Jedro

Ker iz dejstev v tožbi ne izvira pravna posledica, ki jo zatrjuje tožeča stranka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po preteku roka za popravo tožbe brez obravnave izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se glede tožbenega zahtevka na ugotovitev, da sta pravna prednika pravdnih strank sklenila veljavnostno služnostno pogodbo (1. tč. podrejenega tožbenega zahtevka) razveljavi in tožba v tem delu zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja za potrebe nepremičnin parc. št. 691/4, 691/3 in 692/2, ki so v solasti tožeče stranke, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj po obstoječi utrjeni trasi v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 691/1, 692/1 in 692/3; izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo za potrebe spornih nepremičnin mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti v breme nepremičnin parc. št. 691/1, 692/1 in 692/3; opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in voženj v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 691/4, 691/3 in 692/2. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pravna prednika pravdnih strank M. P. in M. P. sklenila veljavno služnostno pogodbo, na podlagi katere sta ustanovila služnostno pravico hoje in voženj v breme parc. št. 691/1 in 692/1 v korist nepremičn in parc. št. 691/3 in 691/4; izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo za potrebe spornih nepremičnin (parc. št. 691/3 in 691/4) mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti v breme nepremičnin parc. št. 691/1 in 692/1; na opustitev vsakršnega poseganja v služnostno pravico hoje in voženj v obsegu, kot izhaja iz podrejenega tožbenega zahtevka. Končno je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov. Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevk ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 29.11.2000 uveljavljala še en tožbeni zahtevek, ki ga je postavila na prvo mesto. Sodišče prve stopnje je štelo, , da je primarni tožbeni zahtevek tisti, ki ga je postavila v tožbi. Sodbo je izdalo brez izvajanja dokazov in razpisa obravnave. Tako ni preverjalo pravilnosti trditev tožeče stranke. Tožena stranka ni podala svojega odgovora na tožbo. Morda je sicer tožencu potekel rok za odgovor na tožbo po prvotno postavljenem zahtevku, zanesljivo pa ne po drugem, ki je bil postavljen v vlogi tožeče stranke z dne 29.11.2000. Če je bil nesklepčen tudi zahtevek iz te pripravljalne vloge, bi bilo umestneje izdati sklep o zavrženju tožbe. Služnostna pot je za tožečo stranko edini dostop do nepremičnin, zemljišča in hiše. Pritožba ni utemeljena. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je sklepčnost tožbe (3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo zatrjuje v zahtevku. Gre za materialnopravno predpostavko za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da navedbe v obravnavani tožbi ne zadoščajo za presojo, da je ta sklepčna. Tožeča stranka opira ustanovitev stvarne služnosti na sklenitev pravnega posla (52. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ št. 6/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR). S sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti upravičenec še ne pridobi stvarne služnosti, ker se pogodbeno ustanovljena stvarna služnost pridobi šele z vpisom v javno zemljiško knjigo. Zato ostaja pravno varstvo, ki ga ima na razpolago stranka take pogodbe, v sferi obligacijskega prava vse do vpisa ustanovljene služnosti v zemljiško knjigo. Stvarnopravno varstvo ustanovljene služnostne pravice se pridobi šele s pridobitvijo stvarne služnosti, to je z vpisom v zemljiško knjigo. Dotlej se s tožbo ne more uveljaviti tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti (56. čl. ZTLR), ampak le obligacijski zahtevek na izstavitev listine, ki bo primerna za vpis ustanovljene stvarne služnosti v zemljiško knjigo, če sama pogodba ne predstavlja takšne listine (pravno mnenje, objavljeno v Poročilu VS RS 1986/I, stran 18). Ker torej tožeča stranka ni zatrjevala, da bi pridobila stvarno služnost s priposestvovanjem, iz njenih navedb ne izvira zatrjevana posledica, ki jo uveljavlja v obliki ugotovitve obstoja pravice stvarne služnosti. Iz zatrjevanih