Jedro

Navedbe o postopanju hrvaških policistov ob prvem tožnikovem prihodu na Hrvaško že same po sebi ne kažejo na slabo ravnanje, tudi če bi se štele kot take, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 15. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji 4. 5. 2023 prvič podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki pa jo je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 18. 7. 2023 zaradi ugotovitve, da je za njeno obravnavanje odgovorna Republika Hrvaška. Dne 5. 2. 2024 je bil tožnik predan Republiki Hrvaški, vendar je že 6. 2. 2024 v jutranjih urah ponovno nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in na Policijski postaji A. izrazil namen, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za priznanje mednarodne zaščite.

3.V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (14. 2. 2024) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 25. 4. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 29. 2. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 2. 4. 2024 prejela odgovor, da je na podlagi drugega odstavka 25. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (26. 3. 2024). Iz njih je razvidno, da so tožnika prijeli na bosansko-hrvaški meji, da se tožnik ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, da ne ve, zakaj je tam moral oddati prstne odtise, da v postopku ni imel tolmača ter da ga je bilo strah, ker so njegovega sorodnika v Republiki Hrvaški zaprli za tri leta in ga vrnili v Maroko. Odpeljali so jih na policijsko postajo in jim rekli, da morajo oddati prstne odtise. Nekdo v skupini je govoril angleško in povedal, da dajejo odtise v policijskem postopku. Na postaji so vsi v skupini prosili za prevajalca, ki pa ga policisti niso omogočili. Tožnik v Republiki Hrvaški ni imel stikov z drugimi uradnimi osebami, razen s policisti. Ko je bil 5. 2. 2024 v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško, so ga odpeljali na policijsko postajo. Do njega je pristopila oseba v civilnih oblačilih, ga vprašala po imenu, nato pa odpeljala v kamp v B. Prvič je tožnik v Republiki Hrvaški preživel le en dan, saj so jih po odvzemu prstnih odtisov policisti odpeljali na avtobusno postajo, od koder so z avtobusom šli do hrvaško-slovenske meje. Ob vrnitvi na Hrvaško v dublinskem postopku je bil tožnik ob približno 15.00 uri nastanjen v kamp (azilni dom) v B., ki pa ga je ob 19.00 zapustil in se vrnil v Republiko Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel v azilnem domu zagotovljeno prehrano, je tožnik odgovoril, da je azilni dom zapustil v času večerje, na katero ni počakal, čeprav je bila hrana na voljo. Po vrnitvi v Republiko Hrvaško tožnik ni potreboval zdravstvene oskrbe. Ob prihodu v azilni dom ni bilo zdravnika, določili so mu sobo, v kateri bi lahko spal. Nameraval je priti v azilni dom in se nato vrniti v Republiko Slovenijo. V nasprotju s svojimi prijatelji ni prejel sklepa oziroma odločitve o zavrženju svoje prošnje. Na vprašanje uradne osebe je pojasnil še, da od vložitve prošnje do predaje ni bil ves čas v Republiki Sloveniji. Odšel je namreč v Italijo in se po treh dneh vrnil. Na dan predaje Republiki Hrvaški bi moral podaljšati veljavnost izkaznice prosilca in prejeti potrdilo za dostop do trga dela.

5.Iz pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnika v dublinskem postopku že vrnila v Republiko Hrvaško, ki pa jo je tožnik po nekaj urah samovoljno zapustil in se vrnil v Republiko Slovenijo, kjer je drugič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke si tožnik ne izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja.

6.Tožena stranka je presojala tudi tožnikove izjave, da nasprotju s svojimi prijatelji ni dobil odločitve o zavrženju svoje prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnila je, da je bila tožnikova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavržena s sklepom z dne 18. 7. 2023 (pravnomočen je postal 22. 7. 2023), ki je bil tožnikovemu pooblaščencu osebno vročen 18. 7. 2023. Tožnik navedenega sklepa ni prejel, ker je 12. 7. 2023 zapustil prostore azilnega doma in se vanje vrnil šele 11. 9. 2023.

