Jedro

Pravico do odmere nadomestila za sezonski čas uporabe ima zavezanec, ki poslovni prostor, ki je vezan na dejavnost kampa (oziroma golf igrišča in smučišča) nedvomno uporablja le določen čas v letu. Pri tem pa je za odmero nadomestila pravno nepomembna možnost, da bi lahko zavezanec trgovino uporabljal tudi med letom, ko kamp ne deluje, saj je odmera nadomestila vezana na dejansko uporabo v sezonskem času.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 15. 7. 2005 v zavrnilnem delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za poslovni prostor (trgovino) na naslovu ... cesta št. .., Ž., v izmeri 923 m2 (4. postavka 2. odstavka odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 31. 5. 2005 in skupni znesek 2.736.897,00 SIT) odpravi in v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 31. 5. 2005, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od zazidanih stavbnih zemljišč oziroma objektov na ... cesti št. ... v izmeri 1.928 m2 in 100.000 m2 za čas od 1. 6. 2005 do 1. 8. 2005, od poslovnih prostorov na ... cesti št ... v izmeri 325 m2 in 923 m2 za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005 ter od nezazidanih stavbnih zemljišč na parc. št. ..., št. ...,, št. ...,, št. ...,, vse k.o. C., v izmeri 2.858 m2, 3.169 m2, 2.186 m2, 4.265 m2 in 3.338 m2, v skupnem znesku 2.736.897,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da prvostopenjska odločba temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Radovljica (Deželne novice št. 5/00, 13/01 in Uradne objave občine Radovljica št. 21/02, 35/03, v nadaljevanju občinski odlok), po katerem se v skladu z določili 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89, v nadaljevanju ZSZ/84) plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu s 1. alineo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) se tudi po uveljaviti tega zakona, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZUreP-1) v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/84 o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. V zvezi z ugovorom, da je prvostopenjski organ za prostore v izmeri 923 m2 (trgovino) nepravilno obračunal nadomestilo za dobo 12 mesecev, saj ni upošteval, da je trgovina sezonskega namena, odprta le v času obratovanja kampa, tožena stranka pojasnjuje, da mora po določilih 1. odstavka 62. člena ZSZ in 4. člena občinskega odloka nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (lastniki, najemniki zakupnik, imetniki pravice uporabe). Tožena stranka meni, da je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, torej v danem primeru tudi tožeča stranka, ne glede na to, da gre za poslovne prostore, ki se uporabljajo le v sezoni. Plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (trgovine) torej ni vezano na čas obratovanja teh prostorov v sezoni in zadostuje, da je tožeča stranka bodisi lastnik bodisi neposredni uporabnik poslovnih prostorov oziroma površine. Če zavezanec nepremičnine ne uporablja iz ekonomskih ali kakšnih drugih razlogov, ta okoliščina na odmero ne vpliva. Zakon namreč trajno obveznost plačila nadomestila veže na pravno in dejansko možnost uporabe predmetnih nepremičnin, ki pa tožeči stranki kljub temu, da se po njenih navedbah uporablja le v času obratovanja kampa, ni onemogočena. V zvezi z ugovorom, da je bilo tožeči stranki za leto 2002 in 2003 nadomestilo glede trgovine odmerjeno le v času sezone, tožena stranka pojasnjuje, da je bilo v letu 2005 nadomestilo odmerjeno na podlagi novega odloka, ki se je začel uporabljati 1.1. 2004. Med zemljišča iz 11. člena občinskega odloka po njenem mnenju navedena trgovina ne spada. Glede odmere nadomestila od nezazidanih stavbnih zemljišč se tožena stranka sklicuje na določila 218. b in 218. d člena ZGO, ki ju tudi citira. Iz Odloka o zazidalnem načrtu za stanovanjsko naselje "Na plani" v Lescah in sprememb tega odloka (Uradne objave Občine Radovljica, št. 21/02 in 27/03) je razvidno, da se predmetna zemljišča na parc. št. ..., št. ...,, št. ...,, št. ...,, vse k.o. C., nahajajo znotraj območja zazidalnega načrta, kar je razvidno tudi iz grafične priloge zazidalnega načrta in katastrske situacije teh zemljišč. V skladu s citiranimi zakonskimi določili je navedena zemljišča šteti za nezazidana, od katerih pa se po občinskem odloku plačuje nadomestilo. Glede na vse navedeno tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 ter 92/05 - odločbi US, v nadaljevanju ZUS). Po njenem mnenju je nepravilna odločitev, s katero je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča od stavbnega zemljišča v izmeri 100.000 m2. Vsa leta pred prejemom dokončne odločbe je bilo namreč tožeči stranki nadomestilo za navedeno stavbno zemljišče odmerjeno le od površine 8.757 m2, s prvostopenjsko odločbo pa je bilo odmerjeno od površine 100.000 m2. Za bistveno povečanje površine prvostopenjska in izpodbijana odločba ne vsebujeta razlogov. Ker izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, je po njenem mnenju kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, v posledici pa podana bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke 1. odstavka 25. člena ZUS. Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da je tožena stranka zavrnila pritožbene navedbe, da tožeča stranka vsa zemljišča v Camping X. (vključno z zemljiščem, na katerem se nahaja trgovina, razen zemljišča na lokaciji recepcije) rabi samo v času sezone opravljanja dejavnosti kampiranja, kakor tudi navedbe, da že zaradi narave opravljanja te sezonske dejavnosti nima nobenih možnosti, da bi uporabljala ta zemljišča izven sezone kampiranja. Po njenem mnenju je materialnopravno zmotno stališče, da stavbno zemljišče na ... cesti št. ... na lokaciji trgovine ne spada med zemljišča po 11. členu občinskega odloka. Tožena stranka namreč zmotno interpretira določilo, v katerem je jasno določeno, da se nadomestilo od vseh zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih za svojo dejavnost uporabljajo kampi, odmerja za sezonski čas, ko ima lastnik ali uporabnik možnost uporabe. Sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je delno utemeljena.

