Jedro

Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 11.610,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 9.879,59 EUR (nadomestilo za invalidnost za 2013 1.731,20 EUR - plačilo 158,80 EUR + 8.302,19 EUR iz naslova škode po 18. členu ZOZP) od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in - od zneska 17.731,35 EUR (nadomestilo za invalidnost za 2014) od 12. 4. 2016 dalje do plačila, ter ji v roku 15 dni povrniti stroške postopka, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (I. točka izreka).

- Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 13,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da ne gre slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) lex specialis tudi v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Takšna ugotovitev tudi ne izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016. Iz navedenih sodb namreč jasno izhaja, da je ZOZP lex specialis le v razmerju do ZPIZ-1 (točka 13 oziroma 14 obrazložitve). Vrhovno sodišče RS zakonskih določb in ureditve v ZPIZ-2 v razmerju do ureditve v ZOZP, ni presojalo. Glede na določilo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, je namreč jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP, od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) več ne velja. Navedeno je tožeča stranka izpostavila tudi v navedbah na naroku dne 12. 4. 2016. To spremembo je torej potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine v letih 2013 in 2014, ne glede na to, da se je škodni dogodek zgodil leta 2004, saj je tožeči stranki škoda nastajala sukcesivno tudi v letu 2013 in še dalje. Podlage za uporabo ZPIZ-1 po 1. 1. 2013 za obravnavani primer tudi ni najti v prehodnih določbah ZPIZ-2. Poleg navedenega je sedaj tudi jasno, da v primeru nastanka škode iz naslova povzročene prometne nesreče tožeča stranka povrnitve škode ne more uveljavljati od direktnega povzročitelja prometne nesreče, pač pa od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Odgovornost povzročitelja prometne nesreče je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja, pri čemer lahko zavarovalnica uveljavlja povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma odgovorne osebe samo v primerih, ki so taksativno našteti v 7. členu ZOZP.

- Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ZOZP lex specialis v razmerju do ZPIZ-2 že iz razloga, ker med določbami ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi z aktivno legitimacijo ni bistvene razlike. Tožeča stranka meni, da je pri ugotavljanju odškodnine potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki izrecno ureja obseg škode, ko gre za primere iz 190. člena tega zakona, ter da v teh primerih tako velja, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotne škode, ne glede na omejitve v drugih zakonih. Navedeno omejitev je zakonodajalec v ZPIZ-2 uredil na novo in do te določbe se Vrhovno sodišče RS v svojih odločitvah, ko je presojalo razmerje med ZOZP in ZPIZ-1, ni opredelilo. Jasno pa je, da je potrebno določbe zakona, ki se medsebojno navezujejo, razlagati skupaj in ne ločeno. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZPIZ-2 tožeči stranki ne more dati več pravic kot jih daje ZOZP. Ker ima tožeča stranka po določbi ZPIZ-2 prednostno pravico (ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih), bi tako sodišče prve stopnje, upoštevaje določbe ZPIZ-2, tožeči stranki moralo priznati celotno vtoževano škodo za leti 2013 in 2014. Tožeča stranka še dodaja, da je v času postavitve zahtevka že veljal 190.a člen ZPIZ-2, ki daje podlago za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Odškodnina obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih plačuje tožeča stranka, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Navedene določbe predstavljajo pravno podlago in upravičenje tožeče stranke za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka. Zakon namreč upravičenja, ki ga daje v spremenjenem 190.a členu ZPIZ-2, ne veže na čas nastanka škode, povračilo katere se zahteva. Smiselno tožeča stranka izpodbija tudi stroškovni del sodbe.

3. Tožena stranka v pritožbi pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 6. 2. 2007 do 31. 12. 2014, ter za povrnitev škode, nastale zaradi izplačanega nadomestila za invalidnost za leti 2013 in 2014. 7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev glede zahtevka, ki ga tožeča stranka uveljavlja iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sprejelo z obrazložitvijo, da je ta terjatev zastarala. Glede utemeljenosti zahtevka iz naslova nadomestil za invalidnost pa je presodilo, da ZPIZ-2 (ki se uporablja od 1. 1. 2013) tožeči stranki ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevka zoper toženo stranko. Aktivno legitimacijo zoper slednjo daje tožeči stranki 18. člen ZOZP in to v omejenem obsegu, pri čemer povrnitve celotnega zneska izplačanega nadomestila za invalidnost tožeča stranka od tožene stranke tudi na tej podlagi ne more uveljavljati. V zvezi z spremenjenimi določbami 193. člena ZPIZ-2 in 190.a člena ZPIZ-2 iz novele ZPIZ-2B (ki je pričel veljati šele s 1. 1. 2016), ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, pa je zaključilo, da te določbe, glede na prepoved retroaktivne veljave, za obravnavani primer, ko tožeča stranka vtožuje plačilo za obveznosti tožene stranke, nastale v letih 2013 in 2014, ni mogoče uporabiti.

8. Tožeča stranka se z obravnavano pritožbo obrazloženo pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka iz naslova nadomestila za invalidnost, saj zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 8.302,19 EUR iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja, ne podaja nobenih pritožbenih razlogov oziroma se s pritožbenim predlogom izrecno zavzema le za spremembo odločitve glede zahtevka nadomestil za invalidnost za leti 2013 in 2014. 9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova nadomestil za invalidnost za leti 2013 in 2014 zmotno uporabilo materialno pravo, je neutemeljen.

10. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da je od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZT več ne velja. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji tožeče stranke je slednji dalo že sodišče prve stopnje v točkah 25 do 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne in povsem zadostne povzema, saj jim v bistvu ni kaj dodati.

11. Pritrditi tudi ni stališču, da glede na dejstvo, da je v času postavitve zahtevka že veljal 190.a člen ZPIZ-2, navedena določba predstavlja pravno podlago za uveljavljanje njenega zahtevka. Sodišče druge stopnje najprej pripominja, da je v primerljivi zadevi res zavzelo stališče, kakršno izpostavlja tožeča stranka, vendar pa to stališče sedaj spreminja iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju.

12. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.

13. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema te načelne prepovedi je v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS).

14. V 155. členu URS določena prepoved retroakitvne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v tako imenovane pričakovalne pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. Zakonska sprememba ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, torej ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so nastale in zapadle pred uveljavitvijo zakonske spremembe.

15. Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

16. Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet vtoževane terjatve, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B in tožena stranka pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Nenazadnje je bila tudi sodna praksa glede tovrstnih zahtevkov do zadevne spremembe ustaljena in jasna. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo bi z uporabo določb 190.a in 193. člena ZPIZ-2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da spremenjene določbe posegajo v obveznosti tožene stranke in jih povečujejo, česar tožena stranka pred uveljavitvijo spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in tožena stranka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek iz obrazloženih razlogov zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

17. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker jih slednja, čeprav se je s pritožbenim predlogom zavzemala za njihovo povrnitev, ni priglasila.

19. Tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).