7.Podlage za utemeljeno sklepanje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali na področju sprejema ali da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, ne daje tožnikova izjava, da je imel travme zaradi obravnave svojega sorodnika v tej državi. Tožnike navedbe, da je bil njegov sorodnik tri leta zaprt, ne izkazujejo mučenja, nečloveškega ravnanja ali upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti, saj ni jasno, ali je šlo za postopek mednarodne zaščite ali drug postopek.

8.Glede tožnikovega očitka, da na policijski postaji ni bil prisoten tolmač, tožena stranka izpostavlja tožnikove izjave, da so se s policisti sporazumevali s pomočjo osebe v skupini, ki je govorila angleško, kar pomeni, da je tožnik razumel postopek.

9.Tožena stranka poudarja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški zelo malo časa (prvič en dan, drugič nekaj ur) in da razen s policisti ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. Policijski postopek pa ni relevanten z vidika presoje upoštevnih okoliščin. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da se tožnik v Republiki Hrvaški ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in da nima izkušenj s tamkajšnjimi zmogljivostmi za namestitev prosilcev. Zato je presodila, da v Republiki Hrvaški ni upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v to državo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Osebnih okoliščin, ki bi vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.

Tožnikove trditve

10.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11.Tožnik trdi, da mu hrvaški policisti po pridobitvi statusa prosilca: (1) niso vrnili nezakonito odvzetega denarja v znesku 100,00 EUR, ampak le mobilni telefon; (2) mu vročili nepreveden dokument, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v šestih dneh, čeprav ni bil več tujec; in (3) ga skupaj z ostalimi v skupini odpeljal na avtobusno postajo ter napotili proti Sloveniji, namesto da bi ga odpeljal v najbližji sprejemni center ali azilni dom. Takšno ravnanje hrvaških policistov skladno s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 izkazuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, in druge okoliščine, ki vzbujajo dvom, da bo med predajo ali po njej tožnik izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Takšni postopki hrvaške policije so razvidni tudi iz priloženih člankov.

12.V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da je bil 5. 2. 2024 v dublinskem postopku vrnjen na Hrvaško. Na hrvaško slovenski meji so ga najprej sprejele uradne osebe (hrvaški policisti) in ga predale osebi, ki ga je odpeljala v Azilni dom v B., kamor je tožnik prispel ob 15.00. Ob nastanitvi so mu pokazali sobo, kjer bo spal, imel bi tudi večerjo, na katero pa ni počakal zaradi preteklega psihičnega travmatičnega doživetja. Zato se je zaradi strahu, da bi ga hrvaške uradne osebe ponovno maltretirale, ob 19.00 vrnil v Slovenijo. Takrat ni potreboval zdravnika, ki ga tudi sicer ni bilo v kampu.

13.S sklicevanjem na članek Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023 in posnetek s spletne strani YouTube tožnik problematizira namestitev v hrvaškem azilnem domu Porin. V zvezi z upoštevnimi sistemskimi pomanjkljivostmi pa se sklicuje na "Informacije o stanju na Hrvaškem" z dne 22. 9. 2023, ki jih v tožbi povzema.

14.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka od Republike Hrvaške ni pridobila posebnega zagotovila, da ne bo kršila tožnikove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, saj sprejem odgovornosti ne pomeni, da bo tožnik res imel dostop do azilnega postopka in da ne bo nezakonito vrnjen v Bosno in Hercegovino (BiH) ali drugo državo. Poleg tega bi tožena stranka morala proučiti relevantna poročila. Glede na navedeno obstaja velika verjetnost, da Hrvaška tožnika ob predaji ne bo obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, saj je to možnost že imela, vendar je tožniku po odvzemu prstnih odtisov na policijski postaji izdala odločbo, da mora to državo zapustiti v šestih dneh, nato pa ga je usmerila proti Sloveniji.

