Jedro

Iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da je bila tožniku dana možnost, da se je izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, čemur tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja. Tudi sicer trditev, da bi moral biti v zadevi izveden ugotovitveni postopek, temelji na nepravilnem stališču, da naj bi šlo za ukrep disciplinske narave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločitvijo na podlagi 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) odločila, da je tožniku najmanj za čas namestitve v posebej varovanem prvem oddelku obsojencev po 98.a členu ZIKS-1 odobren nadzorovani obisk za stekleno pregrado.

Ugotavlja, da obstaja velika verjetnost, da je tožnik zaprosil soobsojenca, naj v njegovem imenu naroči paket z nedovoljeno vsebino, nato pa ga je tako ustrahoval, da je prevzel krivdo za vnašanje nedovoljenih predmetov. Poleg tega ugotavlja, da je tožnik tudi v drugih primerih prosil obsojence, naj proti plačilu v njihovem imenu prevzamejo pakete. Zaradi tega je bil 20. 3. 2013 premeščen v posebno varovan I. oddelek. Določeni način obiska bo tožniku onemogočil stik z izpostavljenimi obsojenci in tistimi, ki jih je s svojim vedenjem in obnašanjem huje motil, hkrati pa bo onemogočil, da bi se maščeval tistim, ki so njegovo moteče vedenje izpostavili, poleg tega pa bo tudi onemogočil izmenjavo nedovoljenih predmetov in substanc, kar toženka ocenjuje kot pomembno okoliščino.

Navaja, da gre za nujni ukrep v javnem interesu, s katerim ni mogoče odlašati, saj je treba ukrepati takoj, da tožnik ne bi na obiskih izvajal fizičnih in psihičnih oblik pritiska na druge obsojence ali obiskovalce v času obiskov, s čimer bi lahko bila ogrožena varnost v zavodu.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločitev, ugotovil, da stroški v postopku niso nastali in zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja. Zavrnil je tudi tožnikov očitek, da mu ni bila dana možnost izjave navaja, ker iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da mu je bila te možnost dana.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v postopku prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom in da gre za arbitrarno in nezakonito odločitev, s čimer je bilo poseženo v njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Po njegovi oceni izpodbijana odločitev ne dosega minimalnih zahtev glede obrazložitve, poleg tega pa je tudi nezakonita. Ugotovitev, da naj bi izvajal psihični pritisk nad obsojenimi, je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. S tem v zvezi sploh ni bil izveden ugotovitveni postopek. Ker gre za disciplinski ukrep, bi moral imeti možnost, da se opredeli do odločilnih dejstev.

Izpodbijana odločitev je bila izdana zgolj na podlagi „neke vrste razgovora“. Meni, da pisanje, da je bil ravno on tisti, ki je zaprosil A.A., da v njegovem imenu naroči paket, kar so izjavili nekateri obsojenci, ki zaradi svoje varnosti želijo ostati anonimni, pomeni grob poseg v načelo zakonitosti. Odločitve ni mogoče graditi na domnevnih navedbah anonimnih soobsojencev. V zvezi s tem tej pritožbi (pravilno tožbi) prilaga izjavo poimensko navedenih obsojencev z dne 26. 3. 2013, iz katere izhaja, da tožnik v ničemer ne ogroža niti sebe niti drugih in jih ne ovira pri njihovem delu, počitku ali razvedrilu in nikomur ne predstavlja grožnje. Med podpisniki izjav je tudi A.A. Poleg tega tudi ni jasno, zakaj je bil potem A.A. z odločbo o prekršku sankcioniran za prekršek, ki naj bi ga storil on. Meni, da so ugotovitve, da bi bil on tisti, ki bi v primeru nenadzorovanih obiskov izvajal psihični pritisk ali celo izzval pretep arbitrarne in posegajo v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. Opozarja pa tudi na nelogičnosti in nepravilnosti v odločbi upravnega organa druge stopnje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka oziroma podrejeno vrnitev zadeve upravnemu organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločitev, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) vpis načina obiska v osebni načrt z dne 2. 7. 2013 in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeni vpis, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZIKS-1 se obiski obsojenca opravljajo v primerno opremljenih notranjih ali zunanjih prostorih in so nenadzorovani in nadzorovani, pri čemer se lahko nadzorovani obiski opravijo tudi za stekleno pregrado. O načinu obiska odloča direktor zavoda. Odločitev o obliki obiska se zapiše v osebni načrt obsojenca. Vpis odločitve v osebni načrt po četrtem odstavku 8. člena ZIKS-1 nadomesti izdajo odločbe, zoper njo pa ima obsojenec pravico vložiti pritožbo na generalnega direktorja uprave v roku osmih dni od seznanitve z odločitvijo.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo pooblaščenca direktorja zavoda, da mu je se mu najmanj za čas namestitve v posebej varovanem I. oddelku obsojencev po 98.a členu ZIKS določi nadzorovan obisk za stekleno pregrado.

