Jedro

V zadevi gre za odločanje o izvolitvi v naziv višji predavatelj. Na prvi stopnji izda odločbo senat fakultete in ne dekan fakultete. Organ, ki je pristojen za odločanje na drugi stopnji, je senat univerze, ne pa rektor univerze.

Stališče upravno-sodne prakse je, da gre pri odločanju senata univerze za odločanje po prostem preudarku, pri čemer je ta interpretacija izpeljana iz ustavnih določb ter določb ZVis. Pri odločanju po prostem preudarku v upravnih in drugih javnopravnih zadevah je od stopnje pomena zavarovane pravne vrednote v vsakem posamičnem primeru, na katero ima diskrecija vpliv, odvisna stopnja vezanosti organa, ki odloča po prostem preudarku. Pooblastilo za diskrecijsko odločanje pa je smiselno in potrebno tudi zaradi tega, ker mora imeti državna univerza široko polje proste presoje pri interpretiranju in uporabi kvalitativnih meril glede izpolnjevanja pogojev (meril) s strani kandidatov v postopku izvolitve v nazive.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani odločbi dekana Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru št. ODL-141/1310/2009/PEF/525-TV z dne 12. 10. 2009 ter rektorja Univerze v Mariboru št. 0 287/2009-526 BFG z dne 17. 11. 2009 odpravita in se zadeva vrne pristojnemu organu - Senatu Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru v ponoven postopek.

2. Univerza v Mariboru je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je dekan Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani na podlagi določil 56. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. list RS, št. 119/2006, ZVIS-UPB3, 64/2008), 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (UR. list RS, št. 24/2006-UPB2, 65/2008), 6. točke 314. člena Statuta Univerze v Mariboru (Ur. list RS, št. 36/2009, Statut UM-UPB7), Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (Obvestila UM, št. XIII-1-2005), Sprememb in dopolnitev Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (Obvestila UM, št. XXIV-9-2006 in št. XXV-8-2007) in sklepa Senata Pedagoške fakultete UM z dne 30. 9. 2009 ter na podlagi vloge kandidata z odločbo odločil, da se kandidat A.A. ne izvoli v naziv višji predavatelj za predmetno področje Specialna didaktika (podpodročje družboslovje). V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 11. 5. 2009 podal vlogo za tretjo izvolitev v naziv višji predavatelj za predmetno področje Metodika uvajanja v družbeno okolje. Vlogo kandidata je dne 12. 6. 2009 obravnaval Senat Pedagoške fakultete UM in imenoval komisijo za izdelavo strokovnega poročila v sestavi: B.B., C.C. in D.D., ki je pozitivno ocenila kandidatovo strokovno, znanstveno in pedagoško usposobljenost ter praktične izkušnje v stroki. Senat Pedagoške fakultete UM je na 28. redni seji, dne 30. 9. 2009, na volitvah sprejel sklep št. 20: „Na osnovi izida tajnih volitev Senat PEF UM ugotavlja, da kandidat A.A. na volitvah ni prejel več kot polovico glasov navzočih članov Senata PEF UM in zato ni izvoljen v naziv višji predavatelj za predmetno področje Specialna didaktika (podpodročje družboslovje)“. Komisija za izvedbo volitev je po pregledu vseh glasovnic ugotovila, da so od navzočih 11. članov Senata Pedagoške fakultete UM 3 člani glasovali ZA podajo soglasja k izvolitvi, 7 članov PROTI, iz glasovanja pa je iz razloga nepristranskosti bil izločen 1 član PEF UM. Glede na rezultate glasovanja je komisija ugotovila, da na volitvah kandidat ni prejel zadostne večine za izvolitev v naziv. Tožena stranka se sklicuje na določilo 56. člena ZVis ter 190. člen in 6. točka 314. člena Statuta UM-UPB7. Glasovanje je bilo tajno. V skladu z določili ZVis in Statuta UM-UPB7 kandidat ne pridobi avtomatično pravice za izvolitev v naziv, če izpolnjuje posamezne pogoje iz meril oziroma dosega zahtevano število točk. Skladno z določbo 4. odst. 55. člena ZVis in določbo 184. člena Statuta UM-UPB7 je v naziv višji predavatelj lahko izvoljen, kdor poleg v zakonu določene izobrazbe in drugih pogojev izpolnjuje tudi zahteve, ki jih določajo merila za izvolitev v nazive, ki jih sprejme Senat univerze. Navedeno pomeni, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa, da je avtomatično izvoljen v naziv, kdor izpolnjuje določene pogoje. Prvostopenjski organ podarja, da je odločitev senata članice glede volitev v naziv volilna odločitev, kar pomeni, da ni nujno, da je nekdo, ki izpolnjuje pogoje, tudi avtomatično izvoljen v naziv.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnik navaja, da ni nobenega realnega in objektivnega argumenta, na osnovi katerega ne bi mogel biti ponovno izvoljen v naziv višjega predavatelja. Ugotovitev Komisije za habilitacije je namreč bila, da je ocena njegovega strokovnega dela nadpovprečna. Imel je zbranih 30 točk namesto zahtevanih 16. Tajne volitve Senata na UM nimajo nobenega realnega in strokovnega argumenta, na osnovi katerega ne bi mogel biti izvoljen. Večina članov ga namreč osebno ne pozna in njihovi glasovi nimajo nobene teže. Prepričan je, da so bili člani Senata pristranski in da je rezultat tajnih volitev neposredno povezan z dejstvom, da si je drznil potegniti se zase v primeru goljufije, ki se mu je zgodila na Pedagoški fakulteti (priložil je opomin pred tožbo).

Z drugostopenjsko odločbo je rektor Univerze v Mariboru na podlagi določil 253. člena Statuta UM-UPB7) ter s smiselno uporabo določil 1. odst. 248. člena ZUP in na podlagi sklepa Senata Univerze v Mariboru, sprejetega na 26. redni seji, dne 17. 11. 2009 z odločbo odločil, da se pritožbi ne ugodi in se jo kot neutemeljeno zavrne in da se potrdi prvostopenjska odločba. V obrazložitvi drugostopenjskega akta drugostopenjski organ navaja, da se v postopku habilitacije smiselno uporabljajo pravila ZUP, če ni s Statutom UM ali splošnim aktom določeno drugače oziroma če postopki niso drugače določeni, kot jih določa ZUP. Senat Univerze v Mariboru je na podlagi 2. odstavka 247. člena ZUP preizkusil izpodbijani sklep v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. Senat Univerze v Mariboru je v dokazne namene vpogledal v celotno listinsko dokumentacijo, zlasti v prvostopenjsko odločbo, strokovno poročilo B.B., strokovno poročilo C.C., strokovno poročilo D.D., sklep o imenovanju strokovnih poročevalcev, prošnjo za izvolitev v naziv višji predavatelj s prilogami, bibliografijo, tabelo – pregled najpomembnejših točk ter pritožbo z dne 23. 10. 2009. Drugostopenjski organ navaja, da sicer drži pritožnikova navedba, da ocena njegovega strokovnega dela znaša 30 točk od zahtevanih 16, vendar Senat članice UM kot strokovni organ članice univerze ni vezan na predlog oziroma mnenje strokovnih poročevalcev. Senat članice UM odloča v okviru svojih pooblastil, določenih z zakonom in statutom, med drugim v skladu z določili 1. odst. 190. člena in 6. točke 314. člena Statuta UM voli v naziv višjega predavatelja po postopku, ki je predviden v Statutu UM in v Pravilniku o postopku izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Po izrecni določbi drugega odstavka 190. člena Statuta UM se v habilitacijskem postopku smiselno uporabljajo med drugim tudi pravila splošnega upravnega postopka o samostojnosti odločanja, ki v 12. členu ZUP določa, da organ vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Navedena določba pomeni, da je organ oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek in odloča v upravnih stvareh, pri odločanju samostojna in neodvisna, tako je pri odločanju v okviru svojih pooblastil samostojen in neodvisen tudi Senat Pedagoške fakultete UM. Kandidat v postopku habilitacije tako ne pridobi avtomatično pravice za izvolitev v naziv v skladu z določili ZVis in Statuta UM, če izpolnjuje posamezne pogoje iz meril oziroma dosega zahtevano število točk, temveč ima senat članice univerze na podlagi 1. odst. 190. člena Statuta UM pravico sprejeti odločitev na podlagi tajnih volitev v postopku izvolitev kandidata v naziv. Skladno z določbo 3. odst. 55. člena ZVis in določbo 184. lena Statuta UM je v naziv višji predavatelj lahko izvoljen, kdor poleg v zakonu določene izobrazbe in drugih pogojev izpolnjuje tudi zahteve, ki jih določajo merila za izvolitev v nazive, ki jih sprejme Senat univerze. Navedeno torej pomeni, da je kandidat, ki izpolnjuje določene pogoje, lahko izvoljen, ne pa da je izvoljen v naziv višji predavatelj, kdor izpolnjuje določene pogoje, kar pomeni, da ni nujno, da je nekdo, ki izpolnjuje pogoje, tudi avtomatično izvoljen v naziv. Splošni očitek pritožnika glede pristranskosti članov Senata Pedagoške fakultete UM na tajnih volitvah v zadevi pritožnikove ponovne izvolitve v naziv višji predavatelj pa je Senat Univerze v Mariboru štel za neutemeljenega in nedokazanega.