15.Tožnik še trdi, da zaradi slabega zdravstvenega stanja spada med posebej ranljive osebe. V zvezi s tem se sklicuje na izjave na osebnem razgovoru glede zdravstvenih težav z ramo in na ugotovitve zdravniškega pregleda z dne 27. 3. 2024, da verjetno ima osteoartrozo hrbtenice; zato mu je zdravnik predpisal protibolečinsko zdravilo, katerega imena tožnik ne pozna, ker je škatlico vrgel stran, jih pa redno jemlje, čeprav mu ne pomagajo. Splošni zdravnik v Azilnem domu mu je rekel, da bo moral na specialistični pregled, vendar mu ni dal napotnice. Tožnik nosi poseben pas, ki mu pomaga blažiti hude bolečine v ramenskem predelu. Dne 17. 4. 2024 mu je zdravnica v Zdravstvenem domu C. izdala recept za zdravila Olfen 100 mg, ki jih mora jemati enkrat dnevno. Na ponoven pregled, če se stanje ne bi izboljšalo, ga je naročila čez pet dni. Glede na navedeno bi tožena stranka morala dobiti zagotovilo Republike Hrvaške, da bo tožnik prejel potrebno zdravstveno pomoč in oskrbo.

Trditve tožene stranke

16.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da mu je hrvaška policija vročila dokument, da mora v šestih dneh zapustiti Republiko Hrvaško, ki ga niti ni predložil. Poleg tega ne bi bilo logično, da bi hrvaški pristojni organi tožnika evidentirali kot prosilca za mednarodno zaščito, nato pa mu odredili, naj zapusti državo. V tožnikovem primeru je ključno, da je bil v dublinskem postopku že vrnjen v Republiko Hrvaško in da pri tem ni doživel nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma izpostavljenosti sistemskim pomanjkljivostim. Ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ga je prevzela civilna oseba in ga odpeljala v azilni dom, kar pomeni, da ni bil izpostavljen policijski obravnavi, ki jo je ob prvem prihodu v Republiko Hrvaško doživljal kot neprimerno.

17.V zvezi s trditvami, da v kampu ni bilo zdravnika, tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik tam le nekaj ur. Zato je razumljivo, da v tem času ni bil nujno prisoten zdravnik. Tudi v azilnem domu v Republiki Sloveniji zdravnik ni prisoten 24 ur na dan, kar ne pomeni, da prosilcem ni na voljo oskrba za morebitna nujna stanja. V zvezi z domnevno neprimerno nastanitvijo (prisotnost stenic in plesni) tožena stranka pojasnjuje, da ne gre za sistemsko pomanjkljivost na področju sprejema, ampak za trenutno stanje, ko je nastanjenih veliko oseb.

18.Tožena stranka ob sklicevanju na poročilo Asylum Information Database - AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 izpostavlja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

19.V nadaljevanju tožena stranka navaja, da se tožnik sklicuje predvsem na članke in poročila glede prisilnih vračanj ("push back") na meji, nanašajočih se na tujce, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Tožnik je opisoval svoje doživljanje policijske obravnave ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško. Azilni dom pa je samovoljno zapustil že po nekaj urah, še preden bi pristojni organ lahko odločal o njegovi prošnji. Po mnenju tožene stranke te izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški, če ji bo predan, nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo v tem primeru ne bo šlo za policijski, ampak za postopek mednarodne zaščite. Poleg tega je imel tožnik v Republiki Hrvaški možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj je bil kot prosilec vnesen v evidenco Eurodac.

20.Tožena stranka poudarja, da se odločitve nacionalnih sodišč, na katere se tožnik sklicuje v predloženih informacijah, nanašajo na konkretne primere. Ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Hrvaški vladi po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020 se nanašajo na policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato v obravnavani zadevi niso relevantne. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da v tožnikovem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo.