dejstev, to je, da so tožniki solastniki gospodujočega zemljišča, toženci pa služečih parcel, pogodbo z dne 21.5.1986 pa sta sklenila pravna prednika pravdnih strank, pri čemer je toženec postal lastnik parcele št. 691/1 in 692/1 s kupno pogodbo z dne 11.4.1997, tudi ne izhaja utemeljenost zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Služnost je sicer res stvarna pravica, ki učinkuje proti vsem in se je vsak tretji dolžan vzdrževati motenja služnostnega upravičenca v izvrševanju te služnosti. Ker pa sam sklenjeni pravni posel še nima za posledico pridobitve služnostne pravice, kupca zemljišča, ki je obremenjeno s služnostjo, določba iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, ki jo je sklenil njegov pravni prednik, ne zavezuje, če služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo in če za obstoj te služnosti ni vedel in je nepremičnino kupil brez bremen. V skladu s 1. in 2. odst. 148. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, učinek pa ima tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, razen če je v pogodbi določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Toženec je singularni pravni naslednik A. P., ki ga 21.5.1986 sklenjena pogodba med A. in M. P. zaradi opisanega relativnega učinka pogodbe ne zavezuje. V zemljiškoknjižnem pravu velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ker zemljiško knjigo vodi sodišče, se lahko vsakdo zanese, da je vsebina zemljiške knjige verodostojna, torej pravilna in popolna (primerjaj 4. odst. 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur.l. RS št. 33/95). Ker tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bil toženec pri pridobitvi služečega zemljišča v slabi veri, iz trditvenega gradiva v tožbi in nadaljnji pripravljalni vlogi, ne izhaja utemeljenost zahtevka. Kdaj je tožba sklepčna, je stvar materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo popolnoma pravilno, ko je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja sklepčnosti zavrnilo, ne pa zavrglo. Pri tem se je oprlo na določilo 3. odst. 318. čl. ZPP. Glavna obravnava ni vedno obligatorni stadij postopka, saj je v skladu z 2. odst. 4. čl. ZPP mogoče, če zakon tako določa, odločiti o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Takšno izjemo predstavlja tudi citirano določilo iz 3. odst. 318. čl. ZPP, ko sodišče brez obravnavanja izda zavrnilno sodbo. V primerih, ko iz pisnih vlog tožeče stranke ne izhaja posledica, ki jo zatrjuje, bi bilo izvajanje kakršnihkoli dokazov povsem nesmiselno, saj bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti kljub obširno izvedenemu dokaznemu postopku. Pritrditi pa je tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pravna prednika pravdnih strank M. in A. P. 21.5.1986 sklenila veljavno služnostno pogodbo, zavrnilo, namesto da bi tožbo v tem delu zavrglo. Materialnopravno je sicer pravilno presodilo, da tožeča stranka za takšno ugotovitev nima pravnega interesa, nato pa je tožbeni zahtevek iz tega razloga zavrnilo zaradi neutemeljenosti. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. v zvezi s 1. odst. 274. čl. ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delni ugodilo, sodbo glede ugotovitve, da je bila sklenjena veljavna služnostna pogodba razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (1. odst. 354. čl. ZPP). Odločbo o zavrženju tožbe je mogoče v konkretnem primeru šteti kot ugodnejšo za tožečo stranko kot zavrnilno sodbo (359. čl. ZPP). Tožeča stranka je s svojo vlogo z dne 30.11.2000 novo postavljeni zahtevek res opredelila kot primarni tožbeni zahtevek, prvotno postavljeni zahtevek pa kot subsidiarni. Sodišče prve stopnje pa je v izreku primarni tožbeni zahtevek označilo kot subsidiarni in obratno, vendar pa to v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe, saj bi bila odločitev enaka tudi v primeru, če bi verno sledilo tožbenemu predlogu tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje v nerazveljavljenem delu pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne uveljavljane ne po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilu 1. in 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. in 3. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.