Jedro

Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah.

V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stranka, torej tista, ki ji je izpolnitev pogodbene obveznosti otežena, je po posebnem pravilu iz 562. člena OZ do zahtevka za razvezo pogodbe upravičena vsaka pogodbena stranka. Ni pomembno, kdo je kriv, da v obravnavanem primeru ni bil dosežen namen pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 648,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dedni dogovor, sklenjen 28. 11. 1975 pred Občinskim sodiščem v Radovljici, opr. št. O 166/74, razvezalo v delu, v katerem predstavlja preužitkarsko pogodbo, s katero se je V. L. zavezal prvotni tožnici M. L. nuditi dosmrtno brezplačno oskrbo in dopustiti dosmrten brezplačen užitek ter gospodarsko vsega premičnega in nepremičnega premoženja, ki ga je podedoval, ter v delu, kjer je bilo dogovorjeno, da V. L. postane lastnik nepremičnin v k. o. X in k. o. Y, do 1/7. V presežku nad navedenim deležem je zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, vknjižila lastninska pravica na ime prvotne tožnice M. L., do 1/7; zavrnilo je le zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnino s parc. št. 000 k. o. Y. Nazadnje je sklenilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil toženec, ki predlaga njeno spremembo in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Poudarja, da smrt njegovega pravnega prednika ni spremenjena okoliščina, ki bi lahko opravičila razvezo pogodbe. Razlogi za njeno neizpolnjevanje so bili na strani zdaj pokojne prvotne tožnice, ki je odklanjala toženčevo pomoč in tudi njegovo ponudbo za spremembo pogodbe. Zavračala je celo stike s tožencem. Leta 2005 ga je neuspešno tožila za razvezo pogodbe, leta 2007 pa prav tako neuspešno za odškodnino zaradi neizvrševanja pogodbe. Ker sodišče ni ugotovilo vsebine pogodbe o preužitku, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženčeva obveznost ni bila strogo osebne narave, zato je neutemeljen očitek, da je toženec živel drugje. Prvotna tožnica je sama izjavila, da ne želi toženčeve pomoči, ker zanjo skrbijo drugi sorodniki. Sodišče je to njeno izjavo prezrlo, prav tako dejstvo, da ji je toženec ponudil spremembo pogodbe. Ni torej res, da sta oba kriva, da namen pogodbe ni bil dosežen. Sodišče tudi ni ugotovilo, kdaj so nastale spremenjene okoliščine. Zahtevek za razvezo pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja je bil pravnomočno zavrnjen že leta 2006, zato je sodišče ponovno odločalo o isti stvari. Poleg tega se ni opredelilo do toženčeve trditve, da s prepovedjo sečnje ni kršil služnostne pravice užitka. Stvarno breme preužitka je v zemljiški knjigi vpisano le pri nekaterih spornih nepremičninah, kljub temu pa je sodišče pogodbo razvezalo glede vseh nepremičnin.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujejo pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno, razumno in prepričljivo obrazložilo. V sodbi se je jasno opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov. Pritožbeni očitek, da sodba nima ustreznih in zadostnih razlogov, je brez podlage.1 Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z absolutno bistveno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo o enakem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. Za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi lahko šlo le ob podani objektivni in subjektivni identiteti spora. Ta pogoj ni izpolnjen, saj se je prejšnja pravda (I P 438/2005), na katero se sklicuje toženec v pritožbi, začela osem let pred sedanjo; glavna obravnava je bila, sodeč po pritožbeni navedbi, končana leta 2006, medtem ko so se potrebe prvotne tožnice zaradi slabšanja njenega zdravstvenega stanja šele pozneje bistveno spremenile. Poleg tega se zahtevek za razvezo pogodbe v sedanji pravdi opira na spremenjene okoliščine in ne zgolj na neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti.

7. Po drugem odstavku 568. člena Obligacijskega zakona (OZ) lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Po 562. členu OZ2 sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova uredi njuno razmerje, ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, kadar se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena; če to ustreza eni ali drugi stranki, lahko preživljančevo pravico spremeni v dosmrtno denarno rento.

8. Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da si je prvotna tožnica (v nadaljevanju: tožnica) s pogodbo o preužitku, ki jo vsebuje dedni dogovor iz leta 1975, v zameno za izročeno premoženje, poleg pravice stanovanja in užitka, izgovorila tudi popolno dosmrtno brezplačno oskrbo. Čeprav njene vsebine pogodbenika nista konkretizirala, je tožnica upravičeno pričakovala, da bo v primeru bolezni ali starostne onemoglosti deležna tudi ustrezne nege in pomoči. Takšno tožničino pričakovanje je bilo razumno in skladno z običaji. Tožnica ob sklenitvi dednega dogovora še ni potrebovala nobene pomoči ali oskrbe, prav tako ne v letu 2001, ko je toženčev pravni prednik nepričakovano umrl. Šele v letu 2008 (po operaciji na očeh) je tožnica zaradi starosti in zdravstvenih težav postala odvisna od tuje pomoči. To so ji nudili otroci in drugi vnuki, ki so ji že prej občasno pomagali, ne pa toženec, ki mu tožnica ni zaupala. Toženec ji je sicer na njeno zahtevo dostavljal le drva za kurjavo. Toženec je bil ob očetovi smrti še otrok, z materjo je živel drugje, nato je odšel na študij, za nekaj časa pa tudi na delo v tujino. Njegovi stiki s tožnico so že po očetovi smrti postajali vse redkejši, dokler niso skorajda prenehali. Dodatno je k ohladitvi odnosov prispeval spor v zvezi s prepovedjo sečnje.

9. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da se je zaradi spremenjenih razmer, ki so sledile smrti toženčevega pravnega prednika, popolnoma izjalovil tožničin pogodbeni namen. Ker si od toženca ni več mogla obetati pričakovane pomoči in oskrbe, pogodba ni več ustrezala njenim pričakovanjem. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da bi bilo takšno pogodbo nepravično ohraniti v veljavi, zato jo je razvezalo in tožencu naložilo vrnitev prejetega premoženja.

10. Toženec se navedeni pravni posledici ne more uspešno upirati. Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah. Ponujeno denarno nadomestilo v višini polovice pokojnine, ki jo je prejemal po očetu (200,00 EUR), je bilo očitno prenizko, da bi toženec pogodbo lahko ohranil v veljavi. Enako velja za nakup električnega radiatorja in ponujeno preselitev, kar tožnici glede na njeno starost in način življenja ni ustrezalo. Sicer pa toženec v tej pravdi niti ni ponudil spremembe tožničine pravice v dosmrtno denarno rento.

11. Res se je v dokaznem postopku izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stranka, torej tista, ki ji je izpolnitev pogodbene obveznosti otežena, je po posebnem pravilu iz 562. člena OZ do zahtevka za razvezo pogodbe upravičena vsaka pogodbena stranka. Potemtakem ni pomembno, kdo je kriv, da v obravnavanem primeru ni bil dosežen namen pogodbe. Tudi ni odločilno, ali je toženec s prepovedjo sečnje res kršil tožničino služnostno pravico užitka, saj je razveza pogodbe utemeljena že zaradi spremenjenih okoliščin. Odveč pa je tudi pritožbeni pomislek glede vpisa stvarnega bremena v zemljiško knjigo. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za to pravdo ni bistveno, da preužitek ni vpisan pri vseh spornih nepremičninah; zaradi razveze pogodbe mora toženec vrniti vse, kar je na podlagi pogodbe prejel od tožnice (drugi odstavek 111. člena OZ).

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevanih ne uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

13. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, tožnikom pa dolguje njihove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti po veljavni odvetniški tarifi znašajo skupaj 648,80 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora (628,80 EUR - tar. št. 3210) ter pavšalni znesek za telekomunikacijske in poštne storitve (20,00 EUR - tar. št. 6002), medtem ko priglašenih stroškov fotokopiranja in tiskanja (20,00 EUR) tožniki niso izkazali. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo tožnikom od odmerjenega zneska njihovih stroškov dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena ZPP).

1 Vsebino pogodbe o preužitku, ki med pravdnima strankama niti ni bila sporna, je sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve sodbe, v 17. točki je pritrdilo tožencu, da njegova pogodbena obveznost ni strogo osebne narave, in obenem ugotovilo, da toženec namesto te ni ponudil ustreznega denarnega nadomestila; o toženčevi prepovedi sečnje se je izreklo v 21. točki, o tem, kdaj so nastale spremenjene okoliščine, pa v 16. točki obrazložitve sodbe. 2 Navedeno zakonsko določilo, ki sicer velja za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, se analogno uporablja tudi za pogodbo o preužitku, ki je podvrsta pogodbe o dosmrtnem preživljanju.