21.Ni utemeljeno tožnikovo sklepanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen vračanju v BiH. Prosilce za mednarodno zaščito namreč pred odstranitvijo iz države ščiti postopek za priznanje mednarodne zaščite. Z območja države članice so lahko odstranjeni šele po izvršljivosti odločbe o zavrnitvi prošnje. Tožena stranka poudarja, da je imel tožnik po vrnitvi v Republiko Hrvaško normalno obravnavo, nastanjen je bil v azilni dom in ni bil odstranjen iz države, ampak jo je samovoljno zapustil po le nekaj urah.

22.Po ugotovitvi, da zatrjevana ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, saj je tožnik problematiziral le policijski postopek, toženi stranki ni bilo treba proučiti posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

23.Tožena stranka še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi niso bile izkazane posebne okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, zaradi katerih bi bila že sama predaja v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Tožnik se šele v tožbi sklicuje na domnevne zdravstvene težave (osteoartroza hrbtenice), ki same po sebi niso razlog, ki preprečuje predajo, pri čemer bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Da je zmožen predaje, je razvidno tudi iz dejstva, da je bil v Republiko Hrvaško že vrnjen, pa se je v Republiko Slovenijo v zelo kratkem času kar sam vrnil. Poleg tega je že iz odgovora na ponovni sprejem z dne 2. 4. 2024 razvidno, da je pristojni organ Republike Hrvaške toženo stranko pozval, da ga mora zaradi zagotovitve ustreznih pogojev za sprejem vsaj tri dni pred predvideno predajo obvestiti o tožnikovih morebitnih fizičnih ali duševnih zdravstvenih težavah.

Dokazni postopek

24.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 do A8, A11 in A12 ter B2, B3, B5 in B6), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je pregledalo internetna dokaza z enoličnima krajevnikoma vira https ://ambasada- rog.si/2023/07/23/plesen-in-stenice (članek Ambasade Rog glede namestitve v azilnem domu Porin, na katerega se tožnik sklicuje na 6. strani tožbe) in https://youtu.be/mZh1Mz9MkLk?si=SWMf8XPJciDgzQRd (videoposnetek prosilca za mednarodno zaščito, iz katerega naj bi bilo razvidno, da v navedenem azilnem domu ne deluje zdravstvena oskrba; tožnik se nanj sklicuje na 7. strani tožbe) ter zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

25.Tožba ni utemeljena.

26.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

27.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III.

28.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

29.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 25. 4. 2023) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

30.Ob upoštevanju okoliščine, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, je sodišče presojalo utemeljenost tožbenih navedb, da je ta država tožniku ob prvem prihodu izdala odločbo, da jo mora zapustiti v šestih dneh. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožnik v upravnem postopku do izdaje izpodbijanega upravnega akta ni skliceval na navedeno odločbo, pri čemer razlogi za to opustitev iz tožbenih navedb niso razvidni. Zato gre za nova dejstva, s katerimi je v skladu z 52. členom ZUS-1 prekludiran. Ne glede na to sodišče pojasnjuje, da dokazna ocena navedene odločbe ni bila možna, saj je tožnik v upravnem sporu ni predložil, v svoji izpovedbi na glavni obravnavi pa za to opustitev tudi ni podal nobenega tehtnega razloga. Tudi sicer je očitno, da te pavšalne navedbe, ki nimajo potrditve v ugotovljenem dejanskem stanju, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Navsezadnje sodišče še pripominja, da ne bi bilo logično ravnanje, ko bi Republika Hrvaška že ob tožnikovem prvem prihodu sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, nato pa mu izdala odločbo, da mora to državo zapustiti v šestih dneh. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni dokazal, da mu je bila izdana zatrjevana odločba, na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na članek "Slovenija za zdaj molči o zvitem manevru hrvaške policije" (priloga A7 spisa), iz katerega tudi sicer ni razvidna praksa izdajanja tovrstnih odločb, ampak le domnevni način prevoza prosilcev za mednarodno zaščito le do Karlovca in ne do Zagreba. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