V zvezi s pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sodišče najprej ugotavlja, da se na podlagi 1. alinee 56. člena ZSZ in 179. ter 1. odstavka 180. člena ZUreP-1 tudi po uveljavitvi novega ZSZ še vedno uporablja VI. poglavje o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč ZSZ/84, ki v 1. odstavku 62. člena določa zavezance za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Navedeno nadomestilo je dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, med drugim je med zavezanci določen lastnik oziroma najemnik poslovnega prostora. Četrta alinea 61. člena ZSZ/84 člena daje občinam podlago, da predpišejo merila za oprostitve oziroma delne oprostitve plačila predmetnega nadomestila. Na tej podlagi je bil sprejet Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Deželne novice, Glasilo občine Radovljica - Uradne objave, št. 34/03, v nadaljevanju Odlok), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2004 in je nadomestil star Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Radovljica (UVG, 3/98, DNUO, št. 5/00, 13/01 in 21/02), kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski davčni organ pravilno obračunal nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za trgovino kot poslovni prostor na ... cesti št. ... v izmeri 923 m2 ter nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na ... cesti št. ... v izmeri 100.000 m2 v Č. Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja nepravilno uporabo 11. člena Odloka, ki določa, da se nadomestilo za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih za svojo dejavnost uporabljajo golf igrišča, kampi in smučišča, odmerja za sezonski čas, ko ima lastnik ali uporabnik možnost uporabe. Navedeno določilo ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga tožena stranka v povezavi z določilom 62. člena ZSZ/84. Med strankama ni sporno, da gre za trgovino, ki je odprta le v času delovanja kampa X., torej v sezonskem času dveh mesecev, prav tako ni sporno, da se trgovina v tem času uporablja v okviru dejavnosti kampa. Čim pa je tako, davčni organ ni imel zakonite podlage za odmero nadomestila za vso leto in je tudi izpodbijana odločba v tem delu nezakonita. Pravico do odmere nadomestila za sezonski čas uporabe ima zavezanec, ki poslovni prostor, ki je vezan na dejavnost kampa (oziroma golf igrišča in smučišča) nedvomno uporablja le določen čas v letu. Pri tem pa je za samo odmero nadomestila pravno nepomembna možnost, da bi lahko zavezanec trgovino uporabljal tudi med letom, ko kamp ne deluje, saj je odmera nadomestila vezana na dejansko uporabo v sezonskem času, kar pravilno ugovarja tudi tožeča stranka in je v tem delu tožba utemeljena iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava.

V zvezi z ugovorom, da prvostopenjske in izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za stavbno zemljišče na ... cesti št. ... v Č. v izmeri 100.000 m2, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka glede navedenega nezazidanega stavbnega zemljišča v pritožbi ni ugovarjala nepravilne odmere, saj se je v tem delu z odmero strinjala, kar je razvidno iz vsebine njene pritožbe in obsega pritožbenega predloga, ki predlaga odpravo prvostopenjske odločbe le v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila od zazidanih stavbnih zemljišč za trgovino. Pritožnik mora v pritožbi navesti, zakaj izpodbija odločbo, tožena stranka pa mora v obrazložitvi odločbe presoditi vse relevantne pritožbene navedbe (2. odstavek 238. člena in 2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju ZUP). Ker se je tožeča stranka v pritožbi glede nadomestila za stavbno zemljišče na ... cesti št. ... v izmeri 100.000 m2 strinjala z odmero prvostopenjskega organa, tožena stranka tega dela nadomestila kot nespornega ni bila dolžna presojati in s tem ni zagrešila bistvene kršitve določb ZUP, niti tožeči stranki ni bila kratena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V luči povedanega tožeča stranka v tožbi ne more uveljavljati dejstev, ki se nanašajo na odmero nadomestila za navedeno nezazidano stavbno zemljišč (da naj bi bila zavezana le za plačilo nadomestila za 8.757 m2 tako kot prejšnja leta), in jih sodišče zavrača kot nedovoljene tožbene novote iz 3. odstavka 14. člena ZUS. Slednji določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožeča stranka je nedvomno imela možnost navajati dejstva, ki jih navaja v tožbi, v postopku pred izdajo akta, česar pa ni storila, saj se je z odmero nadomestila v tem delu strinjala.

Glede na vse povedano je odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za trgovino, nezakonita, zato je sodišče tožbi delno ugodilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - odločba US, v nadaljevanju ZUS-1), v ostalem pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1) Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi delno ugoditi. V zavrnilnem delu sodbe pa gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Uporaba ZUS-1 temelji na podlagi prehodnih določb 104. in 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.