Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila leasing pogodba sklenjena pred vložitvijo vloge, to pomeni, da tožeče stranka ni kršila določil točke 4.a Javnega poziva.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36020-179/2019-8 z dne 4. 7. 2019 se odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju Eko sklad) odločil, da se pravica do pridobljenih sredstev, ki je bila dodeljena tožnici z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36020-179/2019-3 z dne 29. 4. 2019 za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (BMW, i3), odvzame. Prav tako je bilo odločeno, da se do pravnomočnosti te odločbe zadrži izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36020-179/2019-3 z dne 29. 4. 2019. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 29. 4. 2019 priznana pravica do nepovratne finančne pomoči za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (BMW i3). Tožnica pa je z Eko skladom dne 11. 6. 2019 tudi sklenila pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36020-179/2019 P. Po prejemu dokumentacije s strani tožnice je tožena stranka ugotovila, da iz računa in leasing pogodbe izhaja, da je bilo vozilo kupljeno dne 9. 4. 2019, kar je pred oddajo vloge, ki je bila na Eko sklad oddana dne 11. 4. 2019. Navedeno je v nasprotju s prvim odstavkom točke 4.a Javnega poziva, v katerem je določeno, da se lahko nepovratna finančna spodbuda dovoli samo za nove naložbe, pri čemer je nova naložba nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv. Ob oddaji vloge pa vozilo še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, prav tako ne sme biti pred oddajo vloge sklenjen noben zavezujoč dogovor (plačan avans, podpisana pogodba o leasingu, ipd.). Ker iz računa št. 19040003646 in leasing pogodbe št. I020793 izhaja, da je bilo vozilo kupljeno dne 9. 4. 2019, kar je pred oddajo vloge, ki je bila na Eko sklad vložena dne 11. 4. 2019, je bilo treba odločiti tako, da se v skladu s 6. točko prvega odstavka 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), pravica do pridobljenih sredstev odvzame.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bila šele dne 11. 4. 2019 obveščena, da je leasing financiranje odobreno, tega dne pa je na Eko sklad tudi naslovila vlogo za dodelitev nepovratne finančne pomoči. Odobritev financiranja v obliki finančnega leasinga še nikakor ni pomenilo sklenitve pogodbe, plačil predmeta financiranja in plačila pologa v višini 20 % vrednosti predmeta financiranja. Šele 24. 5. 2019 je tožeča stranka plačala polog v višini 9.900,00 EUR in dne 24. 5. 2019 tudi podpisala posebni del pogodbe o finančnem leasingu št. I020793, prevzemni zapisnik, primopredajni zapisnik, pogodbo o asignaciji in menično izjavo. Dne 22. 5. 2019 je tožeča stranka tudi sklenila zavarovanje s pričetkom le-tega z dnem 24. 5. 2019. Tega dne je bilo vozilo tudi registrirano v prometu, dobavitelj A., d.o.o. pa je tega dne izdal račun za nakup vozila. Po aktivaciji leasing pogodbe in zaključku investicije z dne 24. 5. 2019 je bila zaključna dokumentacija poslana toženi stranki, ki je od tožnice zahtevala dopolnitev, in sicer da tožeča stranka predloži kopijo računa, ki ga je izdala B., d.o.o. z dne 9. 4. 2019 in pogodbo o finančnem leasingu št. I020793. Po prejemu tega pa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo o odvzemu pravice do pridobitve sredstev. Tožeča stranka poudarja, da v nobeni točki in poglavju ni kršila določb in pogojev javnega poziva, pač pa pogoje za dodelitev finančne pomoči v višini 7.500,00 EUR izpolnjuje. Tožeča stranka se za nakup vozila ne bi odločila, če ne bi bilo vozilo financirano z nepovratno finančno pomočjo, kar je tožeča stranka pričakovala glede na odločbo o podelitvi pravice. Tožeča stranka pa ne more vplivati na pripravo dokumentacije leasing hiše ter njeno datiranje. Pogodba o finančnem leasingu je bila datirana na datum priprave dokumentacije, ne pa na dan sklenitve posla. Iz zaključne dokumentacije je jasno razvidno, da je bila leasing pogodba sklenjena šele 24. 5. 2019 in ne 9. 4. 2019, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je tožeča stranka predložila pogodbo o finančnem leasingu št. I020793 z dne 9. 4. 2019 iz katere izhaja, da je bilo vozilo, ki je predmet nepovratne finančne spodbude, kupljeno dne 9. 4. 2019, kar je pred oddajo vloge tožnika na javni poziv (to je 11. 4. 2019). Določila javnega poziva so jasna in nedvoumna, vozilo ob oddaji vloge namreč ne sme biti kupljeno oziroma predelano, prav tako ne sme biti pred oddajo vloge sklenjen noben zavezujoč dogovor (plačan avans, podpisana pogodba o leasingu ipd.). Prav tako iz računa št. 1904000364 z dne 9. 4. 2019 izhaja, da je leasingodajalec tožnici izstavil tudi račun za nakup predmetnega vozila. Tožeča stranka pa je tožbi priložila tudi račun št. 19050015925 z dne 11. 5. 2019 za plačilo prvega obroka obresti po pogodbi o finančnem leasingu št. I020793 in glavnice v višini 9.900,00 EUR, kar pomeni, da je pogodba o finančnem leasingu na dan izdaje slednjega računa že morala biti sklenjena. Trenutek plačila pologa, prevzem vozila, registracija vozila in sklenitev zavarovanja pa niso bistveni, saj se glede na vrsto pravnega posla vsa navedena dejanja izvršujejo po sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer pogodba o asignaciji in menična izjava, ki jo je tožnik priložil tožbi, s strani tožnika niti nista podpisane. Tako tožeča stranka ni upravičena do nepovratne finančne spodbude in ji je bila zato izdana odločba o odvzemu pravice.

