Jedro

Podružnico tujega podjetja, ki je registrirana v sodnem registru R Slovenije in ki opravlja dejavnost na območju R Slovenije, se obravnava kot domačo pravno osebo, razen če zakon ne določa drugače. V primeru, da je v takšni podružnici zaposlenih manj kot 50 ljudi se upoštevajo določbe 2. odst. 25. čl. SKPgd. Na podlagi te določbe odloča pri delodajalcu z manj kot 50 zaposlenimi o disciplinski odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče ali lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, poslovodni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi se razveljavili odločbi direktorja tožene stranke z dne 12.5.1999 in 7.6.1999 ter sklep direktorja tožene stranke o odstranitvi tožnika z dela z dne 28.4.1999 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, izplačati pripadajoče plače z vsemi davki in prispevki v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev v disciplinskem postopku na prvi stopnji sprejel nezakonit organ. Spremembe Pravilnika o delovnih razmerjih, na podlagi katerih je o odgovornosti za vse kršitve delovne obveznosti odločal direktor, v času odločanja na prvi stopnji še niso veljale. Ker je tožena stranka le podružnica tujega podjetja in ni samostojen pravni subjekt, ne vzdrži trditev, da ima podjetje manj kot 50 zaposlenih. Zato direktor ni imel pristojnosti za odločanje o pravicah in obveznostih delavcev. Uvedba disciplinskega postopka je v konkretnem primeru zastarala, saj je bil postopek sprožen šele leto dni od spornega dogodka. Tožnik meni, da njegova takojšnja odstranitev z delovnega mesta ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bila sporna računalniška oprema namenjena toženi stranki in ne tožniku. Tožnik je namreč to opremo dobil kot darilo, kar je razvidno iz dobavnice skupne opreme. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pričo V., čeprav ta ni vedel povedati ali so bili popusti toženi stranki priznani že na računih ali predračunih niti ali je bila dobavnica knjižena v poslovnih knjigah delodajalca ali ne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje po dokaznem postopku, izvedenem ob upoštevanju dokaznih predlogov strank, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa ugotavlja, da je tožnik šele v pritožbi prvič zatrjeval dejstvo, da spremembe Pravilnika o delovnih razmerjih ne bi smele stopiti v veljavo, dokler ne bi potekel objavni rok. V zvezi z navedenim tožnik ni predlagal v izvedbo nobenega dokaza. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da so bile spremembe in dopolnitve Pravilnika o delovnih razmerjih sprejete 28.4.1999, pri čemer so z ozirom na 97. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih pričele veljati 8. dan po objavi na oglasni deski družbe. Disciplinski organ tožene stranke je o tožnikovi odgovornosti odločal na prvi stopnji z odločbo z dne 12.5.1999, o tožnikovem ugovoru pa z odločbo z dne 7.6.1999. Ker tožnik ni izkazal, da dejstva, ki ga je zatrjeval v pritožbi v zvezi s spremembami Pravilnika o delovnih razmerjih, ni mogel navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP (1. odst. 337. čl. ZPP) tega dejstva pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika o nezakonitem vodenju disciplinskega postopka, ker je na obeh stopnjah odločal isti organ. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno podružnico tujega podjetja, ki je registrirana v sodnem registru R Slovenije in ki opravlja dejavnost na območju R Slovenije, obravnavati enako kot domačo pravno osebo, razen če zakon ne določa drugače. Tako je potrebno takšno podružnico v zvezi z delovnopravnimi razmerji med njo in delavci, ki delajo v tej podružnici, šteti kot delodajalca. To pomeni, da se v primeru, da je v takšni podružnici zaposlenih manj kot 50 ljudi (čeprav lahko zaposluje tuje podjetje v drugih državah veliko število delavcev) upoštevajo določbe 2. odst. 25. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97, 51/98, 93/99). Na podlagi citirane določbe odloča pri delodajalcu z manj kot 50 zaposlenimi o disciplinski odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče ali lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, poslovodni organ. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o nezakonitosti odločitve disciplinskega organa tožene stranke.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika o zastaranju uvedbe disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da niti začetek niti vodenje disciplinskega postopka ob ugotovitvi, da ima storjena kršitev znake kaznivega dejanja, ni zastaralo. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka za očitano disciplinsko kršitev tožnika z dne 29.7.1998 izvedela šele spomladi 1999. Direktor tožene stranke je vložil zahtevo za začetek disciplinskega postopka 28.4.1999, to je takoj, ko je po pregledu dokumentacije dobavitelja I. in tožene stranke ugotovil, da je bila izstavljena dobavnica, na katero se ni glasila nobena naročilnica in račun. Ker v primeru kršitve delovne obveznosti, ki ima značilnosti kaznivega dejanja, zastara začetek disciplinskega postopka v šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca (2. odst. 67. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ; ZTPDR -Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), vodenje pa v šestih mesecih, ko se je zvedelo za storilca in kršitev oz. v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena, je tožnikov ugovor zastaranja začetka disciplinskega postopka neutemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo niti do zastaranja vodenja disciplinskega postopka, saj je bil disciplinski postopek končan z odločbo z dne 7.6.1999 (A 6) torej v okviru enoletnega zastaralnega roka, kot ga določa 3. odst. 67. čl. ZTPDR.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil izrečeni suspenz zoper tožnika zakonit. V sklepu o odstranitvi delavca z dela z dne 28.4.1999 (A 1, A 2) je namreč tožena stranka ugotovila, da bi tožnikova prisotnost na delovnem mestu bistveno motila delovni proces oz. oteževala poslovanje tožene stranke, kar je ob upoštevanju 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) okoliščina, ki dopušča začasno odstranitev delavca z dela iz organizacije.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi sporna računalniška oprema predstavljala darilo, ki ga je od dobavitelja tožene stranke prejel tožnik. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na presoji izvedenih dokazov (izpovedba prič M. V., E. R., izpovedba tožnika, priloga B 7, priloga B 8), da sporna računalniška oprema ni bila namenjena kot darilo tožniku, temveč toženi stranki kot blagovni popust dobavitelja zaradi večjega naročila s strani tožene stranke.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).