Tožnik je sprva vložil tožbo na odpravo odločbe rektorja Univerze v Mariboru, kasneje pa je tožbo popravil, tako da izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski akt. Tožnik poudarja, da je dne 30. 9. 2009 imenovana komisija pozitivno ocenila tožnikovo strokovno, znanstveno in pedagoško usposobljenost ter praktične izkušnje v stroki. Ugotovitev Habilitacijske komisije UM je bila, da je ocena tožnikovega strokovnega dela nadpovprečna, saj je imel zbranih 30 točk, namesto zahtevanih 8 (tožnik je v pritožbi pomotoma navedel 16). Glede na zgoraj navedeno ni realnega niti objektivnega argumenta, na osnovi katerega ne bi tožnik mogel biti ponovno izvoljen v naziv višjega predavatelja. Tožnik meni, da tajne volitve Senata Pedagoške fakultete UM v konkretnem primeru nimajo ne realnega ne strokovnega argumenta, na osnovi katerega tožnik oziroma tudi ostali kandidati, ki izpolnjujejo vse predpisane pogoje, ne bi mogel/mogli biti izvoljen/izvoljeni. Večina članov senata kandidate namreč ne pozna, znana pa jim je le ocena strokovne, znanstvene in pedagoške usposobljenosti ter praktičnih izkušenj kandidata v stroki. Po tožnikovem prepričanju so bili člani Senata Pedagoške fakultete UM pristranski, rezultat tajnih volitev pa je neposredno povezan z dejstvom: da se je tožnik potegnil zase, saj je kljub grožnjam s strani odgovornih na fakulteti zahteval izplačilo neupravičeno odvzetih in neizplačanih ur na izrednem študiju; da je po vročitvi obvestila, izdanega s strani rektorja UM in dekana Pedagoške fakultete, da mu dne 26. 10. 2009 poteče izvolitev v naziv višjega predavatelja ter da mu preneha pravica na opravljanje pedagoškega procesa na UM, toženo stranko opozoril na kršenje njegovih pravic iz delovnega razmerja, saj mu je bilo navedeno obvestilo vročeno v prisotnosti redarja, ki je tudi stražil pred tožnikovo učilnico in predavalnico, s čimer je bila tožeča stranka ponižana tako pred sodelavci kot pred študenti.