5. Tožeča stranka je z vlogo z dne 15. 10. 2019 sodišču glede na to, da je tožena stranka ugovarjala tudi izvedbi z njene strani predlaganih dokazov, predlagala, da sodišče vse njene predlagane dokaze izvede.

6. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na seji dne 8. 12. 2021 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

7. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in opravilo dva naroka za glavno obravnavo, in sicer dne 18. 1. 2022 in dne 22. 2. 2022, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankama sporno (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo priče C. C. in D. D. ter zakonito zastopnico tožeče stranke E. E. kot stranko. Sodišče pa ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem priče F. F., svétnice Eko sklada, ki je bila vodja postopka, saj odločitev tožene stranke izhaja iz njene odločbe, zato navedeni dokaz ni bil pravno relevanten v obravnavani zadevi.

8. Po tako izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki odvzame pravica do pridobljenih sredstev za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu. Tožeči stranki je bila namreč z odločbo tožene stranke št. 36020-179/2019-3 z dne 29. 4. 2019 dodeljena pravica do nepovratne finančne pomoči v višini 7.500,00 EUR na podlagi javnega poziva 63SUB-EVPO18 Nepovratne finančne spodbude pravnim osebam za električna vozila (Ur. l. RS št. 39/18 s spremembami – v nadaljevanju Javni poziv), katerega predmet so nepovratna finančna sredstva v obliki nepovratnih finančnih spodbud za naložbe v nakup ali predelavo okolju prijaznejših vozil za cestni promet pravnim osebam. Z izpodbijano odločbo pa je bila torej ta pravica odvzeta.

10. Eko sklad podeljuje sredstva z javnimi pozivi ali javnimi razpisi (146.c člen ZVO-1), o pravici vlagatelja do pridobitev sredstev sklada in drugih sredstev, s katerimi sklad upravlja, pa odloči z odločbo v skladu s 146.g členom ZVO-1. V 146.h členu ZVO-1 so določeni razlogi, kdaj se pridobljena sredstva upravičencu odvzamejo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka pravico do podeljenih nepovratnih sredstev v višini 7.500,00 EUR odvzela na podlagi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ki določa, da sklad pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa. Bistveno je torej vprašanje ali je tožeča stranka kršila pravila javnega poziva.

11. V točki 4. Javnega poziva je bilo določeno, da je nepovratna finančna spodbuda lahko dodeljena samo za nove naložbe. Nova naložba je nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv. Nepovratna finančna spodbuda za nakup novega vozila se lahko dovoli samo v primeru, če bo vlagatelj po nakupu vozila prvi lastnik vozila, ki je predmet nepovratne finančne spodbude oziroma na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu prvi zakupnik (leasingojemalec) vozila, ki je predmet finančne spodbude.

12. Javni poziv pa je v 4.a členu med drugim določal tudi, da pred oddajo vloge ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor (plačan avans, podpisana pogodba o leasingu ipd.). Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka kršila to določilo Javnega poziva.

13. Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka vlogo za pridobitev nepovratnih sredstev na Eko sklad oddala dne 11. 4. 2019. Sporno pa je bilo, ali je dne 9. 4. 2019 sklenila zavezujoč dogovor v zvezi z nakupom vozila.

