Jedro

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Ni dvoma, to ni predmet izpodbijanja, da je obdolženec protipravna dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v času, ko je bil neprišteven in kot tak ni bil kriv, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa. Oškodovanka je uveljavljala povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi obravnavanih protipravnih dejanj. Podlaga za tovrstno odgovornost je tudi krivda. Ta je na podlagi 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v neprištevnem stanju, zato gre za dejanje neodgovorne osebe po prvem odstavku 136. člena OZ in zato za škodo, ki jo je povzročil oškodovanki, ne odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi ter se izpodbijani sklep v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanko C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljenem in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A., po ugotovitvi, da je storil protipravno dejanje, ki ima znake kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. členu KZ-1, na podlagi 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Centru za duševno zdravje odraslih (CDZO) Zdravstveni dom B. Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanki C. C., prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 480,00 EUR, s presežkom 220,00 EUR je oškodovanko napotilo na pravdo. Na podlagi prvega in četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP pa se nagrada in posebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik zaradi kršitve materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter oškodovanko glede premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Ob preizkusu pritožbenih navedb in izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo kazenski zakonik.

5. Pritožnik izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da je bila grožnja obdolženca v obravnavani zadevi objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanke. Pri tem izpostavlja oškodovankino izpovedbo ter okoliščino, da se oškodovanka na zaslišanju na sodišču besed obdolženca ni spomnila. Po oceni pritožbenega sodišča pritožbene navedbe niso utemeljene in je nanje razumno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je opravilo presojo izvedenih dokazov, vključno z izpovedbo oškodovanke ter je pravilno ocenilo, da je bila grožnja resna, to je takšna, ki je tudi objektivno gledano pri povprečno razumnemu človeku sposobna doseči občutek ogroženosti. To je podrobno in prepričljivo obrazložilo v 6. do 9. točki izpodbijanega sklepa.

6. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je obdolženec oškodovanki grozil z nožem. Opozarja, da je oškodovanka predmet opisala kot "nek majhen nožek", sodišče pa je navedeni predmet opredelilo kot "nož", kar po njegovem mnenju predstavlja pomembno napako pri oceni dejanskega stanja za predmetno kaznivo dejanje. Trdi, da majhen nožek ni primeren za opredelitev zakonskega znaka orožja ali nevarnega orodja, poleg tega obdolženec nožka ni usmerjal k oškodovanki ali k njenemu premoženju. Ko je obdolženec iz žepa vzel nožek, se je sklonil ob avtomobilu, da bi pobral kovance, ki so mu padli iz žepa, nato pa odšel stran od avtomobila. Trdi, da obdolženec nožka ni imel v roki, da bi oškodovanki grozil ali kaj storil. 7. Tudi zgoraj navedene pritožbene navedbe niso utemeljene in je nanje že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnik nima prav, da je sodišče spregledalo, da je šlo v obravnavani zadevi za "majhen nožek" ter da je predmet opredelilo kot "nož", saj iz izpodbijanega sklepa izhaja nasprotno, saj je tekom celotnega sklepa (tako v opisu dejanja v izreku sklepa kot tudi v njegovi obrazložitvi) opredeljevalo nož kot majhen nož, torej skladno s tem kar je opisala oškodovanka in kot izpostavlja pritožnik v pritožbi. Ali je obdolženec majhen nož, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča rezilo in nevarno sredstvo, usmerjal proti oškodovanki, ni odločilno, kar je sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijanega sklepa prepričljivo obrazložilo.

8. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Ni dvoma, to ni predmet izpodbijanja, da je obdolženec protipravna dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v času, ko je bil neprišteven in kot tak ni bil kriv, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa. Oškodovanka je uveljavljala povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi obravnavanih protipravnih dejanj. Podlaga za tovrstno odgovornost je tudi krivda. Ta je na podlagi 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v neprištevnem stanju, zato gre za dejanje neodgovorne osebe po prvem odstavku 136. člena OZ in zato za škodo, ki jo je povzročil oškodovanki, ne odgovarja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek. Pravilna odločitev je, da je treba oškodovanko napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

9. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep v preostalem delu pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka, niti kazenskega zakonika, pravilno je bila uporabljena tudi določba 70.b člena KZ-1, ko je obdolžencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

10. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obdolžencu.