Tožnik je dne 16. 11. 2009, torej še preden je tožena stranka odločila o njegovi pritožbi (pritožba je bila obravnavana na 26. seji dne 17. 11. 2009), prejel vabilo na zagovor in pisno obrazložitev o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Glede na dejstvo, da je bilo slednje izdano že 16. 11. 2009, torej še preden je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi, je več kot jasno, da je bil tako rezultat tajnih volitev kot odločanje o tožnikovi pritožbi pristransko. Glede na vse zgoraj navedeno je več kot očitno, da se je senat UM z namenom, da se tožnika čim prej reši, izključno zatekel k tej svoji diskrecijski pravici, saj kakšnih drugih argumentov za takšno odločitev ni. Tožena stranka je sicer avtonomna, vendar po trdnem prepričanju tožeče stranke avtonomija univerze ne more predstavljati neke samovolje pri imenovanju oziroma pravice, da se ob neimenovanju kandidata, ki izpolnjuje vse strokovne pogoje iz 1. odstavka 55. člena ZVIS in iz določb meril, sklicuje na neke kriterije, ki pa iz samega ZVIS-a niso razvidni. Tudi avtonomija univerze je omejena s prisilnimi predpisi in se lahko giblje le znotraj njegovih okvirov določenih že z Ustavo RS in zakonom. Tako je kandidata mogoče utemeljeno zavrniti oziroma mu odreči soglasje k izvolitvi le v primeru, da ne izpolnjuje kriterijev strokovnosti predpisanih v zakonu, pri čemer je jasno, da je potrebno strokovne razloge v zavrnilni oziroma negativni odločbi tudi jasno in natančno obrazložiti. Ugotoviti je mogoče, da takšnih razlogov v izpodbijani odločbi ni. Če bi kakšni takšni razlogi pri tožniku zares obstajali, bi bili v izpodbijani odločbi gotovo navedeni. Ugotoviti je mogoče, da je izpodbijana odločba tožene stranke le arbitrirana, saj drugih razlogov za takšno odločitev ni. V izpodbijani odločbi organ zgolj navaja, da ima senat univerze pač diskrecijsko in avtonomno pravico v postopku izvolitve kandidata v naziv, da soglasje poda ali pa ga odreče in sicer s tajnim glasovanjem. Seveda pa diskrecijska pravica senata ne more biti neomejena, kot bi to lahko šteli iz obrazložitve izpodbijane odločbe, temveč mora po trdnem prepričanju tožeče stranke pri izdaji soglasja slediti izključno strokovnim kriterijem, predpisanim z zakonom in na podlagi tega zakona sprejetih pravil. Ni se mogoče znebiti občutka, da je bil tožnik šikaniran skozi cel postopek. Dejstvo je, da je izpodbijana odločba popolnoma neutemeljena, razlogi so sila pomanjkljivi in neutemeljeni in je že iz tega razloga je le-to potrebno odpraviti in spremeniti. V popravi tožbe tožeča stranka navaja, da je v tožbi z dne 17. 12. 2009 prišlo do očitne pisne pomote pri navedbi izpodbijanih odločb, saj je pomotoma navedena le drugostopenjska odločba, čeprav iz vsebine tožbe jasno izhaja, da tožeča stranka izpodbija obe odločbi, torej tako odločbo Senata Pedagoške fakultete UM, št. ODL-141/1310/2009/PEF/525-TV z dne 12. 10. 2009 kot tudi odločbo rektorja Univerze v Mariboru, št. O 287/2009 – 526 BFG z dne 17. 11. 2009. Primarno predlaga, da sodišče obe odločbi zaradi nezakonitosti odpravi in da se tožnika izvoli v naziv višji predavatelj za predmetno področje Specialna didaktika (podpodročje družboslovje). Podrejeno pa predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je iz strokovnih poročil komisije razvidno, da so vse članice predlagale, da se kandidata izvoli v naziv višjega predavatelja. V vseh poročilih strokovne komisije pa je tudi izpostavljeno, da bo moral A.A. v bodoče več pozornosti nameniti področju znanstveno raziskovalne dejavnosti. Univerza v Mariboru je dne 19. 8. 2009 A.A. posredovala vsa strokovna poročila, da se je z njimi seznanil, pri čemer je bil tudi obveščen, da lahko poda morebitne pripombe v roku 15 dni od vročitve strokovnih poročil. A.A. je kljub pozitivnim poročilom posredoval dne 24. 8. 2009 na Univerzo v Mariboru sporočilo, iz katerega je razvidno, da sicer ima nekaj pripomb na strokovna poročila, vendar se strinja s tem, da se postopek zaradi njegovih (manj pomembnih) pripomb ne zavlačuje. Po tako izvedenem postopku je nato senat Pedagoške fakultete UM na 28. redni seji izvedel tajne volitve. V konkretnem primeru je nesporno, da je tožniku potekla izvolitev v naziv št. 05/616 z dnem 26. 10. 2004. To pomeni, da od dne 27. 10. 2009 tožnik ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega učitelja, kar pomeni, da od tega dne dalje tožnik ni smel in ne sme opravljati predavanj, pisnih in ustnih izpitov in drugih pedagoških aktivnosti, ki so bile določene v njegovi pogodbi o zaposlitvi in ki so določene v zakonu. O tem je tožnik bil obveščen tudi z obvestilom Univerze v Mariboru št. OBV 1/2009-PEF z dne 23. 10. 2009, ki je bilo tožniku vročeno dne 23. 10. 2009. Iz II. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi št. 1037/2006-PEF, ki je bila tožniku odpovedana in na podlagi katere je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu Visokošolski učitelj VS za področje metodike uvajanja v družbeno okolje na predšolski vzgoji, ki je uvrščeno v VIII. Tarifno skupino, izhaja, da mora biti delavec izvoljen v ustrezen naziv skladno z ZVIS, Statutom UM in akti, ki določajo merila za volitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Ker pa tožnik v konkretnem primeru ni imel od vključno dne 27. 10. 2009 izvolitve v naziv, to pomeni, da od tega dne dalje ni mogel in ne more več opravljati dela na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen. Volitve v nazive Visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev pomenijo skladno s 4. točko 2. odstavka 6. člena ZVis delovanje po načelih avtonomije, ki jih zagotavlja Univerzi v Mariboru Ustava RS v svojem 58. členu. V zvezi z navedenim je treba ugotoviti, da ima Univerza upoštevaje 4. odst. 55. člena ZVIS zakonsko obveznost, da višjega predavatelja voli. Te odločbe ZVIS izpeljuje Statut UM, ki v 1. odst. 190. člena določa, da v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, razen v naziv rednega profesorja in znanstvenega svetnika, volijo senati članic univerze po postopku, ki je določen v Statutu UM. Skladno s 181. členom Statuta UM pa so visokošolski učitelji v visokošolskih strokovnih programih tudi predavatelji in višji predavatelji. Zato tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da zavrže primarni tožbeni zahtevek, naj se tožnika izvoli v naziv. Sodišče nima stvarne pristojnosti, da bi lahko tožnika izvolilo v znanstveni in akademski naziv. Če bi sodišče to storilo, bi to pomenilo poseg v avtonomijo Univerze v Mariboru, ki ji jo zagotavlja tako Ustava RS v 58. členu kot tudi ZVis v 4. alinei 2. odst. 6. člena ZVIS. To pa je nedopustno. Zato je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavreči. Nadalje tožena stranka v odgovoru na tožbo pravi, če sodišče ne prizna pravice tajnega glasovanja (ki pomeni specialno ureditev in izključuje uporabo določil ZUP) in ne upošteva logike takšne ureditve, po kateri je mogoče obrazložiti samo rezultat glasovanja in postopek glede izvedbe glasovanja, pa posega v avtonomijo Univerze v Mariboru. Ker je glasovanje nepristransko in tajno, od Univerze v Mariboru tudi ni mogoče pričakovati, da bi tajno glasovanje obrazložila v vsebinskem smislu, ker ga niti ne more niti ne sme, ker bi kršila načelo tajnosti, lahko pa v obrazložitvi odločbe pojasni izid glasovanja in postopek glede izvedbe glasovanja, kar pa je senat članice univerze v odločbi št. UM št. ODL-141/1310/2009/PEF-525-TV z dne 12. 10. 2009 vsekakor pojasnil. Neutemeljene so tudi tožnikove navedbe, da večina članov senata kandidatov ne pozna in da jim je znana le ocena strokovne, znanstvene in pedagoške usposobljenosti posameznega kandidata. Prav tako pa tudi ni resnična trditev, da naj bi bili člani senata pristranski, rezultat tajnih volitev pa naj bi bil povezan z dejstvom, da se je tožnik potegnil zase in je zahteval izplačilo neupravičeno odvzetih ur in da je opozoril na kršenje njegovih pravic. Ker je tožnik ravnal skladno z 204. členom ZDR in je na Univerzo v Mariboru naslovil zahtevo za odpravo kršitev njegovih pravic, to ni vplivalo na rezultat tajnega glasovanja. Tožena stranka Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, je zahtevo tožnika za odpravo kršitev prejela šele dne 2. 10. 2009, kar pomeni šele po sprejetju sklepa na Senatu Pedagoške fakultete UM z dne 30. 9. 2009. To pomeni, da tožnikove zahteve za odpravo kršitev niso mogle vplivati na odločitev senata, da se tožnika ne izvoli v naziv višjega predavatelja. Tožeča stranka meni, da naj bi bila sporna tudi okoliščina, da je bilo tožniku vročeno vabilo na zagovor v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi preden je o tožnikovi pritožbi odločal senat Univerze v Mariboru kot drugostopenjski organ. Iz tega naj bi izhajalo, da naj bi bil rezultat tajnih volitev kot odločanje o tožnikovi pritožbi pristranski. V zvezi s takšno navedbo tožnika tožena stranka pojasnjuje, da je nesporno ugotovljeno, da je tožniku potekla izvolitev v naziv dne 26. 10. 2009. Ker je tožniku potekla veljavna izvolitev v naziv z dnem 26. 10. 2009 in ker tožnik tega dne ni imel nobene izvolitve v naziv, je delodajalec zoper tožnika lahko zakonito začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in to ne glede na to ali je bil postopek izvolitve v naziv že končan ali ne. Tožena stranka opozarja še na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 in v odgovoru citira stališče Vrhovnega sodišča glede obravnavanega vprašanja. Vse navedeno tako pomeni, če je volilna odločitev senata takšna, da kandidat ni izvoljen v naziv, potem mu senat članice univerze tudi ne more izdati pozitivne odločbe o izvolitvi v ustrezen naziv, čeprav izpolnjuje vse predpisane pogoje. Prav tako tudi senat Univerze v Mariboru, ki je odločal o tožnikovi pritožbi, ne more mimo odločitve senata članice univerze. Drugostopenjski organ je lahko samo preveril ali je bila tožnikova vloga obravnavana skladno z odločili Statuta UM in določili Meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev UM, pri čemer je ugotovil, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena. Neutemeljene pa so tudi navedbe tožnika v zvezi s tem, da naj bi bil šikaniran skozi celoten postopek. V zvezi s pavšalno navedbo šikaniranja, ki jo tožnik uveljavlja, pri čemer ne navede, v čem naj bi bila šikana, tožena stranka posebej izpostavlja sistem tajnih volitev na univerzi, ki se izvaja v postopku izvolitve v naziv. Zaradi izvedbe tajnih volitev se lahko posamezni član senata na tajnih volitvah neodvisno od vodstva fakultete opredeli za izvolitev posameznega kandidata ali proti izvolitvi posameznega kandidata v naziv. To pomeni, da se ravno zaradi tajnega glasovanja ne ve, kakšen bo rezultat volitev. Tajne volitve tako pomenijo močno procesno in vsebinsko kontrolo, ki varuje kandidate pred šikaniranjem s strani vodstva fakultete, zaradi česar je takšno šikaniranje kot ga izpostavlja tožnik, v praksi neizvedljivo, da bi vodstvo fakultete pri tajnem glasovanju lahko vplivalo na izid tajnega glasovanja. Vodstvo fakultete vnaprej ne ve, kako bo senat odločil glede posameznikove izvolitve v naziv. Takoj po izvedenem zagovoru tožnika z dne 7. 12. 2009 in po seznanitvi s tožnikovimi navedbami, je rektor UM uvedel nadzor nad zakonitostjo dela Pedagoške fakultete UM in vodstva Pedagoške fakultete UM, ker je tožnik v zagovoru dne 7. 12. 2009 ugovarjal, razlagal in zatrjeval, da naj bi bil šikaniran. Glede na to, da je tožnik že na zapisnik zagovora z dne 7. 12. 2009 pojasnil, da naj bi bil Pedagoški fakulteti UM šikaniran, je rektor Univerze v Mariboru odredil z odredbo št. ODR/2009/51 MT z dne 8. 12. 2009 izvedbo postopka nadzora zakonitosti delovanja Pedagoške fakultete UM. Prav tako je rektor UM dne 8. 12. 2009 izdal slep št. S 589/2009-51 MT, s katerim je sklenil, da se imenuje Komisija za nadzor zakonitosti delovanja Pedagoške fakultete UM v sestavi E.E. kot predsednika ter F.F. in G.G. kot članic Komisije. Rektor UM je skladno s Statutom UM odredil vodenje postopka, v katerem so bile skladno z ZUP zaslišane določene priče zaposlene na Pedagoški fakulteti UM. Iz vseh zapisnikov, ki jih tožena stranka prilaga k temu odgovoru na tožbo in iz vseh preverjenih izjav izhaja, da v tožnikovem primeru v zvezi s postopkom izvolitve v naziv ni bilo nobene šikane s strani vodstva Pedagoške fakultete. Prav tako je Komisija za nadzor zakonitosti delovanja Pedagoške fakultete UM dne 14. 12. 2009 izdala Poročilo Komisije za nadzor zakonitosti delovanja Pedagoške fakultete UM, v katerem je ugotovila, da je glede na opravljen pregled dokumentacije in glede na opravljen postopek nadzora bilo ravnanje vodstva Pedagoške fakultete UM v celoti zakonito ter skladno s predpisi ter da ni bilo nobenega šikaniranja, mobinga, niti zlorabe moči kot zatrjuje A.A. in sicer s strani vodstva Pedagoške fakultete UM. Vsi ukrepi, ki jih je vodstvo fakultete sprejelo, so bili zakoniti in v skladu s predpisi. Iz navedenega tako izhaja, da so vse navedbe delavca, da naj bi bil šikaniran, neresnične in neutemeljene. Nemogoče je, da bi vodstvo fakultete vplivalo na cel senat. Še več, v večini primerov na Univerzi v Mariboru je tako, da so akademski kolegi večinoma solidarni s kandidati, ki so vložili vlogo za izvolitev v naziv. Zato je mnenje tožene stranke, da je samo tožnik tisti, ki je vplival na to, da ni bil izvoljen, ker ga akademski kolegi poznajo in so bili seznanjeni z njegovim delom, pri čemer mu s tajnim glasovanjem niso podelili habilitacije. Glede na sodno prakso prakso je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v točki 1 potrebno zavreči, ker tožnik ni izpodbijal prvostopenjske odločbe. Tožnik bi moral skladno z določbami ZUS glede na to, da je bil izpeljan upravno habilitacijski postopek, sprožiti postopek tudi zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo je dolžan izvršiti senat fakultete, ne pa samo zoper odločbo rektorja UM. Če pa bi tožeča stranka naknadno spremenila tožbeni zahtevek, pa tožena stranka že vnaprej ugovarja vsaki spremembi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni pravočasno vložila tožbe in izpodbijala tudi prvostopenjske odločbe, ki jo je na podlagi sklepa senata izdal dekan Pedagoške fakultete UM. Tožeča stranka bi morala vložiti tožbo najkasneje v 30 dneh od prejema drugostopenjske odločbe in v njej izpodbijati tako prvostopenjsko odločbo kot tudi drugostopenjsko odločbo. Ker pa je tožeča stranka izpodbijala samo drugostopenjsko odločbo, je zato potrebno tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožnika zavreči, tožeči stranki pa naložiti plačilo stroškov postopka. Če pa sodišče ne bi zavrglo primarnega in posrednega tožbenega zahtevka pa tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da zavrne primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik na odgovor na tožbo tožene stranke ni odgovoril drugače, kot da je popravil tožbo z navedbo, da izpodbija prvostopenjski in drugostopenjski akt. V odgovoru na popravo tožbe tožena stranka pravi, da tožeča stranka ne popravlja „zgolj pismene pomote“ v tožbi, ampak spreminja tožbeni zahtevek, s čimer pa se tožena stranka ne strinja in ponavlja argumente (tudi nepravočasnost poprave tožbe) v zvezi s tem, ki jih je podala že v odgovoru na tožbo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni predlog.