31.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

32.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in EKČP (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

33.SEU je v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

34.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

35.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

36.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

37.Iz povzetka tožnikovih izjav v upravnem postopku je razvidno, da ne ve, zakaj je moral na hrvaški policijski postaji oddati prstne odtise in da v postopku ni imel tolmača. Ob prvem prihodu na Hrvaško je imel tožnik stik le s policisti. Ko je bil 5. 2. 2024 v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško, je bil najprej na policijski postaji, nato pa so ga odpeljali v azilni dom v B. Prvič je tožnik v Republiki Hrvaški preživel le en dan, saj so jih po odvzemu prstnih odtisov policisti odpeljali na avtobusno postajo, od koder so z avtobusom šli do hrvaško-slovenske meje. Ob vrnitvi na Hrvaško v dublinskem postopku je bil tožnik ob približno 15.00 uri nastanjen v kamp (azilni dom) v B., ki pa ga je v času večerje ob 19.00 zapustil in se vrnil v Republiko Slovenijo. Po vrnitvi v Republiko Hrvaško tožnik ni potreboval zdravstvene oskrbe, v azilnem domu so mu določili sobo.

38.Glede na navedeno je po presoji sodišča jasno, da se tožnikove izjave nanašajo na ravnanje policije v policijskem postopku ob prvem prihodu v Republiko Hrvaško in ne na ravnanja pristojnih organov v okviru postopka za mednarodno zaščito, v katerega bo tožnik vrnjen, saj z njimi ob prvem prihodu na Hrvaško ni imel stika, ob drugem pa je bil v azilnem domu le krajši čas, ker ga je samovoljno zapustil v času večerje. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

39.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 26. 3. 2024. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III. Na navedeno presojo ne more vplivati ugotovitev, da tožnik na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, saj je podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II. Tožnikov odgovor na vprašanje, ali ima pooblaščenca, ki bi bil prisoten na osebnem razgovoru, pa je bil nikalen.

40.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo v postopku v upravnem sporu predloženo tožnikovo dokazno in trditveno gradivo ("Informacije o stanju na Hrvaškem"), ki je obstajalo že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedenega gradiva upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). S tem povezane odločilne nove dejanske okoliščine (da osebe po predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku niso ovirane pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in da se zanje v zvezi z nastanitvijo spoštujejo minimalne zahteve v skladu s 4. členom Listine) je tožena stranka prav tako navedla šele v odgovoru na tožbo in jih dokazovala z aktualnimi poročili (prilogi B5 in B6 spisa). Ker teh novih okoliščin toženi stranki ni bilo treba vključiti v podlago za odločitev v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, saj ni bila vzpostavljena njena obveznost, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kar pomeni, da obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v tem pogledu ni bila pomanjkljiva, je sodišče upoštevalo tudi njene navedbe in dokaze o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški.

41.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

42.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o domnevno slabem ravnanju hrvaških policistov (odvzem prstnih odtisov v policijskem postopku, v katerem tožnik ni imel tolmača) kot rečeno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, je bil tožnik le ob drugem prihodu na Hrvaško kratek čas v azilnem domu, pri čemer ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

43.Navedbe o postopanju hrvaških policistov ob prvem tožnikovem prihodu na Hrvaško že same po sebi ne kažejo na slabo ravnanje, tudi če bi se štele kot take, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz poročila AIDA iz leta 2022 (priloga B6 spisa), ki je zaupanja vreden vir, je namreč razvidno, da se prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma ne soočajo z ovirami pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Glede na poročilo švicarskega Sveta za begunce so dublinski povratniki premeščeni na letališče Zagreb. Tam osebo sprejme uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave. Z navedenim poročilom AIDA je skladno tudi sporočilo hrvaškega dublinskega oddelka (priloga B5 spisa), iz katerega je razvidno, da imajo vse osebe, ki so Hrvaški vrnjene v dublinskem postopku, pravico do dostopa do postopka mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški.