Namen določitve nadzorovanih obiskov je v zagotovitvi varnosti in reda pri obiskih. Možnost določitve nadzorovanih obiskov za stekleno pregrado je določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1C), objavljen v Uradnem listu RS št. 76 z dne 25. 7. 2008. Iz Poročevalca Državnega zbora št. EPA 1931-IV z dne 27. 2. 2008 izhaja, da so predlagane spremembe odraz problemov, ki so bili zaznani v zvezi z veljavno ureditvijo v praksi in dajejo možnost, da se v določenih varnostnih razmerah dodatno poveča varnost pri obiskih. Kot primer je naveden vnos droge ali strelnega orožja.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločitvijo in njenimi razlogi, iz katerih je razvidno, zakaj so bili tožniku določeni nadzorovani obiski za stekleno pregrado. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je razlog za odreditev navedenega varnostnega ukrepa pri tožniku prav zagotavljanje reda in varnosti ter v preprečitvi vnašanja nedovoljenih stvari v ali iz zavoda.

Prav tako se strinja z razlogi toženke, zakaj gre v obravnavanem primeru za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in da so dejstva, na katera se opira odločitev, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Postopanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku (brez zaslišanja tožnika) je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Poleg tega iz odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da iz uradnega zaznamka operativenega vodje z dne 20. 3. 2013 izhaja, da je bila tožniku dana možnost, da se je izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, čemur tožnik v tožbi izrecno ne ugovarja. Tudi sicer trditev, da bi moral biti v zadevi izveden ugotovitveni postopek, temelji na nepravilnem stališču, da naj bi šlo za ukrep disciplinske narave. V zadevi namreč ni bila izdana odločba na podlagi drugega odstavka 92. člena ZIKS-1, s katero bi bila tožniku izrečena disciplinska kazen iz 88. člena ZIKS-1. Tožnik v tožbi dokazuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje s sklicevanjem na izjavo obsojencev z dne 26. 3. 2013, ki naj bi ji bila priložena. Sodišče ugotavlja, da tožbi taka izjava ni bila priložena. Napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnik ne more dokazati s sklicevanjem na odločbo o prekršku, ki je bil izrečen A.A., saj predmet presoje v tem upravnem sporu ni zakonitost navedene odločitve.

Neutemeljeno je tudi stališče, da temelji izpodbijana odločitev na pavšalnih ugotovitvah, da je tožnik izvajal psihični pritisk nad soobsojenci. Organ se v obrazložitvi sklicuje na dogodek z dne 20. 3. 2013, ki je podrobno opisan, navedene so tudi izjave drugih obsojencev, iz katerih izhaja tožnikovo obnašanje oziroma odnos do sozapornikov (ustrahovanje, nagovarjanje, da v svojem imenu za tožnika prevzamejo pakete). Sodišče se zato ne strinja z očitkom, da v tem pogledu odločbe vsebinsko ni mogoče preizkusiti. Zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo pa ne utemeljuje zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).