14. Po mnenju tožene stranke dne 9. 4. 2019 sklenjen zavezujoč dogovor pred vložitvijo vloge na Eko sklad, dokazujejo s strani tožeče stranke v upravnem postopku predložena in podpisana leasing pogodba št. I020793 z dne 9. 4. 2019 in račun št. 1904000364 z dne 9. 4. 2019, prav tako pa tudi prevzemni zapisnik z dne 9. 4. 2019, sestavljen s strani družbe B., d.o.o. in menična izjava z dne 9. 4. 2019 (listini pripeti k dokazu A4 sodnega spisa). Vendar pa je tožnica, zaslišana kot stranka izpovedala, da pogodbe ni podpisala dne 9. 4. 2019, pač pa šele 24. 5. 2019 na sedežu prodajalca A., d.o.o., ko ji je bilo vozilo tudi izročeno. Da je bilo vozilo tožnici izročeno dne 24. 5. 2019, je potrdila priča C. C., prodajalec pri družbi A., d.o.o. Takrat so bili s strani prodajalca izdani tudi garancijski list za vozilo BMW in potrdilo o homologaciji (listini, pripeti k dokazu A4 sodnega spisa), račun št. 11143816 (dokaz A9 sodnega spisa), prav tako je s tem dnem začelo teči zavarovanje odgovornosti pri G., d.d. (listina pripeta k dokazu A4 sodnega spisa), izdano je bilo prometno dovoljenje za sporno vozilo (dokaz A10 sodnega spisa). Kot izhaja iz pregleda prometa H., d.d., je tožnica dne 24. 5. 2019 tudi plačala polog v višini 9.900,00 EUR (dokaz A11 sodnega spisa). Sodišče verjame tožnici, da je leasing pogodbo, datirano z datumom 9. 4. 2019, podpisala dne 25. 4. 2019 na sedežu družbe A., d.o.o., ko ji je bilo vozilo tudi izročeno. Priča C. C., zaposlen pri B., d.o.o. je namreč izpovedal, da je bila večina pogodb v primeru družbe A., d.o.o. dostavljenih k njim, kjer je potem stranka podpisala pogodbo, le-ta pa je bila nato vrnjena B. 15. Da tožnica leasing pogodbe ni mogla podpisati in ta tudi ni mogla biti sklenjena dne 9. 4. 2019, pa poleg izpovedbe tožnice, izhaja iz elektronskega sporočila z dne 8. 4. 2019, ki ga je poslal I.I. iz družbe B., d.o.o. tožeči stranki. Iz slednjega je razvidno, da je tega dne (8. 4. 2019) bila leasing pogodba še v fazi odobravanja (dokaz A5 sodnega spisa). Če je bila dne 8. 4. 2019 pogodba še v odobravanju in jo je naslednji dan, dne 9. 4. 2019 podpisal predstavnik družbe B., d.o.o., je glede na to, da je bila pogodba dostavljena prodajalcu A., d.o.o. z namenom, da jo tožnica tam podpiše tudi izkustveno nemogoče, da bi jo dne 9. 4. 2019 podpisala tudi tožnica.

16. Tožeči stranki je tako uspelo dokazati, da leasing pogodba ni bila podpisana in sklenjena dne 9. 4. 2019, kar je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

17. Sodišče nadalje še ugotavlja, da sicer iz računa družbe B., d.o.o. št. 19050015925 z dne 11. 5. 2019, naslovljenega na tožečo stranko izhaja, da je s tem računom bil zaračunan prvi obrok obresti po pogodbi o finančnem leasingu skladno s planom plačil (ki je sestavni del pogodbe) v znesku 168,53 EUR, glavnica leasing obroka v znesku 401,50 EUR in polog v znesku 9.900,00 EUR, skupaj tako znesek 10.470,03 EUR z datumom zapadlosti 20. 5. 2019 (dokaz A8 sodnega spisa). Navedeno pomeni, da se je leasing pogodba že začela izvrševati in jo je torej pred 11. 5. 2019 tudi tožnica štela za sklenjeno, saj sicer družba B., d.o.o. tožnici dne 11. 5. 2019 ne bi izdala računa, ki je imel datum zapadlosti 20. 5. 2019. V skladu s 15. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah in tako za njeno veljavnost niti ni nujno potrebno, da je pogodba podpisana, da se med strankama šteje za zavezujočo. 18. Vendar pa se je trditveno in dokazno breme po tem, ko je tožnica dokazala, da pogodba ni bila sklenjena (in tudi ne podpisana) dne 9. 4. 2019 ponovno prevalilo na toženo stranko, da navede in dokaže, kdaj točno je bila sklenjena pogodba oz. zavezujoč dogovor in ali je bil to kak drug datum pred 11. 4. 2019 (in ne 9. 4. 2019). V skladu z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi _izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika._ Materialno dokazno breme je ves čas postopka na eni strani, medtem ko se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.1

19. Ker tožena stranka v nadaljevanju postopka ni dokazala, da bi bila leasing pogodba oz. zavezujoč dogovor sklenjen kak drug dan pred 11. 4. 2019 (in ne 9. 4. 2019), sodišče zaključuje, da tožnica ni sklenila zavezujočega dogovora pred vložitvijo vloge na Eko sklad dne 11. 4. 2019, zato ni kršila določil točke 4.a Javnega poziva.

20. Po obrazloženem, je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo. Pri tem zadeve ni vrnilo v nov postopek, saj zaradi ugotovitev sodišča v tem upravnem sporu to ni bilo potrebno. Pravnomočna odprava izpodbijane odločbe namreč pomeni, da ponovno velja odločba o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči št. 36020-179/2019-3 z dne 29. 4. 2019. 21. O stroških postopka tožeče stranke sodišče ni odločalo, ker jih slednja ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako Jan Zobec v Dokazno breme v pravdnem postopku, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 132.