Jedro

Zmotno je stališče, da bi morala tožnica uveljavljati solidarnostno pomoč v roku iz 80. člena ZTPDR, saj gre za uveljavljanje denarne terjatve, za katere velja 5-letni zastaralni rok.

Tožnica je bila v bolniškem staležu od 18.4.1995 do 31.12.1995, zato je glede na določbo 4. tč. 40 člena KPND upravičena do solidarnostne pomoči za leto 1995 v višini povprečne plače v gospodarstvu za pretekle tri mesece, ki znaša 68.128,00 SIT. Ker mora delavec posebej zahtevati izplačilo solidarnostne pomoči, gredo tožnici zamudne obresti od vložitve zahteve za izplačilo pri toženi stranki dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici solidarnostno pomoč v višini 68.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1999 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 72.621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več, se zavrne." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 30.250,00 SIT, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo solidarnostne pomoči v znesku 68.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1996 dalje do plačila ter zahtevek na povrnitev stroškov postopka. Sklenilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 18.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, v 8-ih dneh pod izvršbo, tožnica pa nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in samo odloči tako, da zahtevku tožnice stroškovno ugodi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice z obrazložitvijo, da ji pomoč ne gre avtomatično ob izpolnitvi pogojev, temveč šele na predlog sindikata, da je treba izhajati iz njenega namena, to je prebroditve trenutne stiske ter da je zamudila rok iz 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožnica se s tako obrazložitvijo ne strinja. Za delavce, ki niso člani sindikata, sindikat ne daje mnenja. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti takega določila nima, tudi iz kasnejših razlag komisije za razlago KP, sodne in dejanske prakse pa izhaja, da za pridobitev solidarnostne pomoči ni potreben predhodni predlog sindikata. Tudi ne drži trditev sodišča prve stopnje, da tožnici ne pripada solidarnostna pomoč avtomatično, saj navedeno jasno izhaja iz 4. tč. 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (oziroma iz razlage komisije KPnd, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 81/2000), pri tem pa je potrebno upoštevati datum uveljavitve predpisa, na katerega se nanaša razlaga in ne datum objave. Utemeljitev sodišča, da mora biti delavec v stiski ter da se mora ugotoviti, da je pomoči potreben, nima podlage v določbi 40. člena KPnd. Zmotna je tudi utemeljitev sodišča, da bi morala tožnica uveljavljati solidarnostno pomoč v roku iz 80. člena ZTPDR, saj gre za denarno terjatev, za katero velja 5-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je ne samo nepravilno uporabilo materialno pravo, temveč tudi povsem ignoriralo sodno prakso na identičnem področju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka glede na določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99). V okviru navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje, da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Podlaga tožbenega zahtevka je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPnd - Ur. l. RS, št. 18/91 - 3/98), ki v 4. tč. 40. člena določa pravico do solidarnostne pomoči v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece tudi v primeru daljše bolezni (3. alinea).

Sodišča prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice iz razloga, da je namen solidarnostne pomoči prebroditev trenutne stiske morebitnega upravičenca, zaradi česar jo lahko pridobi le delavec, ki je zanjo zaprosil in za katerega se ugotovi, da je pomoči potreben. Pravico pa bi morala uveljavljati vsaj v roku, določenem v 80. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90).

Po razlagi KPnd (Ur. l. RS, št. 81/2000) pripada solidarnostna pomoč po 3. alinei 4. tč. 40. člena delavcu v primeru daljše bolezni, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo, kar je potrebno v vsakem primeru izkazati s potrdilom pristojnega zdravnika oz. zdravniške komisije. Pod daljšo bolezen se šteje bolezen, ki traja tri mesece ali več, ne glede nato, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno. Do solidarnostne pomoči v takem primeru je upravičen samo enkrat v koledarskem letu. Solidarnostna pomoč je vezana na s kolektivno pogodbo določen dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Delodajalec je dolžan izplačati delavcu solidarnostno pomoč v primerih oz. ob izpolnitvi pogojev, določenih s 4. tč. 40. člena KPnd. Ta obveznost obstoji tudi v primerih, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede veljavnosti razlage KPnd za nazaj, obenem pa ugotavlja, da je ta razlaga presegla golo razlago kolektivne pogodbe, zaradi česar jo ni mogoče upoštevati v tem, da delavec ni dolžan vložiti zahteve za izplačilo pomoči, temveč jo je delodajalec dolžan izplačati že ob nastopu pogojev po določbi 4. tč. 40. člena KPnd. Tudi ni mogoče upoštevati razlage, da se solidarnostna pomoč izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Razlaga v tem delu namreč predstavlja že dopolnitev kolektivne pogodbe, mimo določb same kolektivne pogodbe, kar pa ni njen namen in presega pristojnosti komisije za razlago.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje (tudi če bi upoštevali razlago KP), da bi morala tožnica uveljavljati solidarnostno pomoč v roku iz 80. člena ZTPDR, saj gre za uveljavljanje denarne terjatve, za katere velja 5-letni zastaralni rok.

Tožnica je bila v bolniškem staležu od 18.4.1995 do 31.12.1995, zato je glede na določbo 4. tč. 40. člena KPnd upravičena do solidarnostne pomoči za leto 1995 v višini povprečne plače v gospodarstvu za pretekle tri mesece, ki znaša 68.128,00 SIT. Tožnica je zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1.2.1996, ko bi ji morala tožena stranka izplačati solidarnostno pomoč. Pritožbeno sodišče je glede na razlago, da mora delavec posebej zahtevati izplačilo solidarnostne pomoči, v skladu z 2. odst. 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) tožnici ni priznalo zamudnih obresti od 1.2.1996, temveč od vložitve zahteve za izplačilo pri toženi stranki, t.j. od 7.12.1999 dalje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. tč. 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zahtevku tožnice delno ugodilo in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati solidarnostno pomoč v višini 68.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1999 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka in sicer je tožnici priznalo zaznamovane stroške postopka in sicer 200 točk za sestavo tožbe, 150 točk za pripravljalno vlogo, 100 točk za pristop na narok, 2 % za administrativne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (100,00 SIT) in 19 % DDV ter takse za tožbo in sodbo znaša 72.621,00 SIT, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici.

Ker je tožnica v sporu v pretežni meri uspela je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, v višini 30.250,00 SIT in v skladu z določbo 2. odst. 154. člena, v zvezi z določbo 165. člena ZPP.