Jedro

V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.

Izrek

I.Pritožba zoper ugodilni del III. točke izreka sklepa se zavrže.

II.Pritožba zoper zavrnilni del III. točke izreka in zoper IV. ter V. točko izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi zavrglo (I. točka izreka), predlog za odlog izvršbe je zavrnilo (II. točka izreka), ugovoru je delno ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki I 107/2022 z dne 30. 8. 2022 razveljavilo v delu, v katerem je v korist upnice A. A. dovoljena izvršba nad 220.921,46 EUR glavnice in v korist upnika B. A. nad 220.921,46 EUR glavnice, ter predlog za izvršbo z dne 18. 8. 2022 v tem delu zavrnilo, v preostalem delu je ugovor zavrnilo (III. točka izreka), dolžnici je naložilo, da je dolžna upnikoma v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 1.412,03 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje (IV. točka izreka), zahtevi dolžnice za povrnitev izvršilnih stroškov, vloženi 5. 9. 2022 in 16. 9. 2022, pa je zavrnilo (V. točka izreka).

2.Dolžnica je vložila pravočasno pritožbo, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da je sodišče s tem, ko je ugovoru delno ugodilo, dejansko spremenilo zahtevek upnikov na način, da ta ustreza predlogu za izvršbo, kjer upnika uveljavljata terjatev kot solidarna upnika, četudi solidarna odgovornost na podlagi izvršilnega naslova ne obstaja. Sodišče je s tem prekoračilo svoja pooblastila in kršilo tako načelo stroge formalne legalitete, kot tudi načelo materialnega procesnega vodstva, razpravno načelo in načelo enakega obravnavanja strank, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Dalje dolžnica navaja, da sta upnika v predlogu za izvršbo zatrjevala le, da gre za odškodninsko terjatev, nista pa zatrjevala ali dokazovala posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Trditveno podlago, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je zatrjevalo in dokazovalo naslovno sodišče, s čimer je zopet prekoračilo svoje pristojnosti in kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Samoiniciativno širjenje trditvene podlage s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (VSL sodba I Cp 1486/2021). Sodišče je tako storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je kršilo načelo stroge formalne legalitete, načelo materialnega procesnega vodstva, razpravno načelo in načelo enakega obravnavanja strank, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 339. člena ZPP.

V izpodbijanem sklepu je sodišče tudi napačno zaključilo, da terjatev upnikov predstavlja terjatev iz naslova povzročitve škode, povzročene namerno, iz 5. točke drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), na katero odpust obveznosti ne učinkuje. S sklepom o odpustu obveznosti z dne 7. 7. 2021 so bile dolžnici v celoti odpuščene obveznosti za vse terjatve, ki so nastale do 26. 2. 2019, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Dolžnica je bila v kazenskem postopku K 00/99 s sodbo z dne 15. 6. 1999 res obsojena kaznivega dejanja goljufije zoper upnika, vendar pa sporna terjatev ni bila ugotovljena v kazenskem postopku, ampak predhodno v civilnem postopku P 323/95 s sodbo z dne 20. 2. 1996. Civilno sodišče je v navedeni sodbi odločilo, da je dolžnica dolžna povrniti upnikoma prejeto posojilo v znesku 172.260 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Izvršilni naslov je torej civilna sodba, katere temelj je posojilna pogodba, zato gre za navadno terjatev, na katero odpust obveznosti ne učinkuje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da terjatev upnikov predstavlja terjatev iz naslova škode, povzročene namerno, iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na katero odpust učinkuje. Dolžnica višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

5.Glede na vsebino pritožbenih navedb in uspeh v postopku je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) štelo, da se dolžnica pritožuje zoper odločitev o ugovoru (III. točka izreka) in stroških ugovornega postopka (IV. in V. točka izreka).

6.V prvem odstavku III. točke izreka sklepa je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, in sicer, kolikor je v korist upnice A. A. dovoljena izvršba nad 220.921,46 EUR glavnice ter v korist upnika B. A. prav tako v znesku glavnice nad 220.921,46 EUR. Sklep o delni ugoditvi ugovoru oziroma razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo, kolikor je bila izvršba dovoljena v korist upnikov solidarno, oziroma v korist vsakega od upnikov za več kot 220.921,46 EUR glavnice, je odločitev, ki je dolžnici le v korist. Tudi, če bi višje sodišče v tem delu o pritožbi odločilo po vsebini, se tako dolžničin pravni položaj ne bi mogel izboljšati. To posledično pomeni, da dolžnica za pritožbo zoper prvi odstavek III. točke izreka nima pravnega interesa (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker pa je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za meritorno odločanje o pritožbi, je višje sodišče pritožbo dolžnice zoper ugodilni del III. točke izreka sklepa zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. čelna ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Sicer pa je višje sodišče pritožbo obravnavalo po vsebini in sklep v ostalem izpodbijanem, a nezavrženem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

8.Sklep o izvršbi v obravnavani zadevi temelji na izvršilnem naslovu - pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Kranju P 323/95 z dne 20. 2. 1996. Po navedeni sodbi je dolžnica dolžna upnikoma povrniti prejeto posojilo v znesku 172.260 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 1994, ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 140.391,00 EUR. Navedeno med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da se je nad dolžnico pred Okrožnim sodiščem v Kranju leta 2019 začel postopek osebnega stečaja (St 000), ki se je zaključil s pravnomočnim sklepom o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Kranju St 000 z dne 16. 6. 2022, in v katerem je prišlo do odpusta obveznosti. Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 7. 7. 2021. Z njim so bile dolžnici odpuščene vse terjatve upnikov do dolžnice, ki so nastale do 26. 2. 2019, razen terjatev iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

9.Med strankami predmetnega izvršilnega postopka je nesoglasje o vprašanju, ali odpust obveznosti na podlagi sklepa St 000 z dne 7. 7. 2021 učinkuje tudi na zadevno obveznost, ki temelji na pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Kranju P 323/95 z dne 20. 2. 1996, ali pa gre za katero od izjem iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pritrdilo stališču upnikov, da odpust obveznosti na konkretno obveznost ne učinkuje. Štelo je namreč, da gre za eno od izjem, za katere ZFPPIPP določa, da odpust obveznosti nanje nima učinka, in sicer za terjatev po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Višje sodišče s takšnim stališčem soglaša.