V skladu s konceptom upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki je prinesel spremembo glede na Zakon o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006), je sodišče, upoštevajoč vlogo tožeče stranke z dne 29. 3. 2010 o popravi pomote v tožbi glede navedbe izpodbijanega akta, štelo, da tožnik izpodbija (tudi) prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravnem interesu tožnika glede neizvolitve v naziv. Tožena stranka nima prav, ko uveljavlja, da tožeča stranka ne more uspešno popraviti tožbe naknadno zaradi poteka roka 30 dni. Po določilu 1. odstavka 30. člena ZUS-1 je navedba upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo, obvezna sestavina tožbe. To pomeni, da če tožnik v tožbi izpodbija napačen akt, ga mora sodišče pozvati, da nepopolno tožbo popravi oziroma da pomanjkljivost odpravi v določenem roku (31. člen ZUS-1), kar pomeni, da lahko tožnik pravočasno tožbo popravi tudi samoiniciativno tekom upravnega spora. Drugačna razlaga ZUS-1 bi pomenila prekomeren (nesorazmeren) poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Med strankama ni sporno, da je zoper prvostopenjski akt v tovrstnih zadevah dopusten upravni spor, kajti v primeru, ko ne gre za upravni akt, sodišče odloča o zakonitosti akta v upravnem sporu, s katerim se posega v pravni položaj stranke samo v primeru, če tako določa poseben zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). Zakon, ki določa, da je v tovrstnih zadevah dopusten upravni spor, pa je določilo 59. člena ZViS, ki pravi, da „se zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv /.../ lahko sproži upravni spor. To določa tudi Statut Univerze v Mariboru (Statut UM-UPB7, Uradni list RS, št. 36/2009, 2. odstavek 202. člena).

Tožbi je potrebno v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjskega akta, ugoditi, ker ga je izdal dekan fakultete, namesto da bi ga izdal senata fakultete, pri čemer je dekan po zakonu drug organ članice univerze kot senat (2. odstavek 20. člena ZVis), dekan pa je po funkciji član senata članice univerze (4. odstavek 21. člena ZVis.) Določilo 1. odstavka 56. člena ZVis določa, da višje predavatelje voli senat fakultete. To pomeni, da kandidat dobi naziv z izvolitvijo na senatu fakultete. ZVis ne določa, da po izvedbi postopka volitev na senatu fakultete dekan izda odločbo oziroma tudi ne določa, da to vprašanje lahko posebej uredijo pravila univerze, saj določilo 1. odstavka 57. člena ZVis določa, da se /…/ »postopek za izvolitev v naziv« /…/ »podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda« in iz določila 59. člena ZVis izhaja, da se postopek za izvolitev konča z odločbo. Tudi po Statutu UM-UPB7 volitve v nazive visokošolskih učiteljev potekajo skladno s Statutom UM-UPB7 (6. točka 1. odstavka 314. člena in 1. odstavek 190. člena), zato morebitni drugi interni akti članice univerze za vprašanje pristojnosti volilnih odločitev za izvolitve v nazive niso pravno relevantni. Senat članice univerze obravnava in sklepa o vprašanjih iz svoje pristojnosti na sejah (1. odstavek 315. člena Statuta UM-UPB7), glede »odločanja« senata članice univerze pa se smiselno uporabljajo določila Statuta UM, ki urejajo ta vprašanja pri senatu univerze (2. odstavek 315. člena Statuta UM-UPB7). Statut UM-UPB7 z vidika ureditve pristojnosti senata članice univerze ne razlikuje med »sklepanjem« in »odločanjem« (1. odstavek 255. člena Statuta UM-UPB7) in volilnimi odločitvami (3. odstavek 255. člena Statuta UM-UPB7). Samo z vidika vprašanja pristojnosti za odločitev o izvolitvi v naziv sodišče lahko upošteva tudi drugi stavek 1. odstavka 190. člena Statuta UM-UPB7, ki pravi, »da je odločitev senata članice oziroma senata univerze glede izvolitve v naziv volilna odločitev« /…/. Tudi po določilu 193. a člena Statuta UM-UPB7, ki specialno ureja postopek habilitacije, senat članic univerze v postopku za izvolitev »obravnava in odloča o izvolitvi v naziv kandidata«. Po določilu 3. odstavka 197. člena statuta UM-UPB7, ki tudi specialno ureja postopek habilitacije, se »postopek konča z izvolitvijo na senatu članice«. Poleg tega določilo 1. odstavka 202. člena Statuta UM-UPB7 določa, da »zoper odločbo senata članice univerze, izdane v postopku za izvolitev v naziv, je dopustna pritožba na Senat univerze.« Možnost odločanja kolegijskega organa tudi v primeru, ko se smiselno uporabljajo določbe ZUP, je predvidena v 3. odstavku 207. člena ZUP (v zvezi z 2. odstavkom 190. člena statuta UM-UPB7). Na prvi stopnji bi torej odločbo moral izdati senat fakultete, ne pa dekan fakultete. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. To pomeni, da je bilo treba tožbi v delu, ki se nanaša na prvostopenjski akt, ugoditi in prvostopenjski akt odpraviti že zaradi tega, ker je odločbo izdal nepristojen organ (1. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu – senatu članice Univerze v Mariboru v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1).

