Jedro

Tožnik je bil v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost. Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ne drži. V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval 1) javno opravičilo in preklic izjav, ki so bile podane v članku "Ministra A. A. zapuščajo svetovalci za odnose z javnostmi", ki je bil ... 2019 objavljen v spletnem mediju ..., 2) odstranitev vse sporne vsebine o tožniku na isti spletni strani ter 3) plačilo odškodnine v znesku 3.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške tega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe (2. točka izreka).

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj tožniku (pravilno: toženki) naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nadaljevanju je zaradi obsežnosti pritožbe povzeto le bistvo pritožbenih navedb.

Kot ključno tožnik sodišču prve stopnje očita nepravilno materialnopravno presojo protipravnosti ravnanja toženke. Sporni prispevek obravnava tudi njega osebno, pri čemer je izpostavljen konkretno in poimensko, očita pa se mu celo kaznivo dejanje. Zato meni, da niso izpolnjeni kriteriji za dopustnost posega v njegove osebnostne pravice, o presoji teh kriterijev v sodbi tudi ni razlogov.

Opozarja, da pravica do svobode izražanja ni neomejena in da uporaba pogojnika v prispevku ne zmanjšuje teže posega v osebnostne pravice. Toženka za objavo očitkov o tožniku ni imela nobene podlage. Gre za prekomeren in protipraven poseg v njegove osebnostne pravice. Objava žaljivih obdolžitev in vrednostnih oznak tožnika ne more biti v javnem interesu. Tako bi bilo le v primeru, če bi se potrdilo, da gre za resnične očitke oziroma bi bil tožnik spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu.

Izpostavlja, da mora novinar pridobiti odziv tistih, ki jih informacije zadevajo. Ker tožnik ni mogel predstaviti svoje plati zgodbe in odgovoriti na očitke, prispevek ni bil ustrezno uravnotežen. Poleg tega je novinarka poročala le na podlagi govoric in nepreverjenih informacij. Hude obtožbe na račun tožnika bi terjale večjo skrbnost in preverjanje podatkov. Še toliko bolj, ker je šlo za uporabo podatkov s strani anonimnih virov.

Dejansko stanje glede resničnosti trditev v prispevku je v sodbi ugotovljeno zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi (pridobljeni podatki dokazujejo, da so zaposleni dobili plačilo za povečan obseg dela). Sicer pa tožnik za izplačila nadur oziroma za odobritev povečanega obsega dela niti ni bil pristojen.

Meni, da je glede obsega nastale škode podal izčrpno in konkretizirano trditveno podlago. V tem delu je sodba v nasprotju s trditvami v spisu. Poleg tega je tožnik med zaslišanjem potrdil obseg škodnih posledic. V primeru dvoma v njegove trditve bi sodišče lahko zaslišalo predlagane priče. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka.

Višina odškodnine je primerna in vzročna zveza izkazana. Izvor zgodbe je bil pri toženki, vse kasnejše objave so izvirale iz spornega prispevka. Nadaljnji prispevki so dokaz, da je bila tožniku zaradi prispevka toženke povzročena dodatna škoda.

Glede zahtevkov za opravičilo in preklic ter odstranitev vsebin še navaja, da so neodvisni od nastanka škode.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev njenih stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožniku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik (vodja ... na Ministrstvu za ...1) od toženke (izdajateljice medija) zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi objave prispevka z naslovom "_Ministra A. A. zapuščajo svetovalci za odnose z javnostmi_". Poleg tega tožnik zahteva tudi objavo javnega opravičila in preklica izjav ter odstranitev vsebin na spletni strani. Meni, da je toženka protipravno posegla v njegovo čast in dobro ime, saj so o njem objavljene trditve žaljive, neresnične in nepreverjene. Toženka ob nasprotovanju tožbenemu zahtevku zlasti poudarja, da ni prišlo do posega v osebnostne pravice tožnika, vsaj ne v takšni meri, da bi mu bila povzročena pravno priznana škoda; poleg tega škoda ni izkazana.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Kot glavni razlog za takšno odločitev je navedlo, da navedbe v prispevku niso bile žaljive, neresnične in nepreverjene, zaradi česar protipravnost ravnanja toženke ni izkazana. Ocenilo je tudi, da škoda, ki naj bi zaradi objave spornega prispevka nastala tožniku, ter vzročna zveza med objavo prispevka in zatrjevanim počutjem tožnika nista dokazani. Glede zahtevkov za preklic izjav, opravičilo in odstranitev vsebin pa je navedlo, da je bil v prispevku uporabljen pogojnik in ne trditve, zaradi česar teh v zahtevani obliki ni mogoče preklicati, se zanje opravičiti in jih odstraniti. Kot relevantno materialnopravno podlago za odločanje je sodišče prve stopnje uporabilo 178. in 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), 15., 34., 35. in 39. člen Ustave RS (URS), 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ter 3. in 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (Kodeks). Izpodbijana odločitev je pravilna.

