepričakovano ravnanje tožnika. Čeprav toženec formalno pristaja na ugotovitev o obstoju svoje objektivne odškodninske odgovornosti, pa pravkar povzete trditve merijo celo na izključitev take odgovornosti.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da je toženec kot voznik osebnega avtomobila tožniku kot pešcu objektivno odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, ker je motorno vozilo v takem razmerju nevarna stvar. Taka toženčeva odškodninska odgovornost temelji na 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Revizijskemu zatrjevanju o povsem nenadnem in nepričakovanem otrokovem ravnanju ni mogoče pritrditi. Zavrnilo ga je že sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi na 9. strani sodbe, da je toženec videl, da tožnik opravlja malo potrebo ob drogu električne razsvetljave; da je lahko pričakoval, da se bo otrok vrnil na cesto; da bi tudi sicer moral biti na obnašanje otrok ob cesti posebej pozoren; da je kot domačin cesto dobro poznal in vedel, da po njej hodijo otroci v šolo in iz nje. V takih okoliščinah otrokova vrnitev na cesto ne predstavlja takega ravnanja, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, poleg tega pa bi se bilo mogoče učinku otrokovega ravnanja izogniti na način, kot bi moral in bi tudi lahko vozil toženec, pa ni (drugi odstavek 177. člena ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka k nastanku škode pravilno uporabili materialnopravno določbo tretjega odstavka 177. člena ZOR. Kljub ugotovitvi o obstoju objektivne odgovornosti toženca sta pravilno ugotavljali in ugotovili tudi njegovo krivdno ravnanje oziroma njegove kršitve cestnoprometnih predpisov. Prometno nesrečo so povzročile napake obeh udeležencev, zato ni mogoče deleža oškodovanca ugotoviti iztrgano iz celote dogajanja. Prej povzete nepravilnosti toženčeve vožnje ne upravičujejo nižjega toženčevega deleža odgovornosti kot 80%.

V času škodnega dogodka je bil tožnik star 9 let in pol. Utrpel je udarnine glave, obtolčenine in otekline možganov, zvin vratne hrbtenice, odrgnine po desni rami in kolenu. Poškodbe so povzročile spastično ohromelost vseh štirih okončin (spastična tetraplegija) in duševno zaostalost. Po nesreči je bil v bolnici in zavodu za rehabilitacijo invalidov 2 leti in 10 mesecev, prestajal je številne neugodnosti, kasneje tudi zahtevno ortopedsko operacijo. Stalno je nastanjen v Centru za usposabljanje invalidnih otrok v V., med počitnicami in vikendi pa je doma. Tožnik je 100% invalid, vezan na invalidski voziček, ki ga lahko uporablja le s pomočjo opornic.

Popolnoma je odvisen od tuje nege in pomoči. Trpi zaradi glavobolov in nespečnosti. Ne kontrolira odvajanja vode in blata. Hranijo ga drugi, z žlico lahko uživa le mehko in pasirano hrano. Prestaja epileptične napade, številna vnetja dihal in sečil. Zelo težko se sporazumeva, govori nerazločno. Je mentalno prizadet, vendar da včasih nepričakovano razumen odgovor. Zaveda se svoje drugačnosti, v posameznih obdobjih različno intenzivno. Njegov strah je vezan na njegovo sedanjo življenjsko situacijo. Pričakujejo nadaljnjo deformacijo hrbtenice, potrebe po občasnih hospitalizacijah in skrajšano življenjsko dobo. Njegove okončine so deformirane, zaradi nepravilnega razvoja čeljusti in spastičnosti obraznih mišic je njegov obraz spremenjen in je zato mogoče govoriti o hudi skaženosti.

Pravkar povzete glavne ugotovitve o tožnikovi nepremoženjski škodi potrjujejo kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zelo hudih poškodbah celotne tožnikove osebnosti ali izjemni škodi, kot te ugotovitve opredeljuje tožnikova revizija. Opisani obseg škode pa potrjuje tudi pravilnost odločitve o prisoji enotne odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode skupaj. Te oblike so med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev in časovno neomejene. Med njimi prevladuje škoda iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je doživljenjska in brez pozitivne prognoze.

Kljub zelo velikemu obsegu škode pa po ugotovitvah revizijskega sodišča ni mogoče pritrditi tožnikovemu revizijskemu stališču, da bi v njegovem primeru znašala odmera 80,000.000,00 SIT pravično odškodnino, ki bi jo bilo utemeljeno znižati le za njegov soprispevek. Taka prisoja bi bistveno presegala obstoječe razmere in bi bila izven našega prostora in časa, zato pa tudi v nasprotju z družbenim namenom odškodnine kot enim od kriterijev iz drugega odstavka 200. člena ZOR, ki oblikujejo pravni standard pravične denarne odškodnine. Primera, ki ju ponuja tožnikova revizija zaradi prikaza zatrjevanih nesorazmerij v prisojah odškodnine, nista ustrezna ne samo zato, ker eden od njiju predstavlja le odškodninski zahtevek, ne pa prisoje, ampak se tudi nanašata na povsem druge oblike škode.

Revizijsko sodišče je po ugotovitvi, da je tožnikovo škodo potrebno uvrstiti med izredno hude primere, opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v odškodninskih zadevah, ki so primerljive z obsegom in vrsto tožnikove škode. Pri tem je ugotovilo, da odmera 25,000.000,00 SIT ustreza vsem kriterijem in merilom za pravično odškodnino, saj je taka odmera uokvirjena v razpon prisojenih odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah, in to ne glede na dejstvo, ali je šlo za prisojo enotne odškodnine ali skupne odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode. Ugotovljeni obseg tožnikove škode po eni strani kaže znatno telesno trpljenje, po drugi strani pa prav zmanjšane življenjske aktivnosti, ki predvsem utemeljujejo prisojo enotne odškodnine, narekujejo hkrati tudi presojo, da bo s prisojeno odškodnino dosežen namen odškodnine (torej satisfakcija za trpljenje) glede na sedaj deteriorirano tožnikovo osebnost z zmanjšanimi zmožnostmi za polno razumevanje svoje situacije (listna št. 201 spisa).

Na podlagi obrazloženega in po ugotovitvi, da v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 moralo obe reviziji zavrniti kot neutemeljeni. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev revizijskih stroškov obeh revidentov. Prvotožena stranka mora stroške svojega revizijskega odgovora trpeti sama, ker glede na njegovo vsebino ti stroški niso bili potrebni.