Z drugostopenjsko odločbo je sicer rektor Univerze v Mariboru odločil zgolj o zavrnitvi pritožbe tožnika zoper prvostopenjski akt, vendar pa se rektor univerze ni ravnal po smiselni uporabi določil ZUP tako, da bi bila pred pristojnim organom druge stopnje napaka glede nepristojnosti za odločanje, storjena na prvi stopnji odločanja, odpravljena, kajti o pritožbi zoper odločbo o neizvolitvi v naziv bi moral odločati Senat Univerze v Mariboru, ne pa rektor univerze. Zoper odločbo senata članice univerze, izdane v postopku za izvolitev v naziv, je namreč dopustna pritožba na senat univerze in ker je zoper odločbo senata univerze, izdano v postopku za izvolitev v naziv, dovoljen upravni spor, ni nobenega dvoma, da je pristojni organ za odločanje na drugi stopnji senat univerze, ne pa rektor univerze (202. člen statuta UM-UPB7). S tem, ko je na drugi stopnji odločal nepristojni organ, je bilo tožniku nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), katere uresničevanje pa je v tovrstnih zadevah predpisano tako, da je možna pritožba na pristojen drugostopenjski organ preden o zadevi odloča Upravno sodišče v upravnem sporu. Zato ima tožnik pravni interes za izpodbijanje tudi drugostopenjskega akta in sodišče je na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1, ki dopušča, da glede na vsebino zadeve sodišče odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega akta, odpravilo tudi drugostopenjski akt. Vendar pa sodišče pri vprašanju pristojnosti ni ustavilo presoje zakonitosti izpodbijanega akta in sicer zaradi institucionalne povezanosti obeh strokovnih organov in sicer dekana in senata članice univerze ter rektorja in senata univerze in zato zaradi učinkovitosti nadaljnjega vodenja postopka in učinkovitega varstva pravic tožnika v nadaljevanju obravnava tudi drugi dve ključni vprašanji tega upravnega spora. V ponovnem postopku je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Tožnik nima prav, ko uveljavlja (smiselno v primarnem tožbenem predlogu), da mora senat fakultete kandidata izvoliti v naziv višji predavatelj, če le-ta izpolnjuje zakonske pogoje in druge pogoje, ki so predpisani z merili fakultete iz določila 7. odstavka 55. člena ZVis. Senat fakultete namreč lahko tudi ne izvoli takšnega kandidata, ker določilo 4. odstavka 55. člena ZVis določa, da je v naziv višjega predavatelja »lahko« izvoljen in ne določa, da je izvoljen, kdor izpolnjuje določene pogoje; smiselno to izhaja tudi iz določila 4. alinee 2. odstavka 6. člena ZVis, iz katerega izhaja, da se avtonomija univerze nanaša tudi oziroma predvsem na volitve v nazive visokošolskih učiteljev.

Med strankama pa je drugo sporno vprašanje, ali je obrazložitev izpodbijane odločbe dovolj obrazložena z vidika standardov presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki veljajo v tovrstnih upravnih sporih; z drugimi besedami to pomeni, da je v tovrstnih primerih treba odgovoriti na vprašanje, ali načelo avtonomije univerze in s tem povezane določbe ZVis in pravila univerze dopuščajo pristojnemu organu, da v obrazložitev odločbe o neizvolitvi ne vključi drugih razlogov za neizvolitev, kot tistih, ki se nanašajo na postopek volitev in njegov izid. O tem vprašanju je upravno-sodna praksa že zavzela stališče, vendar se sodni praksi Upravnega sodišča (npr.: U 610/2001 z dne 28. 5. 2003, U 1231/2001, U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, U 250/2007 z dne 16. 10. 2007) in Vrhovnega sodišča (sodba v zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009) bistveno razlikujeta, pri čemer pa obstajajo tudi bistvene razlike v sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba v zadevi I Up 63/2003 z dne 27. 9. 2006).