7. Ne drži, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj niti z izrekom sodbe, poleg tega so jasni, zadostni in prepričljivi. Na pregleden način je pojasnjeno, zakaj ni podana odškodninska odgovornost toženke in v zvezi s tem zlasti, zakaj ni izkazana protipravnost njenega ravnanja. Pri tem se je sodišče prve stopnje med drugim opredelilo tudi do kriterijev, ki jih kot bistvene izpostavlja pritožnik, ko se sklicuje na dva primera iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP2 (1. utemeljen razlog novinarja, da verjame v resničnost zapisanega, 2. sorazmerje med posegom oziroma škodo in javnim interesom ter 3. nujnost posega, ki ima utemeljeno pravno podlago in zasleduje legitimen cilj). Sodba tako ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena očitka o tem, da je dejansko stanje glede resničnosti trditev v prispevku ugotovljeno zmotno in v nasprotju z dokazi, ter da so ugotovitve sodišča glede obsega nastale škode v nasprotju z navedbami v spisu, pa že sama po sebi ne predstavljata prej navedene procesne kršitve.

8. Iz naslova, vsebine in oblike spornega prispevka ni razvidno, da bi bil njegov namen v tem, da na žaljiv način očrni tožnika, temveč da opozori na kadrovske težave, ki se ponovno dogajajo na enem od ministrstev, ki so pod okriljem stranke ..., ter da se ugotovi (pravi) vzrok zanje. Dejstvo, da Službo za odnose za javnostmi3 na nekem ministrstvu naenkrat zapustijo skoraj vsi njeni svetovalci (trije od štirih), predstavlja temo, ki je v (splošnem) javnem interesu. Javnost ima pravico izvedeti za takšne teme, novinarji pa imajo o njih dolžnost poročati. Poleg tega je bil tožnik v času objave spornega prispevka javni uslužbenec, torej relativno javna osebnost. Poročanje v prispevku se je nanašalo na delovanje tožnika v okviru javnega organa, ne pa na njegovo osebnost ali zasebno življenje. Torej je šlo za dopusten domet kritike.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je novinarka, ki je pripravila sporni prispevek, izkazala zadostno skrbnost pri pridobivanju informacij in pri potrjevanju njihove resničnosti. Ne drži, da je poročala zgolj na podlagi govoric in nepreverjenih podatkov. Informacije o tem, da naj bi tožnik neustrezno ravnal s poimensko določenimi svetovalci, ki iz tega razloga zapuščajo svoje delovno mesto, je po svojih zagotovilih pridobila iz več zanesljivih anonimnih virov (5 - 10) in to temo preučevala več mesecev pred objavo prispevka. Da so bile pridobljene informacije resnične, so potrdili tudi v tem postopku kot priče zaslišani svetovalci.4 S strani tožnika pridobljeni podatki o odobrenih dodatkih za povečan obseg dela ne vzbudijo dvoma v verodostojnost zaslišanih prič. Ti podatki namreč ne kažejo, da bi bil svetovalcem odobren stalni mesečni dodatek v polnem obsegu. Zato ne drži, da je bilo dejansko stanje glede resničnosti trditev v prispevku v sodbi ugotovljeno zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi.

10. Način poročanja v članku je previden in zadržan. Pri iskanju vzrokov za nastali problem so uporabljene domneve oziroma pogojne besedne zveze ("domnevni mobing", "naj bi bil", "nalagal naj bi jim"). Žaljivih ali slabšalnih izrazov v članku ni najti, nekoliko sporno je le poimenovanje tožnika kot "glavnega generatorja šikaniranja", ki pa koncizno povzame glavni očitek tožniku in ostaja na ravni dopustnega izražanja. Ob tem ne gre prezreti, da je novinarka v članku istočasno predstavila tudi izjavo ministra (to je neposredno nadrejenega tožniku5), ki je mobing izrecno zanikal (pri čemer je ta njegova izjava označena v krepkem tisku sredi članka), in generalnega sekretarja na ministrstvu, ki je potrdil, da so med vodstvom ministrstva in svetovalci za odnose z javnostmi obstajala nesoglasja in različni pogledi glede ustreznega plačila dodatnega dela. Prispevek je tako tudi ustrezno uravnotežen, saj vsebuje odziv odgovornih oseb na ministrstvu in ne podaja zgolj enoznačnih informacij v tožnikovo škodo.6 Zato ni moteče, da novinarka pred objavo ni pridobila tudi posebne izjave s strani samega tožnika.7 Sporna dejstva so bila preverjena dovolj skrbno in predstavljena na objektiven način (citirani niso le anonimni, temveč tudi uradni viri).8