44.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v predloženih informacijah. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

45.Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.

46.Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je kot rečeno treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

47.Na presojo tožnikovega primera prav tako ne vpliva zadeva S. B. in in drugi proti Hrvaški, saj se nanaša na kolektivno vračanje migrantov iz Hrvaške v BiH in onemogočanje vložitve prošenj za mednarodno zaščito, kar ne velja za tožnika, ki je v dublinskem postopku, poleg tega pa so iz izvlečka pod točko 2.B priloge A3 spisa razvidni le poudarki komisarja Sveta Evrope za človekove pravice in ne presoja ESČP. Za obravnavano zadevo nista upoštevni niti sodbi ESČP v zadevah M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, saj se nanašata na položaj, ko pritožnikom ni bila omogočena vložitev prošnje za mednarodno zaščito, čemur tožnik kot rečeno ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

48.Na odločitev prav tako ne morejo vplivati članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci" (tretji sklop informacij z dne 22. 9. 2023), saj se nanašajo na neprimerno ravnanje hrvaške policije z begunci na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, ker bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku. Na tožnikov položaj prav tako ne vplivata članka iz prvega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 z naslovom "Informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov", ki se nanašata na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, saj bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Na presojo sodišča nimata vpliva niti članka v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo" (četrti sklop informacij z dne 22. 9. 2023), ki se nanašata na dostop do psihološke pomoči, saj tožnik ni zatrjeval, da bi v Republiki Hrvaški potreboval takšno pomoč.

49.Iz navedenega je po presoji sodišča razvidno, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški v dublinskem postopku oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali nezakonito vrnjen v BiH ali Republiko Srbijo, saj se sodbe nacionalnih sodišč, s katerimi so bile ustavljene predaje prosilcev, kot rečeno nanašajo na konkretne zadeve in ne na predaje na splošno.

50.Na odločitev ne more vplivati niti tožnikova trditev, da mu v Republiki Hrvaški ob sprejemu prošnje v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji. Ob prvem prihodu jo je namreč zapustil, ne da bi sploh šel v azilni dom, ob drugem prihodu pa je bil v azilnem domu le nekaj ur, nato pa ga je zapustil v času večerje, pri čemer iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi to bil zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti in da zoper njo ne bi imel sodnega varstva. Poleg tega pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

51.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ne izhajajo niti iz internetnih člankov (24. točka obrazložitve te sodbe). Upoštevati je namreč treba, da se v zadnjem obdobju tudi druge države članice EU (in ne le Republika Hrvaška), vključno s Slovenijo, zaradi naraščanja števila migrantov in med njimi prosilcev za mednarodno zaščito soočajo s težavami z njihovo nastanitvijo in da Republika Hrvaška v tem pogledu ni na slabšem od drugih držav. Poleg tega ni objektivnih podatkov relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Iz tožbenih navedb glede vsebine članka in posnetka stanja na določen dan po presoji sodišča izhajajo le negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški (npr. ko se za spanje uporabljajo prostori (hodniki) v azilnem centru, ki temu prvotno niso bili namenjeni; težja dostopnost do sredstev za osebno higieno zaradi manjšega števila pralnih strojev ali tuš kabin, kar otežuje pranje in onemogoča redno tuširanje), ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Ne glede na to sodišče poudarja, da tožnik nima osebnih izkušenj z nastanitvenimi zmogljivostmi, saj ob prvem prihodu na Hrvaško ni bil v azilnem domu, ob drugem dne 5. 2. 2024 pa le krajši čas, pri čemer niti iz njegove izpovedbe v upravnem postopku in v upravnem sporu ni razvidno problematiziranje nastanitve z vidika šest mesecev starejšega članka Ambasade Rog z dne 23. 7. 2023 (priloga C1) in pet mesecev starejšega posnetka s spletne strani YouTube z dne 10. 9. 2024. Poleg tega je iz sporočila hrvaškega dublinskega oddelka (priloga B5 spisa) razvidno, da Republika Hrvaška glede prosilcev, ki so vrnjeni v dublinskem postopku, spoštuje standardne sprejema in nastanitve v skladu s Pravilnikom o sprejemnih pogojih in nastanitvi. Vsem prosilcem se po njihovi vrnitvi zagotovijo postopki mednarodne zaščite in nastanitev v Centru za prosilce za mednarodno zaščito.