Upravno sodišče je v omenjenih pravnomočnih zadevah, ki se nanašajo na Univerzo v Ljubljani, zavzelo naslednjo interpretacijo, ki jo sodišče povzema iz sodbe v zadevi U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003: Pri opredeljevanju standardov obrazlaganja sklepov senata državne univerze v postopkih izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev je treba ugotoviti, ali mora tožena stranka ravnati (tudi) po postopkovnih določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in če - v kolikšni meri oziroma kako je treba smiselno uporabiti določbe ZUP. Pravna zahtevnost vprašanja (ne)uporabe ali smiselne uporabe določil ZUP v tovrstnih postopkih je posledica dejstva, da je po določbi 1. odstavka 58. člena Ustave RS državna univerza avtonomna. Določilo 2. odstavka 58. člena Ustave RS pa pravi, da način financiranja državne univerze ureja zakon. Iz jezikovne, logične in sistematične razlage določila 58. člena Ustave RS izhaja splošna pravna interpretacija, da je državna univerza avtonomna institucija na vseh področjih razen na dveh. Državna univerza ni avtonomna v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje tožene stranke pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva, kajti ravnanje državne univerze ne more biti neodvisno od ustavnih določb. In drugič: državna univerza ni avtonomna glede financiranja, ker naj bi po določilu 2. odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Vendar pa zakonodajalec v Zakonu o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 39/95 - odločba US, 18/98 - odločba US, 35/98 - odločba US, 99/99, 64/2001), kot je ugotovilo Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 1375/2002 z dne 12. 11. 2003, ni uredil samo načina financiranja visokošolske dejavnosti, ampak je uredil tudi statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti in je opredelil tudi javno službo v visokem šolstvu (1. člen ZVis). Za obravnavani spor je pomembno, da je zakonodajalec v okviru navedenih področij opredelil, da univerza, ki jo ustanovi Republika Slovenija, deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja med drugim tudi sprejemanje meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev (3. alineja 6. člena ZVis) in volitve v nazive visokošolskih učiteljev (4. alineja 6. člena ZVis). Tudi prek sprejemanja meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev in izvedbe konkretnih postopkov volitev naj bi torej univerza uresničevala svojo avtonomijo. Zakonodajalec pa tega področja ni povsem prepustil avtonomiji univerze. V določilu 8. točke 49. člena ZVis je določeno, da Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije kot svetovalno telo Vlade RS daje mnenje k merilom za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev. Še večjo omejitev avtonomiji na tem področju in s tem vezanost univerze na voljo zakonodajalca daje določilo 55. člena ZVis, ki ureja pogoje za izvolitev. V določilu 7. odstavka 55. člena ZVis je zakonodajalec predpisal obveznost, da morajo visokošolski učitelji poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Zakonodajalec pa ni določil samo formalnih kriterijev, da morajo biti merila za izvolitev v naziv v skladu z zakonom (8. odstavek 55. člena ZVis) in javno objavljena (9. odstavek 55. člena ZVis), ampak je celo posegel v vsebinsko opredeljevanje teh meril, saj je zakonodajalec postavil kvalitativni kriterij in sicer, da morajo biti merila mednarodno primerljiva (9. odstavek 55. člena ZVis). Izpolnjevanje pogojev iz meril za izvolitev v naziv je bil torej za zakonodajalca tako pomemben vidik, da ga je na opisani način opredelil v zakonu in s tem v določeni meri omejil avtonomijo univerze na tem področju. Zakonodajalec je uredil tudi postopek za izvolitev do te mere, da je določil, da mora biti postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev v skladu z zakonom in merili za izvolitev urejen v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZVis). To, da je zakonodajalec izrecno predvidel tudi upravni spor (59. člen) zoper odločitev o izvolitvi v naziv, pomeni, da je predvidel pravico posameznikov, da pred upravnim sodiščem uveljavljajo varstvo ustavnih pravic in pravnih interesov prek presoje zakonitosti odločb tožene stranke. Presoja zakonitosti odločbe, kot je izpodbijani akt, pa pomeni presojo pravilnosti uporabe Ustave, zakonov in podzakonskih predpisov, kamor spada tudi statut univerze, s strani tožene stranke v konkretnem primeru. ZVis izrecno ne daje odgovora, ali je treba med te zakone, ki so relevantni za presojo zakonitosti aktov tožene stranke šteti tudi ZUP. Zakonodajalec v ZVis ni določil, da gre v tovrstnih postopkih za upravno stvar, da se vodi upravni postopek oziroma da pristojni organ izda „upravno“ odločbo. Zaradi tega dejstva in zaradi vsebine določila 1. odstavka 58. člena Ustave RS Upravno sodišče v zadevi U 1375/2002 ni moglo šteti - niti z uporabo pojmovne zveze „če zaradi javnega interesa izhaja iz narave stvari“ - da gre za upravno stvar po določilu 2. člena ZUP. Določilo 2. odstavka 2. člena ZUP namreč pravi, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Vendar pa je sodišče v zadevi U 1375/2002 upoštevalo določilo 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne stvari po določilu 2. člena ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Ker je sodišče v zadevi U 1375/2002 ugotovilo, da Statut Univerze v Ljubljani ne določa, da se v postopku za izvolitev v naziv uporabljajo določbe ZUP, je sodišče moralo presoditi, ali se v postopku za izvolitev v naziv uporabljajo izključno določbe Statuta Univerze v Ljubljani zaradi varovanja ustavne avtonomije tožene stranke, ali pa je treba v teh postopkih poleg statuta smiselno uporabiti tudi določbe ZUP. Po presoji sodišča v zadevi U 1375/2002 je (bila) podlaga za nujnost smiselne uporabe določil ZUP poleg določil statuta v tovrstnih postopkih podana iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da imajo zgoraj citirane določbe ZVis v zvezi z merili in volitvami v nazive visokošolskih učiteljev dovolj izrazito javno-pravno naravo (4. člen ZUP), tožena stranka se financira iz javnih sredstev, je javno-pravna institucija, ki opravlja pomembne storitve v javnem interesu, saj država tudi prek tožene stranke ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo (3. odstavek 57. člena Ustave RS). Drugi razlog za nujnost smiselne uporabe določil ZUP, ne pa samo postopkovnih določil iz statuta v postopkih za izvolitev v naziv, pa je vezan na individualne pravice in pravne interese posameznikov, ki so vlagatelji prošenj za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja. Odločanje tožene stranke v tovrstnih postopkih je treba namreč povezati z drugimi ustavnimi določili, ki so v hierarhiji ustavno-pravnih vrednot enakovredne določilu 58. člena Ustave RS. Gre za določbo 3. odstavka 49. člena Ustave RS, ki je ustavna pravica, in po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Izvolitev v naziv visokošolskega učitelja sicer ne pomeni neposredne pridobitve delovnega mesta, vendar pa sodišče v zadevi U 1375/2002 ni spregledalo dejstva, da izvolitev v naziv visokošolskega učitelja lahko pomeni nujen pogoj za pridobitev določenega delovnega mesta. Nadalje je sodišče upoštevalo, da je določilo 3. odstavka 49. člena Ustave RS specialna ustavna pravica, ki je tudi odraz in instrument za varstvo splošnega pravnega načela enakosti pred zakonom ali prepovedi diskriminacije (2. odstavek 14. člena Ustave RS), ali temeljne človekove pravice do enakopravnosti (1. odstavek 14. člena Ustave RS), ali temeljne človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Za obravnavani spor je pomembna tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki daje vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih subjektov, in določilo 157. člena Ustave, ki ureja upravni spor.

Sodišče je v prejšnjem odstavku povzelo obrazložitev iz sodbe v zadevi U 1375/2002, ker v celoti sledi navedeni argumentaciji glede smiselne uporabe določil ZUP tudi v tem upravnem sporu, saj je uporaba pravil ZUP problematična ravno glede vprašanja konkretnih pravil obrazlaganja odločb pristojnih organov v tovrstnih primerih. Po eni strani je namreč z razliko od upravnega spora opr. št. U 1375/2002 v tem upravnem sporu relevantno določilo tretjega stavka 2. odstavka 190. člena Statuta UM-UPB-7, ki pravi, da „se v postopku habilitacije smiselno uporabljajo pravila ZUP, v kolikor ni s tem statutom ali splošnim aktom določeno drugače oziroma v kolikor postopki niso drugače določeni, kot jih določa ZUP.“ Iz tega bi bilo namreč mogoče narediti sklep, da je tožena stranka že v Statutu MU-UPB7 določila, da se glede pravil obrazlaganja odločb smiselno uporablja določilo 214. člena ZUP. Po drugi strani pa bi lahko določilo drugega stavka 1. odstavka 190. člena Statuta UM-UPB7 vodilo k sklepu, da je tožena stranka s to določbo omejila obseg dejstev (po 214. členu ZUP), ki morajo biti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, na tista dejstva, ki zadevajo zgolj postopek ter izid volitev. To določilo namreč pravi, da „odločitev senata članice oziroma senata univerze glede izvolitve v naziv je volilna odločitev in ne odločitev po prostem preudarku.“ Ker je Upravno sodišče v dosedanji upravno-sodni praksi že zavzelo stališče, da gre pri odločanju senata univerze za odločanje po prostem preudarku, pri čemer je sodišče to interpretacijo izpeljalo iz že omenjenih ustavnih določb ter ZVis, zakon pa se med tem oziroma pred tem, ko je Univerza v Mariboru dopolnila Statut UM z določbo drugega stavka 1. odstavka 190. člena Statuta UM, ni spremenil, sodišče v nadaljevanju zopet povzema interpretacijo iz sodbe v zadevi U 1375/2002, da gre v tovrstnih zadevah za odločanje po prostem preudarku, kar pomeni, da določilo drugega stavka 1. odstavka 190. člena Statuta UM-UPB7 v delu, ki se glasi /…/ »in ne odločitev po prostem preudarku« po zdajšnji ustavni in zakonski ureditvi obravnavane problematike ne more imeti nobenega pravnega učinka v upravnem sporu. Sodišče je torej v tem primeru uporabilo t.i. institut exceptio illegalis, ki ima ustavno podlago v določilu 125. člena ustave, po katerem je sodišče vezano na ustavo in zakon.

Določilo 214. člena ZUP določa obvezne sestavine obrazložitve odločbe in med njimi med drugim zahteva: ugotovljeno dejansko stanje in dokaze (2. točka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka). Ključno sporno vprašanje je torej, ali smiselna uporaba določil ZUP pomeni, da je z dejanskim stanjem, dokazi in razlogi za odločitev lahko mišljena zgolj okoliščina glede postopka volitev in izida volitev, ali pa relevantno dejansko stanje v smislu 214. člena ZUP zajema tudi razloge, ki so bili predmet obravnave na seji senata članice univerze, če so sploh bili predmet obravnave, in so člane senata vodili k negativnemu glasovanju.

