Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Valorizacija pomeni uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče valorizira že plačani del odškodnine po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 6.9.1999 poškodoval na delovnem mestu zavarovanca tožene stranke. Pri tem je utrpel zvin ledvenega dela hrbtenice, zaradi česar mu je bila pravnomočno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 4.798,86 EUR (prej 1.150.000 SIT), od tega 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za telesne bolečine, 417,29 EUR (prej 100.000 SIT) za strah in 2.712,40 EUR (prej 650.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Od skupnega zneska je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova (2.859,29 EUR, prej 685.200,26 SIT), medtem ko je v presežku zahtevek zavrnilo.

Tožnik vlaga revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škode. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodb in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza, ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode, vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. V zvezi z višino prisojene odškodnine izpostavlja tudi čas čakanja na odškodnino. Meni, da sodišči tega nista upoštevali pri odmeri odškodnine. Nadalje izpodbija tudi odločitev sodišč glede uporabe deljene vzročne zveze, ker meni, da bi morali sodišči uporabiti teorijo o adekvatni vzročni zvezi, saj tožnik predhodno ni imel nikakršnih težav s hrbtenico. Ne strinja se z valorizacijo plačane akontacije, ki jo je sodišče opravilo po uradni dolžnosti. Meni, da bi morala tožena stranka zahtevati valorizacijo plačanega nespornega dela. Obširno izpodbija tudi sklep o stroških. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških, kot je vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije:

1. Glede višine odškodnine:V reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju utemeljevale odškodnino v vtoževanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. To zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

2. Glede valorizacije:Revizijski očitek glede valorizacije vnaprej plačanega dela (akontacije) odškodnine, češ da bi morala tožena stranka valorizacijo izrecno zahtevati, je neutemeljen. Kot je revizijsko sodišče že večkrat pojasnilo, pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče valorizira že plačani del odškodnine po uradni dolžnosti.

3. Glede uporabe deljene vzročnosti:Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi sodišči morali uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti, ker tožnik pred nezgodo ni imel težav s hrbtenico. V kolikor tožnik dejansko ne bi imel težav pred nezgodo, bi bil revizijski očitek utemeljen, vendar je ugotovljeno dejansko stanje drugačno in ga revizija v tem delu nedovoljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (glej str. 7 obrazložitve sodbe prve stopnje), sodišče druge stopnje pa to potrdilo, da je imel tožnik težave s hrbtenico že od leta 1992. Tudi ne drži, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni imel težav s hrbtenico že pred nezgodo (glej str. 5 izvedenskega mnenja). Glede na povedano sta sodišči pravilno uporabili deljeno vzročnost. 4. Glede čakanja na odškodnino:Prav tako je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj s sodbo II Ips 351/2003).

Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).