11. Storitev kaznivega dejanja se tožniku v prispevku ne pripisuje direktno in nedvoumno. Uporaba izrazov mobing9 in šikaniranje10 zgolj na kratko označuje, kaj se mu očita kot nesprejemljivo vodstveno vedenje na delovnem mestu.11 Vendar pa je obenem takoj dodano, da pristojni minister (tožnikov nadrejeni) te očitke odločno zavrača. S tem sta očitkom odvzeta njihova resnost in teža, vzpostavljen je dvom vanje. Da bi smela novinarka kritizirati ravnanja tožnika le, če bi bil ta (že) spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, pa ne drži.12 V takšnem primeru bi bilo novinarsko poročanje tako omejeno, da bi bilo že poseženo v pravico do svobode izražanja. Mnogokrat se v družbi dogajajo nepravilnosti, ki niso inkriminirane, pa je nanje vseeno nujno opozarjati. Prav to je naloga in poslanstvo novinarskega poklica.

12. Glede na vse navedeno ne drži, da toženka za objavo očitkov o tožniku ni imela nobene podlage. Ni šlo za prekomeren in s tem za protipraven poseg v tožnikove osebnostne pravice. Posledično pa tudi niso utemeljeni tožnikovi zahtevki za opravičilo, preklic ter odstranitev objavljenih vsebin. Le če bi bilo toženkino ravnanje mogoče označiti za protipravno (če bi šlo za kršitev tožnikovih osebnostnih pravic), bi ti tožnikovi zahtevki imeli pravno podlago (primerjaj 178. člena OZ in 39. člen URS13).

13. Nobena od pritožbenih navedb, ki so v zvezi z obsegom nastale škode, višino vtoževane odškodnine in vzročno zvezo (niti očitki glede procesnih kršitev), za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni pravno pomembna. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni izkazana že protipravnost toženkinega ravnanja (kot izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti). Prav tako niso pravno pomembne preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih procesnih in materialnopravnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju: ministrstvo. 2 Sodba v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) št. 40660/08 z dne 7. 2. 2012 in Axel Springer AG proti Nemčiji št. 39954/08 z istega dne. Ob tem gre dodati, da je v obeh citiranih primerih ESČP dalo prednost pravici do svobode izražanja (10. člen EKČP), kot je to pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. 3 Gre za službo, ki je pristojna za komuniciranje z mediji in drugimi javnostmi, ter za obveščanje o delu ministrstva. 4 Vsi trije so namreč povedali, da so bili odnosi med njimi in tožnikom slabi, da njihovo prekomerno delo ni bilo ustrezno spoštovano in ovrednoteno, saj zanj niso prejeli ustreznega plačila. Bili so deležni nespoštljivega in podcenjujočega odnosa, s tožnikove strani ni bilo pripravljenosti za pogovor in rešitev njihovega nezadovoljstva. 5 Pristojni minister je odgovoren za delo svojega ministrstva (glej drugi odstavek 4. člena in 17. člen Zakona o vladi Republike Slovenije (ZVRS)). 6 Prav to je namen pravila iz 3. člena Kodeksa, da mora novinar pridobiti odziv tistih, ki jih zadevajo informacije o hudih obtožbah. 7 Kot je to bilo moteče v zadevi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 96/2021 z dne 2. 3. 2022 (glej zlasti 27. točko obrazložitve). 8 Pritožnik nima prav, ko trdi, da gre za ravno obratno situacijo kot v primeru sodbe VSRS II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018. 9 Po SSKJ je **mobing** sistematično duševno nasilje, trpinčenje, ustrahovanje na delovnem mestu. 10 Po SSKJ **šikanírati** pomeni namerno povzročati neprijetnosti, nevšečnosti. 11 Uporaba teh izrazov se v pogovornem jeziku rahlja in ne pomeni vedno očitka kaznivega dejanja. Vsako očitanje neustreznega ravnanja še ni očitanje kaznivega dejanja. 12 Glej VSRS sodbo in sklep II Ips 96/2021 z dne 2. 3. 2022 v 16. točki obrazložitve: "Med naloge tiska spada tudi poročanje o sumih storitve kaznivih dejanj in ne le o pravnomočnih sodbah oziroma odprtih kazenskih postopkih." Primerjaj tudi s strani pritožnika citirano odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (v tej zadevi je bilo poročano o sumu storitve kaznivega dejanja s strani policijskega komandirja; Ustavno sodišče je dalo pritožničini pravici do svobode izražanja oziroma pravici javnosti do obveščenosti prednost pred tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti). 13 Pravico do popravka iz 40. člena URS je treba razumeti kot korekcijo morebitne zlorabe pravice do svobode izražanja iz 39. člena URS. Pravica do popravka/odgovora nastopi takrat, ko je na temelju pravice iz 39. člena URS prišlo do pomanjkljive, popačene, napačne informacije (glej VSRS sodbo II Ips 143/98 z dne 16. 7. 1998).