Iz dosedanje sodne prakse Upravnega sodišča izhaja, da Upravno sodišče za relevantno dejansko stanje, dokaze ter razloge za odločitev v smislu 214. člena ZUP šteje obrazložena dejstva o tem, zakaj kandidat ne izpolnjuje določenega merila za izvolitev (sodba v zadev U 1375/2002) oziroma šteje, da je pristojni organ dolžan odločbo obrazložiti tako, da je v okviru sodne presoje v upravnem sporu mogoče ugotoviti, ali so toženo stranko pri odločanju v polju prostega preudarka vodili razumni razlogi, torej razlogi, ki služijo namenu izvolitve, kar pomeni, da takšne presoje ne omogoča zgolj sklicevanje na izid tajnega glasovanja (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 250/2007 z dne 16. 10. 2007). Da relevantno dejansko stanje iz 214. člena ZUP v tovrstnih zadevah ne zajema zgolj dejstev v zvezi z glasovanjem na senatu članice univerze, ampak tudi vsebinske razloge za odločitev, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2006 z dne 27. 9. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v „avtonomno odločanje univerze vsekakor sodijo tudi izvolitve v naziv visokošolskih učiteljev. Za slednje izvolitve si je univerza sama predpisala podrobnejša merila. Vendar pa morajo biti po stališču pritožbenega sodišča ta merila (kot tudi drugi univerzitetni akti) v skladu z ustavo in veljavno zakonodajo države, v kateri je univerza. Pristojnost javnih oblasti v procesu izvolitve kadrov je prav v zagotavljanju skladnosti univerzitetnih aktov z veljavno zakonodajo in v zagotavljanju zakonitosti izvajanja postopkov, ki jih izvaja univerza, torej tudi zakonitost postopkov izvolitev v nazive.“ Upravno sodišče pa se je v dosedanji sodni praksi opredelilo tudi do vsebine prostega preudarka, po katerem lahko državna univerza odloča o izvolitvah v nazive. V sodbi v zadevi U 1375/2002 je Upravno sodišče ugotovilo, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki se nanaša le na materialno pravo, ne pa na procesno pravo, državni univerzi dano v ZVis. Za predmetni upravni spor, kjer gre za izvolitev v naziv višjega predavatelja, je zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano v določilu 4. odstavka 55. člena ZVis. To določilo pravi, da „je v naziv višji predavatelj lahko izvoljen, kdor je /.../. Zakonodajalec je torej določil, da tisti, ki izpolnjuje pogoje, je lahko izvoljen, nima pa pravice biti izvoljen. Nadalje je sodišče v zadevi U 1375/2002 zavzelo stališče, da je pri odločanju po prostem preudarku v upravnih in drugih javnopravnih zadevah od stopnje pomena zavarovane pravne vrednote v vsakem posamičnem primeru, na katero ima diskrecija vpliv, odvisna stopnja vezanosti organa, ki odloča po prostem preudarku. Pooblastilo za diskrecijsko odločanje pa je smiselno in potrebno tudi zaradi tega, ker mora imeti državna univerza široko polje proste presoje pri interpretiranju in uporabi kvalitativnih meril glede izpolnjevanja pogojev (meril) s strani kandidatov v postopku izvolitve v nazive. Da to polje proste presoje ni tako široko, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 63/2003, kjer je Vrhovno sodišče odločitev, da je sporni materialni „pogoj za izvolitev možno razumeti tako, da kandidat izpolnjuje pogoje za ponovno izvolitev v naziv docent lahko tudi samo z izkazanim uspešnim reševanjem strokovnih problemov, ne da bi moral skladno z razlago navedene določbe, kot jo je podal Senat univerze, izkazovati tudi z uspešnim reševanjem znanstvenih problemov /.../ Pravila, ki jih je postavila univerza, morajo biti enoznačna in ne smejo dopuščati možnosti različnih razlag.“ Ob upoštevanju te sodne prakse in citiranih ustavnih, zakonskih določil ter določil Statuta UM-UPB7 ni nobenega dvoma, da mora biti v obrazložitvi akta pristojnega organa o neizvolitvi v naziv razvidno, kaj je v razpravi o tožnikovi kandidaturi pretehtalo argumente komisije, ki je podala pozitivna mnenja, tako da je bil izid glasovanja negativen za tožnika in da ti razlogi ne smejo biti v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec dal univerzi pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in v okviru tega je posebej pomembno, da ne gre za nedopustno diskriminacijo.

Vendar pa je glede na navedeno upravno-sodno prakso drugačno stališče zavzelo Vrhovno sodišče v kasnejši zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009, ki se je nanašala na Univerzo v Mariboru, in na katero se sklicuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. V tej zadevi se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da „obrazložitev tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZVis in v njenem statutu o tajnem glasovanju njenega senata, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv /.../ Taka odločba tudi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. S tem so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru glede na posebne zakonske določbe ZVis dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva /... V nasprotnem primeru sodišče nedopustno posega v ustavno (58. člen ustave) in zakonsko zagotovljeno (po ZVis) avtonomijo tožene stranke /.../ Člani senata tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev.“ Pristojni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati tudi navedeno sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009, čemur pa bo moral organ dodati tudi presojo z vidika načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena ustave v zvezi z 22. členom Ustave). Upravno sodišče namreč, izhajajoč iz 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih, ugotavlja, da je do neke stopnje presoje sicer možno določila ZVis in Statuta UM-UPB7 razlagati tudi tako, kot je to storilo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 214/2009, četudi na podlagi drugačne izpeljave pravne interpretacije, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS. Po mnenju Upravnega sodišča te interpretacije ni mogoče izpeljati iz „načela svobodnih volitev“, ker Upravno sodišče ne vidi pravne podlage za to načelo v zvezi z volitvami v nazive visokošolskih učiteljev v Ustavi ali ZVis, statut državne univerze pa mora biti kot splošen akt v skladu z zakonom in Ustavo (3. odstavek 153. člena Ustave). Stališče, kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 214/2009, je mogoče izpeljati z interpretacijo, da je zakonodajalec s tem, ko je določil, da je kandidat „ lahko izvoljen“, kar pomeni, da nima pravice biti izvoljen, in s tem, ker je določil, da je kandidat „izvoljen“ v naziv na podlagi volitev (4. odstavek 55. člena ZVis), in ker je dal pooblastilo univerzam, da v skladu z zakonom podrobneje v statutu uredijo postopek za izvolitev v naziv (1. odstavek 57. člena ZVis), sprejel tudi to možnost, da bodo univerze določile tajno glasovanje in da bodo morda izrecno določile tudi ali pa da bodo določila v statutu razlagale tako, da obrazložitev odločitve o neizvolitvi v naziv ne zahteva drugih razlogov in dejstev, kot tistih, ki so vezana na potek volilnega postopka in izid (tajnih) volitev.

Sodišče torej lahko zaradi navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 214/2009 do neke stopnje v presoji sprejme takšno interpretacijo, pri čemer vztraja na tem, da gre za odločanje po prostem preudarku, ki ga tožena stranka izvaja prek odločanja na podlagi volitev, in da je zato relevantno tudi določilo 214. člena ZUP ter 2. odstavek 27. člena ZUS-1. Vendar pa sodišče ob tem pripominja, da taka interpretacija, ki obrazložitev dejstev iz 214. člena ZUP omejuje na okoliščine postopka in izida volitev, lahko posega v ustavne pravice tožnika iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 22. člena (in 25. člena) Ustave – v odvisnosti od tega, kaj tožnik v nekem upravnem sporu uveljavlja v tožbi. V ustavne pravice pa je dopustno poseči samo, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Upravno sodišče uporablja načelo sorazmernosti v upravnem sporu, kar mora veljati tudi za organe, ki odločajo po pravilih upravnega postopka, od zadeve U 335/98 z dne 14. 12. 2000 naprej tako, da presojo opravi preko odgovorov na pet vprašanj, ki jih je Upravno sodišče izpeljalo iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice: Prvi korak v presoji zahteva odgovor na vprašanje, za poseg v katero iztožljivo pravico gre v konkretnem primeru? To vprašanje je pomembno, ker je od odgovora na to vprašanje odvisna stopnja strogosti presoje načela sorazmernosti. V konkretnem primeru iz odgovora na tožbo tožene stranke izhaja, da je neizvolitev tožnika v naziv višji predavatelj neposredno povezana z izgubo zaposlitve tožnika. Vendar pa tožnik v konkretnem primeru pred Upravnim sodiščem ne uveljavlja varstva ustavne pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ampak uveljavlja, da bi moral biti izvoljen, kar pa, kot že rečeno, nima prav, in da bi morala odločitev vsebovati vsebinske razloge za negativno odločitev (22. člen Ustave) ter da je bil diskriminiran (1. odstavek 14. člena Ustave). Ker je pravica iz 3. odstavka 49. člena Ustave v konkretnem primeru specialna pravica glede na ustavno pravico iz 22. člena Ustave, sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi relevantna le pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) v povezavi s prepovedjo diskriminacije na podlagi osebne okoliščine (1. odstavek 14. člena Ustave), ki je v konkretnem primeru okoliščina, da se je tožnik potegoval in uveljavljal določeno varstvo pravic iz delovnega razmerja, ki ga je imel s prejšnjim delodajalcem; ker pa gre v predmetni zadevi za izvolitev v naziv visokošolskega učitelja, kar je predvsem strokovna funkcija, in je tudi senat članice univerze, ki voli v nazive, strokovna institucija - zakonodajalec je namreč v določilu 1. odstavka 21. člena ZVis izrecno določil, da je senat strokovni organ visokošolskega zavoda - bi obrazložitev odločitev, ki ne bi vsebovala strokovnih razlogov (v širšem pomenu besede, kamor lahko spadajo tudi poslovni razlogi), pomenila, da je kandidat zgolj objekt postopka izvolitve v naziv. To pa pomeni, da gre v takih primerih lahko tudi za poseg v pravico iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico iz 34. člena Ustave (varstvo osebnega dostojanstva stranke v pravnem postopku).