52.S tožbenimi navedbami se tožnik sklicuje še na svoje zdravstvene težave v zvezi z ramo, ki naj bi preprečevale njegovo predajo Republiki Hrvaški.

53.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji izhaja, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna. Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse ESČP. Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.

54.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega dokaznega gradiva ne izhajajo. Iz dne 17. 4. 2024 izdanega recepta (priloga A12 spisa) je namreč razvidno samo, da mora tožnik jemati zdravilo Olfen 100 mg (enkrat dnevno po 1 kapsulo), iz izvida Univerzitetnega kliničnega centra C. z dne 25. 4. 2024 (priloga A11 spisa) pa le, da je tožnik pred enim mesecem padel in se udaril v predel leve rame, zato ga boli in jo težje premika. Zdravnica je predlagala hlajenje z ledom večkrat dnevno, počitek, analgetike in nadaljnje kontrole pri izbranem zdravniku. Iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi je razvidno, da ima zaradi bolečin v rami težave le pri počepu, zelo malo težav pa ima pri sedenju, pri čemer mu bolečine ublaži poseben pas (fotografija v prilogi A3).

55.Ob takih okoliščinah, ko že tožnikovo dokazno gradivo (navedeni listini in njegova izpovedba) očitno ne zadostuje za utemeljitev zdravstvenega stanja, ki bi ustrezalo pojmu posebej hude fizične bolezni, posledično pa tudi ne tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4. člena Listine, je tožnik ravnal pravilno, ko je umaknil predlog za postavitev izvedenca ortopedske stroke. Na presojo, da tožnik ni izkazal okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da ima upoštevno hudo fizično bolezen, ne vplivata članka v prilogah A5 in A6 spisa, saj se nanašata le na opredelitev osteoartroze, ki pri tožniku glede na vsebino izvida v prilogi A11 spisa ni bila ugotovljena.

56.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjuje niti poročilo AIDA, ter tožnik z nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo in da je že iz odgovora na ponovni sprejem z dne 2. 4. 2024 razvidno, da je pristojni organ Republike Hrvaške toženo stranko pozval, da ga mora zaradi zagotovitve ustreznih pogojev za sprejem vsaj tri dni pred predvideno predajo obvestiti o tožnikovih morebitnih fizičnih ali duševnih zdravstvenih težavah. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

57.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.

3Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

4Povzetek je razviden iz 2. in 3. točke obrazložitve.

5Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

6Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

7Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

8V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta.

9Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

10Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

11Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

12SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

13Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

14Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

15Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).

16V zvezi z navajanjem novih okoliščin je treba namreč upoštevati presojo v zadevi I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 (10. točka obrazložitve), v kateri se je Vrhovno sodišče sklicevalo na ustaljeno stališče, da tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta.

17V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

18Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

19Prav tam (20. točka obrazložitve).

20Tožnikove navedbe, da so mu hrvaški policisti ob prvem prihodu na Hrvaško izdali odločbo, da mora to državo zapustiti v šestih dneh, je sodišče presojalo v 30. točki obrazložitve te sodbe.

21Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

22Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve).

23Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi.

24Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.

25Tako Vrhovno sodišče v sodbi I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 (11. točka obrazložitve).

26Táko stališče je Upravno sodišče sprejelo v sodbi I U 1455/2023 z dne 17. 10. 2023, katere pravilnost je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbo I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023.

27Navedena sodba I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

28Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84.

*

Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka).

Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

C-578/16, točke od 73 do 75.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Zveza:

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.