10.Po določilu prvega odstavka 409. člena ZFPPIPP s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu ZFPPIPP drugače določeno. Skladno s prvim odstavkom 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. V drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP pa je določeno, da odpust obveznosti ne učinkuje za zavarovano terjatev iz tretjega odstavka 20. člena tega zakona, za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona, in tudi ne za terjatve iz naslova: 1. denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku, 2. v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem; 3. globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku, 4. odvzema premoženja nezakonitega izvora in 5. povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

11.Kot že navedeno zgoraj, se sodba P 323/95, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, nanaša na terjatev iz naslova vračila posojila. Neposredno iz izvršilnega naslova torej odškodninska terjatev upnikov do dolžnice res ne izhaja. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da to samo zase za presojo, ali odpust obveznosti iz postopka osebnega stečaja nad dolžnico vpliva na v predmetnem izvršilnem postopku izterjevano terjatev upnikov, ni odločilno. Tudi po presoji višjega sodišča je bistveno, da je bil po izdaji izvršilnega naslova pred Okrožnim sodiščem v Kranju zoper dolžnico v teku tudi kazenski postopek K 00/99, v katerem je kazensko sodišče obravnavalo isti historični dogodek, kot ga je pred tem obravnavalo že pravdno sodišče, ter da je bila nato dne 15. 6. 1999 izdana obsodilna sodba, zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po 217. členu tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ).

12.V sodbi K 00/99 je kazensko sodišče izreklo, da je dolžnica kriva, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, pripravila druge z lažnivim prikazovanjem oziroma prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jih s tem zapeljala, da so v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storili, z dejanjem pa je povzročila veliko premoženjsko škodo. Iz 7. točke izreka kazenske sodbe dalje izhaja, da je dolžnica kaznivo dejanje goljufije storila tudi zoper A.. A. in B. A., torej upnika v predmetnem izvršilnem postopku, in sicer tako, da je v času od 27. 10. 1994 do 5. 12. 1994 v C. ali v stanovanju Ulica 22, Š., izvabila od njiju posojilo v skupni višini 172.260 DEM v tolarski protivrednosti 13.953.600,00 SIT in sicer tako, da jima je natvezila, da se ukvarja s trgovino in uvozom sanitetnega materiala ter farmacevtskimi izdelki, jima zagotavljala kratke roke za vrnitev posojila, obljubljala 3-5% obresti za čas 14 dni. Upnika sta ji verjela in ji dala posojilo v skupni višini 172.260 DEM, vendar jima dolžnica dolžnega zneska ni povrnila, ker takega namena že vse od vsega začetka ni imela, niti ne možnosti, ampak si ga je na njuno škodo prisvojila.

13.V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano (14. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila dolžnica pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo. Navedeno je storila s tem, da si je od upnikov izposodila znesek, ki je predmet izterjave v predmetnem izvršilnem postopku, in ki ga dolžnica že od vsega začetka upnikoma ni nameravala vrniti. Višje sodišče se zato strinja, da terjatev upnikov predstavlja izjemo po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na katero odpust obveznosti ne učinkuje, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje. To pa posledično pomeni, da odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad dolžnico ni ovira za predmetno izvršbo. Nasprotno pritožbeno stališče, češ da gre v konkretnem primeru za terjatev iz naslova posojila, je glede na obrazloženo zmotno.

15.Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja relativno bistveno postopkovno kršitev, ki naj bi bila podana iz razloga, ker je sodišče prve stopnje predpostavke odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) ugotavljalo, kljub pomanjkanju trditev upnikov v tej smeri. Upnika sicer res nista podala trditev, s katerimi bi utemeljevala posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti, sta pa v predlogu za izvršbo zatrjevala, da gre za odškodninsko terjatev, ter se s tem v zvezi sklicevala na pravnomočno kazensko sodbo K 00/99. To pa zadošča, saj so v trditev o pravnomočni kazenski sodbi zajete tudi trditve o namerni povzročitvi škode. Pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1486/2021 v tej zvezi je zato neutemeljeno.

16.Po povedanem je izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora v preostalem delu pravilna (drugi odstavek III. točka izreka), posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s katero sicer pritožba niti nima konkretnih razlogov. Ob uradnem pravnem preizkusu pa višje sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev, zato je neutemeljeno pritožbo zoper zavrnilni del III. točke izreka in zoper v IV. ter V. točko izreka zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na neuspeh s pritožbo dolžnica krije svoje pritožbene stroške. Prav tako krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka upnika, saj z odgovorom na pritožbo nista prispevala k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1Veljavni Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) kaznivo dejanje goljufije ureja v 211. členu.

2Prim. tudi VSL sodba I Cp 296/2021, 5. točka razlogov.

3Prim. VSL sodba I Cp 296/2021, 6. točka razlogov.