Kar zadeva poseg v pravico do prepovedi diskriminacije (1. odstavek 14. člena Ustave), sodišče ugotavlja, da posega v konkretnem primeru ni bilo, kajti tožnik je sicer v pritožbi zoper prvostopenjski akt navedel, da so bili člani senata »pristranski«, vendar pa je zelo pavšalno pojasnil, da naj bi bila pristranskost posledica dejstva, da je nastopil proti goljufiji in da je podal opomin pred tožbo. S tem je tožnik zgolj implicitno nakazal, da je bil diskriminiran, čeprav tega pojma ni omenil. Pritožbeni ugovor tožnika je bil zato preveč pavšalen, čeprav bi moral tožnik že v pritožbi zoper prvostopenjski akt navesti vsa relevantna dejstva, ki so mu bila takrat poznana, da bi izkazal domnevo o obstoju diskriminacije. Na tako postavljen pavšalen odgovor pa je lahko tudi tožena stranka v drugostopenjski odločbi pavšalno odgovorila. Tožena stranka je nato v odgovoru na tožbo podrobneje utemeljila svoje stališče, zakaj meni, da diskriminacije ni bilo in tožnik na njen argumentiran odgovor na očitek o diskriminaciji ni odgovoril, zato tožnik ni izkazal domneve o diskriminaciji in do posega v pravico iz 1. odstavka 14. člena Ustave ni prišlo. To pomeni, da je v predmetni zadevi relevantno samo določilo 22. člena Ustave, ki pa ima v konkretnem primeru tudi namen varovati tožnika pred tem, da je zgolj objekt postopka izvolitve v strokovni naziv (zveza s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave).

Naslednji (drugi) korak pri uporabi načela sorazmernosti zahteva odgovor na vprašanje, ali je poseg (v pravico iz 22. člena Ustave v povezavi z 34. členom Ustave) predpisan z zakonom in ali za posegom stoji legitimen cilj, pri čemer mora biti poseg tudi dovolj določno opredeljen v zakonu in mora biti tudi stvarno možen. Iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 izhaja, da je poseg predpisan z zakonom in sicer z že omenjenimi določbami, ko je zakonodajalec določil, da je kandidat „ lahko izvoljen“, kar pomeni, da nima pravice biti izvoljen, in s tem, ker je določil, da je kandidat „izvoljen“ v naziv na podlagi volitev (4. odstavek 55. člena ZVis), in ker je dal pooblastilo univerzam, da v skladu z zakonom podrobneje v statutu uredijo postopek za izvolitev v naziv (1. odstavek 57. člena ZVis), in je s tem sprejel tudi to možnost, da bodo univerze določile tajno glasovanje in da bodo morda izrecno določile tudi ali pa da bodo določila v statutu razlagale tako, da obrazložitev odločitve o neizvolitvi v naziv ne zahteva drugih razlogov in dejstev, kot tistih, ki so vezana na potek volilnega postopka in izid (tajnih) volitev. Za posegom tudi stoji legitimen cilj, ki je ustavno načelo avtonomije univerze. Poseg je tudi stvarno možen, saj se je v konkretnem primeru tudi zgodil. Pri podvprašanju, ali je predpisanost tega posega v zakonu dovolj določna, pa sodišče meni, da potrebne določnosti ni glede na različno sodno prakso med Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem ter znotraj sodne prakse Vrhovnega sodišča še posebej ob upoštevanju dejstva, da imajo po določilu 193.a člena Statuta UM UPB7 strokovni poročevalci v postopku izvolitev v naziv vlogo izvedenca po ZUP. Po ZUP pa so izvedenci potrebni takrat, ko je za „ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga“ in v tem primeru se „opravi dokaz z izvedenci“ (1. odstavek 189. člena ZUP). Če bi šel pristojni organ lahko le z navedbo dejstev glede poteka volitev in izida preko oziroma mimo poročila in predloga Komisije za izdelavo strokovnega poročila, potem vloge strokovnih poročevalcev ni mogoče šteti za izvedence po ZUP. Poseg v pravico iz 22. člena Ustave torej ni dovolj določno predpisan in zato bo moral pristojni organ v ponovnem postopku, če tožnik ne bo izvoljen, v obrazložitev odločbe vključiti tudi vsebinske razloge, tako da (bo) lahko sodišče morebiten izpodbijani akt presoja(lo) z vidika pravil odločanja po prostem preudarku ob upoštevanju načela avtonomije državne univerze. Čeprav se presoja z vidika načela sorazmernosti ob prvem negativnem odgovoru na eno od petih vprašanj konča, sodišče vseeno argumentacijo dopolnjuje z naslednjimi koraki v presoji z vidika načela sorazmernosti.

Poseg je sicer primeren (tretji korak v presoji) v tem smislu, da je z njim mogoče uresničevati avtonomijo državne univerze, vendar pa ni nujen (četrti korak v presoji) v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z nobenim milejšim posegom v ustavno pravico iz 22. člena Ustave v enaki meri uresničiti legitimnega cilja uresničevanja avtonomije univerze. Ker mora senat članice univerze strokovno poročilo komisije (izvedenskega organa) na seji „obravnavati“ (193.a člen in 3. odstavek 197. člena Statuta UM-UPB7) in ne gre zgolj za „odločanje“, ni nobene ovire, da ne bi bili v odločbi tudi vsebinski razlogi za odločitev, ki so bili oziroma morajo biti obravnavani pred volitvami in tudi tajne volitve tega ne preprečujejo. Ne gre namreč za to, da bi moral vsak član senata obrazložiti svoj glas, volitve so lahko še vedno tajne, vendar pa mora biti pred izvedbo volitev izpeljana „obravnava“ strokovnih argumentov za in proti izvolitvi in razlogi za odločitev morajo biti v odločbi pristojnega organa. Vse to pa pomeni tudi, da zadnji korak v presoji z vidika načela sorazmernosti pokaže, da ni podanega ravnovesja med prizadetostjo iztožljive pravice na eni strani in potrebno koristjo na strani avtonomije univerze, če bi šteli, da je obrazložitev z vidika 214. člena ZUP odločbe pristojnega organa zadostna, če vsebuje le dejstva v zvezi z potekom volitev in izida volitev (sorazmernost v ožjem pomenu besede).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke in tožene stranke. Glede stroškovnega zahtevka tožeče stranke ni pravne podlage v ZUS-1, da bi tožena stranka bila upravičena za povrnitev stroškov, če sodišče tožbi ugodi (3. odstavek 25. člena ZUS-1), ali pa če jo zavrne oziroma zavrže (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu za pooblaščenca imel odvetniško družbo. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Univerza v Mariboru dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.